Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V tednu kulture je bil čas, da pokažemo različne veje umetnosti, predvsem pa, da se ponovno spomnimo in opozorimo na umetnike, ki so zaznamovali naše območje. Med najbolj prepoznavne umetnice zadnjih desetletij uvrščamo kiparko Vladimiro Štoviček, ki bi svojih 80 let praznovala 20. marca 2014. Njena življenjska pot se je zaključila 31. avgusta 2012, njena umetniška dediščina pa nam omogoča, da njena del in nje ne pozabimo.

Na pobudo Društva likovnikov Krško OKO je bila v torek, 4. februarja 2014, ob 19. uri v Galeriji Krško, ki deluje kot enota Kulturnega doma Krško odprta razstava s preprostim naslovom Vladka. Izbor del sta opravila njen sin Andrej Čebular in višja kustosinja Galerije Krško Alenka Černelič Krošelj, ki je razstavo in umetnico tudi predstavila.

Vladimira Štoviček je v Galeriji Krško, ki jo je z razstavo leta 1966 odprl prav njen oče, prvič razstavljala leta 1970, potem še leta 1977, 1985 in kot že navedeno leta 2009 in petič februarja 2014, prvič po njeni smrti. Leta 2009 smo častili njenih 75 življenjskih let, februarja se skozi izbor njenih del spominjamo njenega dela in opozarjamo na osem desetletij, ki bi jih zabeležila letošnjo pomlad.

Obletnice so vedno vzgib za skrb, da delo tistih, ki jih cenimo, in so bili del naše družbe ni pozabljeno.

Vladimira Štoviček, po imenu in življenjski poti sledilka očeta Vladimirja, je bila očetova umetniška sopotnica in dedinja, ob tem pa tudi akademska kiparka z lastno istovetnostjo in izrazom, ki se je izvijal oziroma oddaljeval od neposrednih vplivov predvsem v mali plastiki oziroma v malih aktih, ki so skozi desetletja postali ključen element prepoznavnosti umetnice. Izbor za to razstavo je v največji meri opravil njen sin Andrej Čebular, ki je spremljal njeno delo in je lahko izbral njej najljubša ter po njenem mnenju tudi najbolj uspela dela, ki so nastajala predvsem v zadnjih letih.

Kiparka, ki je ustvarjala medalje, portretirala različne osebnosti za zasebne in javne namene – v naši bližini oziroma v krškem Gaju zaslužnih občank in občanov stojita dve njeni podobi: oče Vladimir Štoviček in Jurij Dalmatin, je svojo dušo in videnje različnih razmerij, ki opredeljujejo življenje razkrivala predvsem v podobah žensk. Njene ženske so akti, so telesa v različnih pozah brez dodane obleke, razkrite tako kot je sama čutila razkrivanje ženske v odnosu do drugih oziroma moških. Večkrat je razložila svoje prepričanje, da se ženske vedno razkrijejo, medtem, ko so moški veliko bolj skrivnostni in jih je zato upodabljala (pre)oblečene. Seveda najdemo v njenem opusu tudi izjeme kot je akt mladega moškega na moji levi, a vendar so to predvsem izjeme. Rada si je zapisovala različne misli, ki so sovpadale z njenim pogledom na svet in razmišljanjem o odnosih, ter znotraj teh predvsem o razmerju med žensko in moškim. Med njenimi najljubšimi kratkimi opredelitvami je izjava igralke Heidelinde Weis: »Kadar nanese, da bi morali moški ženski brati iz oči, se pokaže, da so večinoma nepismeni.«

Tako se je posvečala predvsem branju ženskih misli. Njeni mali akti, v katerih razkriva različna čustvena stanja upodobljenk so intimne zgodbe, ki se dotaknejo vsakega. Žensko telo je oblikovano v bolj ali manj idealnih oziroma idealiziranih potezah, obrazi so realistično izrisani, struktura pa nakazuje razmišljanje o možnostih uporabe kiparskega materiala za rahljanje realistične strogosti. Ob milini obraza in telesa pa je vsak kipec zgodba o posamezni ženski in trenutku življenja, ki ga doživlja upodobljena. Štovičkova je razvila nekaj prepoznavnih obraznih potez, ki združujejo posamezno v celoto oziroma jih kot likovni izraz umetnice najdemo v vsaki podobi. Mandljasto oblikovane oči, delno našobljene ustnice in skrbno oblikovani lasje omogočajo izraz močne ženske, ki je kos številnim preizkušnjam, le-te so bile del tudi kiparkinega življenja. Z naslovi in opredelitvami se ni obremenjevala, ampak jih je prepuščala drugim. Zato dela niso podnaslovljena, motivne opredelitve pa so prepuščene nam oziroma drugim.

Posebnost razstave je pastirček, ki boža ovčko, prizor in privabi najnežnejša čustva ter opozori na povezanost človeka in živali. Tudi Vladka je bila vedno v spremstvu psov, ki so bili njeni zvesti spremljevalci v urah razmišljanja in dela. Njeno življenje je bilo prepleteno iz različnih ustvarjalnih istovetnosti in ni ji bilo lahko najti in izražati lastne poti.

Kljub resnim in poglobljenim čustvom, ki jih je zaznati v njenih delih, pa je bila sama izjemno naklonjena humornemu pogledu na svet, kjer ni bilo prostora za kompliciranje in nestrpnost. Ob tem je znala v pravem trenutku poskrbeti za iskrive misli in življenjske napotke, še posebej pa za vpogled v njen svet skozi razmišljanja, ki jih je oblikovala sama ali pa jih je posvojila od drugih.

Vladimiro Štoviček na razstavi ponazarja tudi kip Plesalke. Predstavlja umetnico, ki je skozi življenje plesala tako kot je najbolje znala, se včasih ozirala, se spotikala in dvigovala. Ves čas pa skrbela za ritem, ki ga je čutila sama. Tako kot je v svoj svet zatopljena njena Plesalka na sredi galerije in tako kot je za umetnike značilno – dan jim je talent in svet v katerega skozi razstave vstopamo tudi drugi.

Odprtje razstave sta z glasbo obogatila Katarina Štefanič Rožanec in Luka Dukarić, odprl pa jo je župan občine Krško mag. Miran Stanko. O umetnici in razstavi je spregovorila Alenka Černelič Krošelj, višja kustosinja Galerije Krško. Razstava je odprta do 1. marca 2014.