Osebni arhiv

Dejan Dogaja

»Lahko se pohvalim, da sem pravi Slovenec, saj sem enkrat že bil na Triglavu. V enem dnevu gor in dol! Startali smo na Pokljuki ob 5.30 zjutraj, na izhodišče smo se vrnili ob osmih zvečer. Predpriprav ni bilo, opremo za podvig sem kupil dan prej. Pri Aljaževem stolpu me je po zadnjici našeškal frizer Marko Hriberšek, ki je bil že prej na Triglavu in me je gor tudi vodil. Potem me je pa še ostrigel, čeprav je bilo na vrhu razmeroma slabo vreme in komaj štiri stopinje. Letos ne načrtujem vzpona na Triglav, bi pa z veseljem še kdaj šel, a bom naslednjič vmes zagotovo prespal v kakšni od koč.«

Gojmir Lešnjak - Gojc

Arhiv Lady

»Sem Slovenec z velikim s. Tak Slovenec, da malo takih. Pa ne samo zato, ker sem bil na Triglavu že pri devetih letih. Z očetom sva šla do Planike, potem pa direktno na vrh. Večino poti sem tekel, nahrbtnik je nosil oče. Na Triglavu me niso krstili, ker je ati reševal dva neprimerno obuta Hrvata, ki sta kriva, da slovenskega ponosa nisem ovekovečil s štrikom čez zadnjo plat. Naj govorijo, kar hočejo, ob vračanju v dolino mi je šlo še lažje kot navkreber. Takrat sem imel 60 kilogramov manj kot danes. Na kraj pameti mi ne pade, da bi šel še kdaj tja gor. Toliko Slovenca, kot sem zdaj, je povsem dovolj. Triglav, lepo te je videti iz doline, ker gora ni nora …«

Andrej Stare

Arhiv Lady

»Nikdar še nisem bil na Triglavu in ne verjamem, da bom kdaj sploh šel. Nihče ni popoln kot Tony Curtis in Jack Lemmon ne v filmu Nekateri so za vroče. Sicer se strinjam, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav, a sam te sreče nisem imel. Če bi me na Triglav povabila na primer Famke Janssen, Bondovo dekle iz filma Zlato oko, zame ena najlepših Zemljank, bi pa zagotovo šel.«

Lidija Jerkič

Osebni arhiv

»Prvič sem Triglav obiskala tisto leto, ko so me gore resno 'povohale'. Na njem sem stala še kot hribovska učenka, ki je pridno stopicljala za bratom in vpijala njegovo znanje in nasvete. In njemu je tudi pripadla pravica do krsta pri Aljaževem stolpu na vrhu. Že isto leto sem vzpon ponovila, do danes pa sem na Triglavu stala 34-krat. Nanj sem se povzpela že po vseh poteh, tudi po Severni steni, seveda s pomočjo vodnika. Triglav me je vedno lepo sprejel, ne glede na to, ali sem na vrhu sama ali v dobri družbi, največkrat mojega dragega Branka Plavca, vedno mi povrne z lepim razgledom in pušča lepe spomine. Enkrat samkrat pa mi je spust malo popopral. Zaradi na hitro zbranih oblakov in statične elektrike, ki je povzročila, da je kar prasketalo med palicami v nahrbtniku, ter grmenja v bližini sem se z vrha proti Doliču spustila s hitrostjo, ki se mi prej ni zdela verjetna. Na koncu se je izteklo vse dobro, zadnje skale pa sem malo pobožala v zahvalo.«

Ines Kočar

Osebni arhiv

»Kot ljubiteljica hribov sem se tudi sama želela povzpeti na Triglav, a sem podvig nekako odlašala. Ne vem natančno, zakaj, verjetno zaradi nekega strahospoštovanja, ki sem ga čutila do naše najvišje gore. Potem pa je tako naneslo, da so se na Triglav odpravljali moji sodelavci in sem se jim pridružila. Prav takrat, leta 2018, so restavrirali Aljažev stolp, tako da je bil vrh brez tega simbola. Na Triglav smo prilezli brez večjih težav in hitreje, kot smo pričakovali. Na vrhu je bilo krasno: grelo nas je sonce, uživali smo v čudovitih pogledih, okoli nas je krožil jadralni padalec. Za šeškanje vseh nas, ki smo prvič prisopihali do vrha, je poskrbel sodelavec Matej Vončina, ki je na koncu poleg nas 'krstil' še pol drugih planincev, ki so bili takrat na vrhu. Tudi skupino Hrvatov, ki so prvič slišali za to tradicijo. V spomin se mi je vtisnil tudi 72-letni gospod, ki se je za 70. rojstni dan odločil, da se bo enkrat vzpel na Triglav. In se je! Od takrat na Triglavu nisem bila več, načrtujem pa vrnitev. Če ne drugega, moram enkrat na vrh, ko tam stoji stolp.«