Nik Jarh

S poravnavo, ki je bila zadnji aprilski torek sklenjena na naroku pred Okrajnim sodiščem v Celju, je občina kot nadomestilo za stavbno pravico, ki jo ima Republika Slovenija, v proračun prejela malo več kot pol milijona evrov. Šentjurski župan mag. Marko Diaci je komentiral, da je s tem končana dolgoletna kalvarija. A je bilo v razpravi na občinskem svetu mogoče slišati pomisleke, ali ni bilo ravno zemljišče, ki ga občina ni želela brezplačno predati državi, vzrok, da dom starejših pred leti ni prejel sofinanciranja za obsežno obnovo in širitev.

Kaj je bil cilj poravnave?

Cilj poravnave je bila uskladitev zemljiškega stanja z dejanskim. Zemljiškoknjižno je bila kot lastnica nepremičnin, na katerih stojijo zgradbe doma starejših, vpisana Občina Šentjur. Dejansko pa je bila lastnica vseh zgradb na teh zemljiščih Republika Slovenija. Vpleteni strani sta zdaj sklenili sporazum, ki je določil, da ima RS stavbno pravico, dokler bodo te zgradbe in stavba stale. Nadomestilo za stavbno pravico, ki ga je določil sodno postavljen izvedenec, je bilo določeno v znesku malo več kot 558 tisoč evrov.

Šentjurski župan je pojasnil, da je občina najprej želela razmerja glede zemljišča, kjer je dom starejših, urediti sporazumno. »Pripravljali smo dokumente identifikacije investicijskega projekta, cenitve … Na enem od sestankov smo videli, da ni druge rešitve, kot je tožba. Država je ves čas pričakovala, da bomo zemljišče dali zastonj. Kalvarija glede neurejenega zemljišča, kjer je dom starejših, je trajala več kot dve desetletji.«

Župan je na izredni seji občinskega sveta dejal, da so nekateri člani občinskega sveta menili, da bi morala občina zemljišče državi dati zastonj. »A včasih je dobro, da si malo trmast in vztrajaš ter na koncu narediš nekaj dobrega za lokalno skupnost. Prišli bomo do lepega zneska denarja, ki bo v veliki meri verjetno namenjen izboljšanju pogojev življenja naših starostnikov.«

Bi bilo drugače?

Občinski svetnik Lovro Perčič (SDS) je razpravljal, da dom starejših na enem od razpisov ni bil uspešen tudi zato, ker občina zemljišča ni želela brezplačno predati državi. »Župan je pozabil povedati, kako veliko denarja bi država takrat vložila v dom starejših. Šlo je za razpis v vrednosti malo manj kot 12 milijonov evrov, s pomočjo katerega bi prostore doma preoblikovali tako, da bi imeli višji standard. Tri- in štiriposteljne sobe bi bile preoblikovane v eno- in dvoposteljne sobe s samostojnimi kopalnicami. Zraven bi lahko naredili prizidek, kar bi bistveno izboljšalo kakovost bivanja v domu.« Čeprav se je dom kasneje za gradnjo prizidka prijavil na nov razpis, je bilo na njem na voljo bistveno manj denarja, je še izpostavil Perčič. »S poravnavo se strinjam, a menim, da bomo morali kot občina domu namenjati več finančnega sodelovanja, kot če bi pri prejšnjem razpisu podarili zemljišče.«

Diaci je Perčičeve besede označil za podtikanje. »Občina je bila zemljišče pripravljena državi dati brezplačno, če bi bila naložba izvedena.« Tudi vodja službe za gospodarjenje s premoženjem v občinski upravi Katja Burič je pojasnila, da je bilo v odločbi zapisano, da je vloga, ki jo je dal šentjurski dom starejših za sofinanciranje, izpolnjevala vsi pogoje. Občinski svet je po njenih besedah takrat dal vrsto soglasij, da bi domu omogočil prijavo na razpis. Če bi bilo državno sofinanciranje za obnovo doma odobreno, bi vpletene strani lastninsko pravico lahko uredile naknadno, v za to določenem časovnem roku.