S stališča učitelja in dijaka je najbolj naporen in hkrati neproduktiven zadnji teden v šolskem letu, ko šolo preplavijo še vedno neuspešni dijaki, šolske ure so zgolj popravljanje negativnih, mučne za dijake in učitelje, pred kabineti se vrstijo starši, ki bi zadnji trenutek želeli pristaviti svoj piskrček k (ne)uspehu svojega otroka, zaradi nestrpnosti v zraku je vzdušje na šoli moreče in neprijetno, zato smo že pred petimi leti učitelji, ki verjamemo, da je narava najboljša učiteljica in zdraviteljica vseh muk in težav, najprej na Gimnaziji Krško, zadnji dve leti pa tudi na Srednji poklicni in strokovni šoli, sklenili, da v tem tednu kot obvezne izbirne vsebine za druge letnike organiziramo tabor preživetja v naravi ter dijakom ter učiteljem omogočimo osebno in poklicno rast s pomočjo naturalizacije, vse vsiljene elemente socializacije pa pustimo za zaprtimi šolskimi vrati. Kar imamo skupnega tisti, ki se podamo na poučevanje in učenje v naravi, in tisti, ki v šoli na eni ali drugi strani katedra popravljajo nezadostno oceno, je izziv, razlika je le v tem, da ga prvi sprejmemo, mu sledimo in nam vlije pogum, drugi pa izziv nezadostne ocene razumejo zgolj kot poraz in neuspeh.

Tabor temelji na nekaj temeljnih postavkah: aktivna udeležba dijakov pri organizaciji in na predprojektnih dejavnostih kot sta tradicionalna čistilna akcija Smetožerka ter kolesarska orientacija v Krakovskem gozdu, lastna izvedba vseh tabornih in učnih dejavnosti ter spoznavanje najlepših še neznanih kotičkov Slovenije. Glavna želja izvajalcev je omogočiti uporabno, varno, zdravo in malce pustolovsko šolo v naravi. Takšno, ki res upravičuje to ime, saj je ne gosti CŠOD ali podobne ustanove, temveč šotorišče, ki ga dijaki postavijo in ustvarijo sami s pomočjo šotorov PD Bohor in PD Brežice, hrano si zadnji dve leti pripravljamo popolnoma sami, vse dejavnosti izvajamo učitelji sami. Le-teh pa je res precej, dnevne urnike prilagajamo željam dijakov, poskrbimo za to, da so vsi aktivni in opravijo dejavnosti, ki jih želijo. Težave, ki jih imamo, so sladke narave, saj preprosto ne moremo vedno izvesti vsega, kar za dijake pripravimo. Dolgčasa ni, je pa vsak dan poskrbljeno tudi za to, da imamo vsi dovolj prostega časa za sprostitev in osvežitev v čarobni Nadiži.

Tabor, ki je potekal od 17. do 21. junija na Milanovem tabornem prostoru v Podbeli ob reki Nadiži, so soustvarjali dijakinje in dijaki drugega letnika Gimnazije ter računalniškega tehnika, njihova razrednika Jana Škoda in Daniel Prša, vodja kovaške delavnice Klemen Zorko, glavni v kuhinji Maja Divjak Malavašič in Adica Kožar, vodji lesarskih delavnic Janez Čepin in Samo Jug ter organizatorja tabora Matej Mlakar in Alenka Špan. Vsi učitelji ŠC Krško – Sevnica, pripravljeni sprejeti tako osebne kot poklicne izzive, z dijaki izvajati učne dejavnosti na neformalno formalen način ter bogatiti svojo učiteljsko pot. Poleg omenjenih lesarskih in kovaških delavnic smo letos izvajali tudi umetniško delavnico, v katerih so dijaki ustvarjali z glino, risali na kamenčke iz Nadiže ter barvali mandale. Vse tri delavnice so bile velika uspešnica, kar je nedvomno dokaz, da več kot velja trditev, ki jo želimo s taborom vsako leto dokazati in sicer kako zelo dijaki hlepijo po ustvarjanju z naravnimi materiali in kako jim slabo pripravljeni predmetniki le-tega v srednjem šolstvu ne omogočajo ali pa ga je bistveno premalo. Poudariti je potrebno, da so vse delavnice skrbno načrtovane, osmišljene in izjemno dobro izvedene s strani profesorjev, ki ne samo da vedo, kaj delajo, ampak to delajo z največjim veseljem in navdušenjem in ne da bi samo obkljukali še eno izmed izbirnih vsebin ali interesnih dejavnosti, kot je pogosto primer med šolskim letom ali celo, kot je v zadnjem času na žalost zaradi učiteljev z resnim pomanjkanjem pedagoške etike pogosto tudi v šolskih razredih, zaradi všečkov na spletnih omrežjih. Poleg ustvarjalnic s kovino, lesom in glino so vsi dijaki samostojno po skupinah opravili kar dve orientaciji in več kot zadostili potrebam po športnem dnevu. Obe orientaciji sta vključevali dodatne naloge na premišljeno izbranih kontrolnih točkah, druga je štela kot del naloge za celotno skupino.

V taboru smo namreč že takoj ob prvi izvedbi leta 2012 v Škofljah ob Divači vzpostavili poseben način dela, ki deluje brezhibno, dijaki se učijo skupinskega dela tudi z do tabora še neznanimi vrstniki, skupine namreč določimo tako, da so v njih pomešani dijaki obeh razredov, ki potem vseh pet dni skupaj opravljajo obvezne taborne dejavnosti, kot so priprava obrokov, kurjave in kurišča ter čiščenje sanitarij ter tekmujejo v raznih dejavnostih, s pomočjo katerih si nabirajo točke. Dijak Gašper Letnar iz G2A je z mamino pomočjo za letošnji tabor prispeval taborno zastavo z logotipom Gimnazije Krško, ob dvigovanju in spuščanju katere smo na jutranjem in večernem zboru v en glas prepevali himno z najlepšim sporočilom - Zdravljico. Tri najuspešnejše skupine smo s pomočjo prijaznih sponzorjev nagradili z dnevnimi vstopnicami za Bazen Brestanica, prvouvrščeni pa so prejeli še brezplačne kupone za pice v Pizzeriji Fontana. Dva profesorja in osem dijakov se je s kolesom povzpelo na Breginjski Stol ali po breginjsko Stu, po lepo urejeni kolesarski poti je razrednik Daniel Prša z osmimi dijaki kolesaril do štirinajst kilometrov oddaljenega slapu Kozjak in seveda še nazaj, dvakrat smo se trije profesorji s skupno 27 dijaki odpravili na „soteskanje“ po reki Nadiži od mosta za Logje do priljubljenega tolmunčka dva kilometra više. Trikrat sta se razreda pomerila v športnih igrah – prvič v odbojki, kjer so slavili gimnazijci, računalničarji pa so dobili tekmi v nogometu in frizbiju, ki jo je vodila naša dijakinja Dea Fackovič Volčanjk, članica Nuclear Discs ekipe iz Krškega. Za skavtsko igro roverček je žal zmanjkalo časa, prav tako za pohod z bivakiranjem na Muscu, ki smo ga prvič prestavili zaradi preutrujenosti dijakov, naslednji večer pa nam jo je edinkrat na taboru zagodlo vreme ter smo pohod prestavili na jesenski čas, ko med 4. in 8.9. tabor izvedemo še za strojne tehnike in elektrotehnike. Ni pa zmanjkalo časa za delo na ekološki kmetiji Robidišče, kjer smo lastniku Igorju Cenciču pomagali na travnikih.

Naš tabor podpira Občina Krško, saj smo bili letos z njim uspešni na razpisu za financiranje mladinskih projektov, skupaj s podjetjem Kostak, ki nam za potrebe tabora v uporabo posodi kombinirano vozilo, Občina Krško podpira tudi našo čistilno akcijo Smetožerka, s pomočjo katere v predtabornih dejavnostih čistimo divja odlagališča ob Savi. Sredstva za nakup opreme in zmanjšanje stroškov tabora so prispevali starši ter številni sponzorji iz našega okolja, katerim se še posebej zahvaljujemo tudi z objavo na spletni strani tabora http://www.matej.info/index.php/tabor/nadiza/nadiza-2017, kjer objavljamo vse v zvezi z junijskim taborom, v času tabora pa pametno izrabljamo instagram za sprotno obveščanje staršev o dnevnem dogajanju. V začetku junija smo sredstva za tabor zbirali tudi na tradicionalnem koncertu, na katerem naše dijakinje in dijaki s pop, rock in klasično glasbo vsako leto pred taborom razvajajo starše, učitelje in ostale obiskovalce.

Vsak dan smo pohvalili tiste, ki so se najbolj izkazali na kateri izmed dnevnih aktivnosti in tako dobili naziv osebnost dneva, tudi kakšna graja je padla predvsem na račun komunikacijskih šumov in sindroma pokvarjenega telefona, smo pa teden večino časa preživeli brez mobitelov in ostalih elektronskih naprav, da o cigaretah in alkoholu ne izgubljam besed. Popolnoma v duhu znanega reka : "Z glavo na zabavo!" S pomočjo dnevnih miselnih ugank smo urili sive celice ter se igrali z besedami, navdušeni matematiki so s pomočjo vrvice in znanja kvadratne funkcije izračunali lok Napoleonovega mostu, zadnji dan so se skupine pomerile tudi v kvizu znanja o Breginjskem kotu, vsaka skupina pa je prebrala tudi poglavje iz knjige Nare Petroviča Človek – navodila za uporabo. Nara je bil doslej gost kar treh naših taborov, na katerih je z dijaki izvajal delavnice, z nami kuhal, prepeval in bival, letos pa smo kar sami prebirali obe njegovi knjigi navodil za uporabo. Za konec nekaj misli, ki sta jih iz Narine knjige povzela Dea in Erik in z njimi v polno zadela namen, cilj, predvsem pa želje našega tabora.

Iz narave vzemi le toliko, kot potrebuješ.

Vsak človek ima svojo etiko, torej je število etik enako številu ljudi.

Človek ne more biti srečen, če čaka spremembe.

Naravno etiko uničujemo z umetno etiko.

Čeprav nam je narava dala razum, ga preziramo.

Naravne etike se ne moremo naučiti v šoli, temveč le v naravi.