Pater, ki je postal "črnec v beli koži"
Na poti od Dar es Salaama do Johannesburga sva z ženo potovala tudi prek Zambije. Tako sva se odločila iz dveh razlogov. Prvi so znameniti Viktorijini slapovi, drugi pa obisk misijona v Ndoli, kjer sva plačevala šolnino za enega otroka prek projekta Botrstvo pri Misijonskem središču Slovenije.
Projekt Botrstvo se je začel z obiskom patra Mihe Drevenška v letu 1999, ko je z glasbeno skupino Ba Cengelo gostoval v Sloveniji. Ljudje so hoteli pomagati otrokom v Afriki in pater Miha jim je predlagal, da jim plačajo šolnino, saj morajo otroci v Zambiji sami kupiti šolske potrebščine in uniforme ter poskrbeti za topli dnevni obrok, delno pa tudi za plače učiteljev. Tako se je leta 2000 začel projekt Botrstvo, ki ga je prevzelo Misijonsko središče Slovenije in prek katerega sedaj več kot 2500 botrov pomaga pomoči potrebnim otrokom v 14 državah po svetu.
Spomini na obisk so privreli na površje ob zapisu o 25-letnici projekta Botrstvo v Misijonskih obzorjih, kjer je omenjeni prav pater Miha Drevenšek. S patrom Miho sva preživela kratek čas, a v tistih nekaj urah se mi je uspel vtisniti v spomin kot poseben človek.
Predlagan za Nobelovo nagrado za mir
Pater Miha Drevenšek se je rodil kot Franc leta 1946 v Vidmu pri Ptuju. Po končani osnovni šoli v Vidmu je odšel v semenišče v Zagrebu. Študij teologije je končal na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1972 posvečen v duhovnika. Leta 1977 je odšel kot misijonar v Zambijo in čez dve leti prevzel veliko misijonsko župnijo v Chifubi, kjer je skupaj z verniki zgradil cerkev. V misijonu v Kalumbwi pa je sodeloval pri gradnji semenišča, šole in bolnišnice. Za škofijo Ndola je ustanovil misijonski radio Icengelo – Ognjišče.
Prav tako je postavil in opremil najmodernejšo tiskarno v Zambiji, kjer so tiskali učbenike, knjige in časopise. Časopis Icengelo je bil pisan v jeziku domačinov. Aktiven je bil tudi na glasbenem področju, saj je vodil več glasbenih skupin, s katerimi je gostoval tudi v Sloveniji. Leta 1999 so ga otroci osnovne šole v Šmartnem ob Paki predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Leta 2007 je prejel novinarsko nagrado zambijskega časopisa The Post za neodvisno delo medijev, saj je v svojih člankih pisal brez dlake na jeziku o korupciji in slabem delu državnih in lokalnih politikov. Razglašen je bil tudi za osebnost mesta Ndola.
Izobrazba širi možnosti
Vedno sem bil prepričan, da je treba pomagati ljudem v stiski. Afrika pa je že od nekdaj moja ljubezen in tam je ljudi, potrebnih pomoči, na pretek. Različnim organizacijam sem večkrat daroval denar, a ob spoznanju, da člani teh organizacij večino denarja porabijo za precej draga potovanja k ljudem, potrebnim pomoči, in da ti dobijo potem samo še drobtinice, me je nekako odvrnilo od teh organizacij. Že precej hitro po začetku Botrstva sem se pridružil pomoči prek Misijonskega središča Slovenije.
Kot neverujoči človek sem zopet imel pomisleke. Ni mi všeč, če ljudem vsiljujemo zahodni način življenja, razmišljanja, vrednot in verovanja, predvsem če ima njihov način življenja in verovanja tisočletno tradicijo. Kljub temu se mi je zdelo v redu, da gre denar za njihovo izobrazbo, ki jim bo dala v odraslih letih večje možnosti izbire lastne poti. Brez te izobrazbe, kot nepismeni ali zgolj slabo izobraženi bodo najverjetneje končali v rokah brezvestnih izkoriščevalcev, brez možnosti dostojnega življenja.
Na tej poti sva obiskala pet držav in že urejanje vizumov je bil velik zalogaj. V dveh mesecih nama jih je uspelo pridobiti samo štiri. Malavijskega sva na srečo uredila v pol ure v Dar es Salaamu. Še večja neznanka je bila, kako bova našla misijon v Zambiji. Vedela sva, da je nekje v bližini Ndole, ki s 600.000 prebivalci ni ravno majhno mesto.
Za bolj natančne podatke sva se obrnila na Misijonske središče Slovenije, ki je vezni člen med botri in misijoni oz. prejemniki pomoči. Gospod, ki nama je odgovoril, je uporabil žaljiv in aroganten ton. Po njegovem oni niso nobena turistična agencija in misijoni ne turistična atrakcija, da bi tam kar tako sprejemali domišljave turiste iz Evrope. Odgovoril sem ostro, da če si ne zasluživa vsaj korektnega in vljudnega pojasnila, tudi ne nameravam več darovati denarja.
Vsekakor nočem obiskati misijona kot turistično destinacijo, ampak obiskati otroka, ki mu plačujem šolnino, ga videti v živo in kaj več izvedeti o njem. Gospod se je potem nekako opravičil in obljubil, da bo navezal stik s patrom Miho in nama z njegovim privoljenjem posredoval natančne podatke in kontakt za obisk. A v dobrih treh tednih ni bilo odgovora in na pot sva odšla s cmokom v grlu in slabo voljo do ljudi, ki naj bi bili polni dobrote, topline in strpnosti.
Obisk šole
Iz Lilongweja, glavnega mesta Malavija, sva pripotovala v Zambijo, v mestece Petauke. V Afriki težko prepotuješ večje razdalje v enem dnevu, predvsem če si vezan na javni prevoz. Pa tudi prečkanje meje je dolgotrajen proces, saj traja precej časa, da izpolniš razne obrazce, da jih pregledajo in vpišejo v ročne evidence. V Petauke sva prispela popoldan in poti proti Lusaki ni več bilo možno nadaljevati, saj običajno odpeljejo avtobusi v jutranjih urah, da prispejo še pred nočjo na cilj, ker je vožnja ponoči lahko precej tvegana. Mesto nima nobenih znamenitosti in čas sva si skrajšala z malo daljšim sprehodom.
Pot naju je pripeljala do osnovne šole in noge so kar same zavile na dvorišče. Pristopil je eden od učiteljev, ki so bili na šoli, in naju brez veliko razmišljanja povabil, da se oglasiva pri ravnatelju. Ta pa se je obiska razveselil, kot da sva kakšen pomemben obisk iz tujine. Razkazal nama je šolo, zbornico, učilnice in jedilnico ter poklical otroke, ki so še bili na šoli, da naju pozdravijo, kaj spregovorijo v angleščini z nama, in na koncu je sledilo fotografiranje.
Glavno mesto Zambije Lusaka šteje skoraj dva milijona prebivalcev, a nima posebnih turističnih znamenitosti, zato sva samo prespala in se odpeljala naprej proti Ndoli. Ndola je glavno mesto province Copperbelt in središče izkopavanja bakra. Zambija je sedma proizvajalka bakra na svetu, žal pa so rudniki v lasti tujcev. Lokalni prebivalci imajo od rudnikov samo onesnaženje in nizke plače kot poceni delovna sila v rudnikih.
Pristen, nasmejan Štajerec
Po prihodu v mesto sva si poiskala prenočišče in se podala iskat misijon in patra Miho. O kakšnem misijonu v bližini ni vedel nihče nič. Logično mi je bilo, da bi v cerkvi morali poznati svoje brate v misijonu. A so samo ponavljali: »Pater Miha, pater Miha?« in zmajevali z glavo. Ko se jih je že zbralo precej, bolj radovednih kot tistih, ki bi lahko pomagali, se je neki ženski utrnilo: »Pater Mija, pater Mija, seveda, to bo pater Mija.«
Vsem so se razsvetlili obrazi, polni evforičnega navdušenja so takoj organizirali prevoz in naju poslali do misijona. V Afriki si ljudje še vedno vzamejo čas, da ti pomagajo, in so res veseli, ko jim to tudi uspe. V misijonu sva ugotovila, da sva na pravem naslovu, le pater Miha je bil odsoten. Ker ima v lasti tudi najmočnejše ozvočenje v državi, ga nenehno posoja za razne javne prireditve in tisti dan je bil na poti iz Lusake, kjer so prejšnji dan potrebovali ozvočenje. Kakšno uro sva počakala in nasproti nama je prišel možakar, ki je izžareval energijo, takšen pristen Štajerec, nasmejan do ušes, dobre volje in zelo vesel obiska iz tako rekoč njegovih rodnih krajev.
Takoj naju je povabil na večerjo in ponudil sobo, da prespiva pri njih. Ker sva že imela sobo v mestu, smo se dogovorili, da naju zvečer odpelje do sobe, zjutraj pa pride po naju in bova njegova gosta, kolikor dolgo hočeva. Pri večerji se je usul plaz zgodb iz njegovega življenja. Od tega, kako je bilo v otroštvu, spominov na starše, kako je dišala mamina hrana, kako so se kot otroci igrali, kakšne vragolije so ušpičili, pa do tega, kako deluje v Zambiji. Ne samo kot misijonar, ki skrbi za duhovno hrano prebivalstva, ampak je opisal tudi svoje politično delovanje v boju za boljše življenje ljudi, saj se zaveda, da bodo samo zadovoljni ljudje s svetlo prihodnostjo ostali v svoji deželi in se ne bodo podajali na negotovo pot v Evropo.
Spoznala sva krščenca Isaaca
Takoj je tudi poklical fanta Isaaca, za katerega sva plačevala šolnino, da se naslednji dan oglasi v misijonu. Isaac se je medtem preselil v drug kraj, približno tri ure vožnje daleč, k drugim sorodnikom. Misijon pa mu je tudi tam plačeval stroške šolanja.
Drugo jutro je pater Miha prišel po naju in naju preselil v misijon ter povedal, da ima veliko opravkov, da naj se pridruživa manjši skupini prostovoljcev, ki so prišli pred nekaj dnevi in jih bodo peljali na spoznavni ogled vseh objektov v okolici Ndole, kjer je misijon dejaven.
Ogledali smo si šole v več krajih, kjer misijon skrbi za šolnine otrok in za vsaj en topel obrok na dan. Prav tako skrbijo, da so urejene majhne porodnišnice, da lahko pridejo ženske rodit tja in ne več doma, kjer je verjetnost, da gre kaj narobe, veliko večja, ker nimajo nobenih pripomočkov, pa tudi higiena ni zadostna. Obiskali smo tudi šolo, kjer je pouk prilagojen gluhim. Seveda pa imajo v vsakem kraju tudi večjo ali manjšo cerkev. Veliko medicinskega dela opravijo sestre redovnice, pomagajo tudi pri izobraževalnem delu in sploh skrbijo za organizacijo dela, ki je potrebno, da vse poteka brez problemov.
Obiskali smo nekatere družine v bližini in se nekoliko seznanili z njihovim življenjem. Družine so precej velike in se v glavnem preživljajo z delom na poljih in morda je kateri od odraslih moških zaposlen v industriji, da imajo vsaj nekaj stalnega dohodka. Pri eni od družin so nam tudi pripravili kosilo. Tradicionalna hrana je nshima, nekakšna polenta iz bele koruzne moke. Koruzna zrna drobno stolčejo in skuhajo. Zraven postrežejo enolončnico, ocvrto ribo ali zelenjavo. Tudi v šolah strežejo nshimo z različnimi dodatki, da ni preveč monotono. Nshima je tudi najbolj pogosta jed v restavracijah. Prav zabavno je, ko naročaš kosilo in rečeš: »Dvakrat«. Več ni treba, saj imajo tako samo eno jed, nshimo.
Po povratku si je pater Miha vzel čas za naju in nama pokazal, kako ima urejeno vso evidenco šolarjev, za katere skrbijo. Vse njihove podatke o starosti, naslovu in starših ter pri kom trenutno živijo, saj je veliko otrok brez staršev, ker so umrli zaradi aidsa ali pa so enostavno otroke zapustili in se odselili. Veliko moških ima tudi probleme z alkoholom. Za vsakega otroka ima tudi evidenco botra, koliko denarja pride za otroka in za kaj so ga porabili.
Nekdo, ki nas ne bi poznal, bi si mislil, da se s patrom že dolgo poznamo, da smo res dobri prijatelji, ki obujamo stare spomine in gradimo nove. Miha je bil človek, s katerim si bil v trenutku na isti valovni dolžini, s katerim si se lahko sproščeno pogovarjal in brez zadržkov izrazil svoje mnenje. Človek, za katerega ti je bilo žal, da ne živi kje v bližini, da bi se lahko pogosteje srečali za sproščen pogovor, pa znal je razdreti tudi kakšno veselo. Predan revnim ljudem, Zambiji kot drugi domovini, naučil se je tudi lokalnega jezika in niso ga zaman klicali »črnec v beli koži«.
Naslednji dan je prišel Isaac, ki sva mu plačevala šolnino. S stricem sta se vozila cel dopoldan in sta kmalu morala na pot domov, da smo se komaj nekoliko spoznali in posneli nekaj fotografij. Kako se nadaljuje fantova pot, ne vem, saj je še v tistem letu prekinil šolanje in s tem tudi najino botrstvo.
Dvomi o tem, ali je prav, da dajem denar nekomu, ki ob izobraževanju širi tudi vero, ki je domorodnim afriškim ljudstvom tuja, so se razblinili. Kolikor sem videl, je pater Miha širil samo tisto najboljše, kar vsebuje krščanstvo, dobroto in ljubezen do vseh živih bitij.
Midva sva ga obiskala v začetku avgusta, žal je konec oktobra umrl. Njegova dobra dela so ostala, tako v Zambiji kot v Sloveniji. Vesela sva, da sva spoznala tako preprostega, a enkratnega človeka.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
