UKOM

##IMAGE-3840240##

Predsednik vlade Marjan Šarec se je fotografiral za medije pred direktorjem Stanislavom Rožmanom v komandni sobi nuklearke, kako pritiska na velik rumeni gumb. Ob tem so napovedali, da bo vlada pod njegovim vodstvom storila vse, da bo zgrajena druga nuklearka.

Oboje, napoved gradnje za vsako ceno kot tudi fotografija sta presenetljivi. Fotografija je presenetljiva, ker se morajo nuklearni inženirji za komandno sobo več let usposabljati, preden se lahko začnejo sploh dotikati komandnih stikal v jedrski elektrarni. Da kar tako pritisneš na komandno ploščo, se je v černobilski nuklearki končalo s popolno polomijo, čeprav so se tam s stikali igrali dobro usposobljeni jedrski inženirji.

Domnevamo lahko, da je pri fotografiranju Šarca šlo za inscenirano pritiskanje na gumbe jedrske elektrarne, saj je kaj takega v resnici povsem nedopustno. Predvsem pa tega ne bi smel negibno opazovati Rožman, ki je odgovoren osebno za varnost v nuklearki in kaj takega on osebno nikoli ne bi smel dovoliti. Če pa je šlo samo za gledališko uprizoritev v vadbeni komandni sobi, ki nima stika s pravo nuklearko, potem je Rožmanu uspelo inštrumentalizirati predsednika vlade za propagiranje gradnje druge nuklearke in je ta fotografija samo dokaz, kako zavajajoče je njeno reklamiranje.

Če bi vlada napovedala, da poziva javnost in državljane, da se začne splošna javna razprava, ali je smiselna in sploh upravičena gradnja druge nuklearke in da bo počakala, da se javnost glede tega izjasni na referendumu, bi Šarca lahko šteli za demokratičnega politika, ki spoštuje javno mnenje. Če pa vlada sprejme prva in na vrat na nos sklep, da bo naredila vse, da bo druga nuklearka zgrajena in s tem povozi javnost in jo postavi pred izvršeno dejstvo, govori to o pomanjkljivi demokratični kulturi njene ekipe. Očitno je Rožman in celoten jedrski lobi uspel prepričati vladne stranke, da lahko gre Slovenija glede energetike v nasprotno smer kot ostale države razvitega demokratičnega sveta. Do pravice državljanov, da odločijo na referenduma, saj gre za najbolj usodno odločitev za neštete poznejše generacije, ki bodo imele za vratom samo visoko radioaktivne odpadke in zaradi njih več rakavih bolezni, hkrati pa nič elektrike, je Šarčevi vladi nič mar. Predvsem pa obstaja cela vrsta boljših in preizkušenih energetskih rešitev, ki bi jih vlada morala takoj sprejeti: podpreti državljane in podjetja pri gradnji sončnih panelov in vetrnic, stimulirati varčevanje z energijo, hranjenje energije in raziskovanje obnovljivih virov energije. Nasprotno pa se poslužuje vratolomnih in absurdnih argumentov. Najbolj nesmiseln je kronski argument strokovnjaka Inštituta Jožefa Štefana Tislja in direktorja GEN energije Novšaka, da so visoko radioaktivni odpadki »varno spravljeni« in da sploh niso »jedrski odpadki«, ampak bo nekdo čez dvesto let odkril tehnični postopek, tako da bodo spet uporabni kot jedrsko gorivo in zato sploh niso odpadki. Prosim , saj nismo v Butalah ali v srednjem veku, kjer so z prirejenimi definicijami spreminjali neumnosti v resnice. Od vseh nerešenih problemov današnjega časa bo uporabljeno jedrsko gorivo največji in najbolj trajen problem v prihodnosti. Gre za koktajl približno 300 radionukleidov, ki jih ni v naravi in na novo nastanejo pri proizvodnji jedrske elektrike in je njihova razpolovna doba desetine milijonov let. Razpolovna doba pa še ni trenutek rešitve, ampak jo je treba pomnožiti z deset, da dobimo čas, ko bodo ti radionukleidi razpadli v še vedno toksični svinec.

Težave Nemčije s polomijo z raztreščenimi sodi radioaktivnih odpadkov v rudniku soli Asse II, ki jih naprej v okolje spira deževnica in z 2 milijardama evrov za prvo sanacijo, ki jih je že morala odobriti nemška vlada, pa kažejo, da je njihova vlada vedela, zakaj je sprejela sklep o bližnjem zaprtju vseh nukleark (2023). Ne samo zaradi Fukušime.

Posebno nesramni so argumenti o prvovrstni lokaciji drugega bloka v Krškem. Krško bi se v primeru nesreče znašlo v popolnem prometnem kaosu, starši bi z avtomobili poskušali priti do otrok, da bi rešili njih in sebe. Že ob sedanjih vsakodnevnih prometnih zastojih v Krškem, je lokacija povsem neprimerna. Ta lokacija je na drugi najbolj potresno ogroženi seizmični prelomnici v Sloveniji. Krajanom Posavja pa še vedno niso razdelili polovico jodovih tablet. Vode reke Save že za prvi blok na zadostujejo za hlajenje v poletni ali zimski suši, »strokovnjak« iz komandne sobe NEK Levičnik, pa pravi, da obstaja celo preobilica hladilne vode tudi za drugi blok. Ob prihajajočih klimatskih spremembah je treba jedrsko energijo prilagoditi nepredvidljivim klimatskim dogodkom. To pa pomeni, da jo je treba tudi v Sloveniji opustiti.

Ekološki pozdrav!