V soboto sva se odpravila v belo mesto. Kot vedno sva naredila načrt, za katerega vem, da bo Janeku všeč.

Ne, sramota z izbrisanimi ni odpravljena – nasprotno, iz dneva v dan je večja.

Hrbtenica nam jasno sporoča, ali naše navade gradijo ali rušijo naše zdravje.

Susan Sarandon je tista ameriška igralka, ki je zapeljala Kevina Costnerja v filmu Bull Durham. Na kuhinjski mizi. V zakulisju je zapeljala pa Tima Robbinsa, ki je bil potem dolga leta njen partner.

Jana Modrijan iz Logatca je bila pred dvanajstimi leti lastnica uspešnega frizerskega salona z več zaposlenimi, občasno je delala tudi na odrih ter v tujini šolala druge frizerje. Ko se ji je pojavila bolečina v desni ličnici in čeljusti, nato pa še neznosna utrujenost, si ni mislila, da bo treščila v brezno. A je. Dolgo se je pobirala iz njega in si pri tem reševala golo življenje. Vse to je imenitno popisala v knjigi Kdo si, draga moja.

Ugotavljam, da je za slovenskega pisatelja, sploh če je samozaložnik, pisanje knjig najlažje delo. Za to je usposobljen in navdahnjen, za vse druge poklice, ki jih še mora početi zraven, da preživi, pa ne vem ravno, ali imamo kakšno ustrezno izobrazbo ali veščino. To je prekletstvo umetnikov, ne samo pisateljev: prodati in živeti od svojih del.

Bralec Vlado je milorečeno obupan. Njegov 19-letni sin je v razmerju z žensko, ki je bila njegova vzgojiteljica v vrtcu. 'Kako sta se zdaj našla, ne vem.'

Obiskali smo Botanični vrt v Sežani in začaral nas je s svojo domiselno praznično okrasitvijo.

Na povabilo filozofske fakultete sta pred kratkim prišla v Ljubljano Slavoljub Stanković, pisatelj, scenarist, marketinški direktor, ter Slavimir Stojanović, vizualni umetnik in oblikovalec, ki je za svoja dela dobil že več kot 3.000 mednarodnih nagrad. Ta beograjska ustvarjalca sta skupaj ustvarila Knjigo vtisov, zanimivo zbirko krilatic in ilustracij, ob katerih boste razmišljali o sebi, odnosih in družbi, v kateri živimo.

Simboli sončne Španije niso le oljke, sangria, paelja in flamenko, ampak predvsem – bik.

Televizijski kmet Stanislav Travnikar rok ne tlači v žepe, ponosen je na svoje kmečke korenine, delovne navade in vrednote, ki so ga oblikovale v poštenega človeka. Družino si je ustvaril tam, kjer je odraščal, v objemu podeželja, daleč stran od ponorelega sveta. Ob pogledu na domačo kmetijo občuti toplino v srcu, saj tako, kot je nekoč sam, tudi njegov štiriletni sin Luka v vsej polnosti okuša ljubezen do narave, živali in preprostega življenja.

Verjetno se vsi strinjamo, da ni hujše muke, kot če moramo naenkrat in zelo nujno na stranišče, kot to v svoji pesmi slikovito opiše Adi Smolar. To velja za bolnike s kronično vnetno črevesno boleznijo, ki nenehno potrebujejo hiter in stalen dostop do stranišč, in je občasna težava vseh nas.

So otroci, rojeni in vzgajani v nasilju, alkoholizmu in odvisnosti od drog, ki v življenje štartajo s primanjkljaji, kakršne je skoraj nemogoče nadoknaditi. In so ljudje, kot sta zakonca Holer iz Svete Ane v Slovenskih goricah, ki kot rejnika že 26 let rešujeta točno takšne otroke. Pri njiju se zacelijo in pomirijo, počlovečijo in odidejo v svet – ter vedno znova vračajo k njima. Svojima »mami« in »atu«.