Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Mednarodna izmenjava dijakov gimnazije Brežice z dijaki liceja francoskega mesteca Loches - Francija kot ena najrazvitejših zahodnoevropskih držav ostaja zanimiva za brežiške gimnazijce. Skupina tridesetih dijakov se je na potovanje po Franciji v spremstvu treh profesorjev odpravila v nedeljo, 1. aprila 2012. Izpred gimnazije Brežice smo se odpeljali ob tretji uri popoldan, ko je sonce žarelo s polno močjo, v mislih pa smo že nestrpno pričakovali jutro, ko bomo prispeli v Francijo. Po devetnajstih urah vožnje – počivanja, klepetanja in občutka prijetne vznemirjenosti – smo ob deveti uri zjutraj prispeli pred gimnazijo francoskih prijateljev – Lycee Alfred de Vigny.

Mednarodne izmenjave so odlična priložnost za odkrivanje različnih kultur in načinov življenja, spoznavanje držav in jezikov ter razvijanje medosebnih odnosov in komunikacije. Po zaslugi cenjene profesorice tujih jezikov, Zdenke Vižintin, traja povezava med brežiško gimnazijo in gimnazijo mesta Loches že od daljnega leta 1999. Generacije se med tem seveda menjajo. Prav tako se vsako leto izmenjata tudi država gostiteljica in država gostja. Takšen tip potovanja je za mlade zanimiv tudi zaradi cenovne ugodnosti, saj je finančna obremenitev zgolj strošek avtobusnega prevoza. Zadovoljni in zelo hvaležni smo donatorjem, ki so kljub krizi, v kateri se je znašla naša država, prispevali, kolikor je bilo v njihovih močeh in nam tako zmanjšali stroške.

LJUDJE IN NAVADE

Pomemben del francoske kulture in načina življenja sta kuhanje in uživanje v hrani. Francoski odnos do kulinarike je še najbolje opisal dramatik Jean Anouilh: »V Franciji so poroke, krsti, dvoboji, pogrebi in celo diplomatski spori le pretveza za dobro večerjo.« Francozi jedo počasi in zdravo, čeprav je v mnogih družinah že mogoče opaziti močan vpliv ameriške hitre prehrane.

Tako kot si mi pomahamo, ko se srečamo na cesti, oni pristopijo drug do drugega in se poljubijo na lica. Na lica se – ko se srečajo in ko se poslovijo – poljubljajo prijatelji, družinski člani in tudi popolni tujci. Tako so odnosi med njimi bolj osebni in sproščeni. Med pogovorom je razdalja med dvema mnogo manjša kot pri nas, približno deset centimetrov. Francozi iz zgodovinsko-političnih razlogov učenju angleškega jezika ne posvečajo preveč pozornosti, kar je naše potovanje postavilo pred večji izziv, saj smo bili preprosto primorani uporabljati francoski jezik.

TURISTI SMO

Torek smo preživeli v Futuroscopu, ki je čudovito popotovanje v bližnjo prihodnost. Tu smo gledali zabavne filme v 4-D tehniki. Futuroscope je zabaviščni park, podoben Gardalandu, le da po mnenju kritikov poleg zabave odpira prosto pot domišljiji.

Naslednji dan smo se s kolesi odpravili proti gradu Chenonceau. Kolesarili smo po potki ob reki Cher, ki je pritok večje reke Loire. Chateau de Chenonceau velja za enega najlepših gradov v Franciji.

Ogled mesta Tours, ki je bil na urniku v četrtek, je bil poleg spoznavanja mestnega jedra tudi odlična priložnost za druženje, nakupovanje in fotografiranje. Tours je mesto, ki se nahaja v osrednji francoski pokrajini med rekama Loaro na severu in Cher na jugu. Je zgodovinsko mesto – na vrtu palače, ki je sedaj Muzej umetnosti, raste velikanska cedra, posajena v času Napoleona.

KO NASTOPI ČAS ZA SLOVO

Petek. Dan, ki ga nismo želeli. Dan za slovo. V tednu, polnem dogodivščin in pripetljajev, smo spoznali ogromno novih ljudi. S Francozi smo se zabavali, spoprijateljili, in ko smo se zadnji večer peljali na poslovilno zabavo, mi je Luka zamišljeno rekel: »Se mi zdi, da bi bila, če bi Quentin živel kje bliže meni, najboljša prijatelja.« Quentin je Lukov korespondent. Nadja je vsa obupana hlipala: »Družina me je takoj vzela za svojo. Čeprav niso nič razumeli angleško, moja francoščina pa prav tako potrebuje še nemalo izpopoljnevanja, je med mano in Alexovo mamo, brez večjih besed, nastala posebna vez. Ob misli na to, da se verjetno nikdar več ne vidimo, se v mojo glavo prikrade velik, siv oblak. Še zahvaliti se nisem znala, kot bi bilo treba. Merci beaucoup pour tout je bilo vse, kar sem sploh znala reči.«

V Francijo smo prišli s svojimi zgodbami, s svojimi spomini, znanji in ljubeznijo. Nismo imeli pričakovanj, da ne bi bili potem razočarani, odšli pa smo z novimi zgodbami, z novimi vezmi in novim odtenkom v naši življenjski pobarvanki. Odšli smo bogatejši.