Arhiv Novega tednika

Ali tudi vi kdaj pomislite, kako krasno bi bilo, če bi vam dobra vila uresničila kakšno skrito željo? Da za to niso potrebne dobre vile, smo dokazovali v zanimivi akciji Vaše skrite želje uresničujeta Novi tednik in Radio Celje. Samo v prvem letu akcije, od februarja 2006 do februarja 2007, smo brez pomoči čarobne paličice uresničili več kot 50 želja. In o doživetjih naših nagrajencev skrbno poročali na straneh časopisa ter radijskih valovih.

Največ adrenalinskih želja

Največ je bilo adrenalinskih želja, saj so številni bralci in poslušalci želeli skočiti s padalom, se z mosta spustiti s pomočjo elastične vrvice ali se popeljati z balonom oziroma katerim drugim nevsakdanjih prevoznim sredstvom. Presežek adrenalina smo lahko izmerili na solkanskem mostu, kjer so tri dekleta skočila v globino. Vratolomne preizkušnje so se med drugim vrstile še na raftingu in dirkanju.

Arhiv Novega tednika

Sledile so želje, ki so vključevale srečanje s katerim znanim glasbenikom ali športnikom. Kar nekaj bralcev ali poslušalcev se je za en dan želelo preizkusiti v drugem poklicu.

Prvo željo smo izpolnili Šentjurčanki Mariji Cmok, ki ji je zapela Maja Slatinšek. Našim bralcem so sicer zapeli še Zoran Predin, Nuša Derenda, Boštjan Konečnik, Werner in številni drugi glasbeniki. Družini Novak s Frankolovega so pri vratih pozvonili Modrijani, medtem ko se se drugi bralci srečali z zasedbama Šank Rock in Siddharta ter z Gibonnijem.

Od strojevodje do fotomodela

Janja Kajtna se je želela preizkusiti v vlogi voznice avtobusa. Drugi so želeli stopiti v čevlje policistov, vojakov, maserjev, kuharjev, voznikov vlačilca, potapljačev. Takrat 24-letni Polzeljanki Barbari Hojman smo omogočili, da je za en dan postala fotomodel. Z eno od modnih agencij smo skovali načrt za vse potrebno – obisk trgovine, kjer je naša bralka pomerila oblačila, nato je sledilo profesionalno ličenje in fotografiranje.

Bralec Stanko Krajnc se je s pomočjo ekipe Novega tednika prelevil v pomočnika strojevodje in pravega vodjo vlaka zasul s številnimi vprašanji o tovrstnih vozilih. Na pot so ga pospremili kar Okrogli muzikanti.

Petra Tamše, ki je bila takrat absolventka gradbeništva, se je preizkusila v vlogi žerjavistke. Prav nič je ni bilo strah, ko je visoko nad zemljo s pomočjo drobne ročice prenašala tone železa na enem od večjih gradbišč v Laškem.

Glasbenik v vlogi lastnika pasjega hotela

Danes vsem znan glasbenik Dejan Krajnc je imel kot trinajstletnik prav tako zanimivo željo. Povedal je, da bi z veseljem čistil pasje kakce, božal zapuščene živali in opazoval krvavo veterinarsko operacijo. Mladenič, ki ima od nekdaj rad glasbo, si je takrat želel, da bi imel pravi pasji hotel. Z našo ekipo je najstnik, ki je doma imel zlato prinašalko, skobčevko in paličnjake, obiskal zavetišče Zonzani, kjer je z veseljem poprijel za najrazličnejša opravila. Ne le da je veterinarja temeljito izprašal, živalim je prinesel tudi kopico priboljškov in hrane.

Arhiv Novega tednika

Ker se sreča množi

Reportaže o uresničenih željah so za Novi tednik skrbno zapisovale različne novinarke, med drugim Mateja Jazbec, Maja Gorjup, Rozmari Petek in Saška T. Ocvirk. Slednja pravi, da je prav ta akcija eden od njenih najlepših spominov na nekdanjo službo. »Bilo je sicer precej zahtevno, ker je bila ob omejenih virih tudi organizacija najpogosteje stvar moje iznajdljivosti, ampak je bilo vredno vsakega nasmeha in vsakega presenečenja.« Pojasnila je, da so presenečanja uspela, ker so tudi ljudje na drugi strani – znane osebnosti, predstavniki raznih ustanov in tudi podjetniki – čutili toplino tega dogajanja in so z veseljem sodelovali. »Celo Slovenska vojska nas je enkrat vzela v helikopter. Ko zdaj pomislim nazaj, sem v tej službi skočila tudi s padalom iz letala, plezala v steni in še kaj adrenalinskega bi se našlo. Neprecenljiva doživetja in življenjske izkušnje.«

Od želje do profesionalne poti

Saškin najlepši spomin iz te akcije je povezan z Nogometnim klubom Celje. Mama Amadeja Brecla, ki je bil takrat še deček, je uredništvu Novega tednika sporočila, da bi se njen kratkohlačnik rad srečal s celjskim profesionalci. »Nogometaši – mislim, da je bila to generacija Beršnjaka, Travnerja, Gobca, Mujčinovića in drugih – so me takrat s svojo prijaznostjo in predanostjo pustili čisto brez besed. Že po uvodnem pisku tekme, ko je sodnik zaradi tega že rahlo skakal iz kože, so se z malim nadebudnežem slikali na trati, mu podarili podpisano žogo in mu posvetili res izjemno pozornost. Amadej Brecl je danes profesionalni nogometaš in mislim, da mu je tisti trenutek še utrdil življenjsko namero in športno pot, meni pa dal spoznanje, da se tudi na nogometnem igrišču lahko godijo čudovite stvari.«