Osebni arhiv

Družina Iva in Mihe Dovžana je živela v Ljubljani na Galetovi ulici. Njihov svet je bila ulica, seveda takrat še makadamska. Oče je izhajal iz Tržiča, mama iz Žej pri Naklem. Pri hiši so bili trije otroci – Ive (1940), Miha (1943) in Boža (1947). »Iz otroštva se spomnim letal, ki so bombardirala Ljubljano, in zaklonišča v kleti, ki ga je uredil oče. Oče je po čudežu preživel vojno, saj je bil ves čas osovražen in pod drobnogledom, bil je namreč trgovec s stroji za obdelavo lesa,« nam svoje spomine zaupa Ive, ki samega sebe opiše kot lumpa, ki jih je večkrat dobil okoli ušes, medtem ko je bil Miha priden in miren.

Ive v resnici ni bil tak lump. Mihi in Boži je celo rešil življenje. Božo je potegnil iz vrtinčaste Save, Miho pa kakšno leto pozneje iz Sore. Z bratom sta bila dolga leta nerazdružljiva. Ive je od nekdaj oboževal konje, Miha mačke, njun skupni konjiček pa so bili smučarski skoki. Oba sta jih trenirala, vsak v svojem klubu, in imela na ta račun nekajkrat tudi polomljene okončine. V šoli sta se dobro učila, a nihče od njiju ni bil odličnjak. »Miha je imel odličen spomin, vsa besedila pesmi je vedno znal na pamet. Še danes jih zna, kljub hudi demenci,« je ponosen Ive.

Dovžanovi otroci so se začeli ukvarjati z glasbo na očetovo pobudo. »Oče je oboževal glasbo. Sam sicer ni imel kaj dosti posluha, a njegova želja, da bi igrali njegovi otroci, je bila izjemna in nepopustljiva. Že v rosnih letih nam je kupil prva glasbila in najel učitelje, a pretiranega veselja na začetku ni bilo. Meni je dodelil klavirsko harmoniko, pozneje še diatonično in klavir, Mihi pa citre. Po mamini strani sta igrala citre oče in stari oče, obema je bilo ime Miha, zato so njemu dodelili citre. Z bratom sva se hotela tem uram izogniti, ampak oče je bil vztrajnejši,« pravi Ive. Naposled so se citre Mihi vendarle prikupile, Ive pa si je čez čas sam izbral kitaro, kar je očeta hudo ujezilo, a ravno to je sprožilo prve glasbene zasedbe, ki so pogosto vadile v njihovi hiši. Njuna sestra Boža je v glasbi nadaljevala tudi profesionalno, po poklicu je namreč muzikologinja.

Leta 1959 sta združila svoje glasbene talente in ustanovila svoj prvi ansambel. S strastjo in predanostjo sta začela raziskovati glasbeni svet. Tako sta kmalu poiskala še basista, kar je pripeljalo do ustanovitve njunega prvega tria s citrami. Z leti uspešnega nastopanja se jim je pridružila še Ivanka Kraševec, kar se je izkazalo za odlično potezo. Okrog leta 1970 so ansambel okrepili še z izjemnim harmonikarjem in virtuozom Jožetom Burnikom in nastala je zasedba, ki je globoko zaorala v še danes prepoznavno smer slovenske narodno-zabavne glasbe. Novembra leta 1974 je začel z Ansamblom Mihe Dovžana sodelovati še Alpski kvintet, skupaj so bili tudi na veliki turneji za slovenske izseljence po srednji Evropi. 

Za Miho je bilo prelomno leto 1973, ko je za film Cvetje v jeseni s citrami posnel znano melodijo avtorja Urbana Kodra. Prepričani smo, da ga je ta skladba, poleg vseh izjemnih avtorskih skladb, najbolj zaznamovala na njegovi bogati glasbeni poti. Leta 2022 je prejel red za zasluge za življenjsko delo in izjemen prispevek k slovenski citrarski umetnosti. Kot so navedli v uradu predsednika, je v slovenski citrarski glasbi pustil neizbrisne sledi: »S citrami je iskal in našel svojo narodno-zabavno vižo z osnovo v ljudski glasbi, ki čuti dušo in seže v srce.« Ansambel Mihe Dovžana je bil nagrajen tudi v Avstriji, prejel je glasbenega oskarja, častno nagrado za življenjsko delo.

Uigran dvojec

Miha in Ive sta skupaj napisala več kot 250 avtorskih skladb, ki so jih prepevali kvartet Zvonček, Vokalni kvintet Gorenjci, Jelka Cvetežar, Marta Stare, Meta Malus in drugi pevci. Skladba Moravška dolina je postala celo himna moravške občine. Besedilo je napisal Rado Kokalj, melodijo pa Ive Dovžan. Ive je tudi avtor izjemno popularne skladbe Srne. Pred nekaj časa je na to skladbo opozorila tudi skupina Laibach, ki jo je priredila po svoje in jo naslovila Take Me to Heaven. Ta priredba je postala vodilni motiv v filmski uspešnici Iron Sky.
Zadnja glasbena leta je Miha namenil slovenski narodni pesmi. Dolga leta je nastopal z Avsenikovo pevko Joži Kališnik. Ive pa se je leta 1985 začel resno ukvarjati s konji. Kasaštvo ga je povsem prevzelo. Sam je začel vzrejati konje in z njimi tekmovati. Zdaj je star 82 let in je najstarejši Evropejec, ki se ukvarja s tekmovalnim športom. »Za seboj imam več kot 700 startov, na stopničkah sem stal 130-krat, od tega 44-krat kot prvi.«

Ive nam zaupa tudi ne tako davne spomine na brata: »Miha se je, dokler je še bil pri moči, vsak dan pripeljal s kolesom do mojega hleva, se izognil konjem, ker se jih boji, ter pocrkljal in nahranil svojih deset ali več mačk, ki so ga nestrpno pričakovale. Tam se je z njimi nekaj časa pogovarjal in se odpeljal nazaj proti domu. To mu je res veliko pomenilo.«

Miha in Ive danes

Ob nedavni 80-letnici Mihe Dovžana so se številni oboževalci spraševali, kako je z njegovim zdravjem. Ive pravi, da je Miha od letošnje pomladi nastanjen v Mengšu v domu za starejše. »Pestita ga huda demenca in Parkinsonova bolezen, ki je tako napredovala, da se brez strokovne pomoči ne more več gibati. Miha zares ne mara obiskov, a s sestro Božo sva se kljub temu dogovorila, da ga obiskujeva izmenično. Miha še vedno rad jé, zato mu večkrat za posladek prinesem torto in mu pomagam pri hranjenju. Zaradi demence vsakič tudi povadiva štetje, kar dovoli samo meni. Na njegov rojstni dan smo ga obiskali vsi domači, pridružili pa sta se nam še Joži Kališnik in njena prijateljica, ki sta uprizorili pravi rojstnodnevni program s petjem in recitiranjem. Miha smo po dolgem času slišali spet peti, kar nas je zelo razveselilo.«

Janja Ulaga

Foto: osebni arhiv Iva in Mihe Dovžana

Galerija

Osebni arhiv