Dr. Milan Brglez: Želel bi si pravočasno vračati knjige v knjižnico
Iz kakšne družine izvirate? Katerih vrednot so vas naučili starši? Katerega njihovega nasveta se držite še danes?
Izhajam iz delavske družine. Oče je bil vratar v Uniorju, mati pa snažilka na Srednji kovinarski šoli v Zrečah. Starša sta mi privzgojila vrednote delavnosti, poštenosti in solidarnosti. Te sem skušal prenesti tudi na svojo družino. Glavni nasvet, ki so mi ga dali starši, je, da moraš živeti tako, da lahko vsak dan mirno zaspiš in se zjutraj lahko pogledaš v ogledalo.
V otroštvu sem si želel postati duhovnik, v tem so me videli tudi vsi bližnji. Verjetno zato, ker sem bil vzgojen v katoliškem duhu in sem zelo rad pomagal ter sodeloval pri verouku in drugih cerkvenih aktivnostih.
Ste bili priden otrok ali ste pogosto kaj ušpičili? Najzabavnejša prigoda?
S šolo nisem imel problemov, a z vrstniki smo zunaj – na naši ulici – seveda tudi kaj ušpičili. Ob tem sem vedno rad veliko bral. Recimo, da sem po potrebi skozi okno pobegnil k vrstnikom in se po isti poti vrnil v stanovanje, preden so se starši vrnili domov.
Ste v šoli veliko špricali in prepisovali? Ste med študijem veliko žurirali? Katero je bilo najbolj nepozabno študentsko doživetje?
Nisem veliko šprical ali prepisoval. Nekaj več žuriranja je bilo takoj po vrnitvi iz vojske, tj. v prvem semestru prvega letnika fakultete. Če si hotel pri zahtevnem ustnem izpitu pri profesorju Južniču med prvimi priti na vrsto (tako je bilo več možnosti, da ga narediš), si moral prespati ali študiraje prebedeti noč pred vrati njegove pisarne na fakulteti.
Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?
Premišljenost, v izzivalnih in novih političnih situacijah tudi nekaj inventivnosti (v vsakdanji rutini te sicer ne premorem niti malo) in preprostost. Manj ko pričakuješ, hitreje si pozitivno presenečen.
Katera pa vas najbolj moti pri drugih?
Prepirljivost in nepoštena igra. Kadar imam občutek, da me nekdo skuša izsiljevati, sem pripravljen igrati na vse ali nič.
Če bi lahko karkoli spremenili pri sebi, kaj bi to bilo?
Ufff … Da bi pravočasno vračal knjige v knjižnico. Vedno zamujam, kar ni problem le z izposojo, ampak tudi z zamudninami (smeh).
Kako ste spoznali in osvojili svojo ženo Matejo? Je bila »trd oreh«? Ste nasploh romantičen človek? Kako jo najbolj razveselite in pocrkljate? Jo pogosto vprašate za nasvet in upoštevate njeno mnenje?
Srečala sva se na fakulteti. Oba sva bila malce izgubljena. In ko sva se spoznala, nisva bila več izgubljena. Rad ji zjutraj skuham kavo, če sem doma. Drugače pa se rada odpraviva v hribe ali na daljši sprehod. Kar se nasvetov tiče: ona in hčerki so moje najhujše kritičarke in tudi najzahtevnejše svetovalke.
Katere teme so v vašem domu prepovedane?
Jih ni. Pogovarjamo (in ne strinjamo) se o vsem.
Kako domači pa ste si z gospodinjskimi opravki in kuhanjem? Kdo vam lika srajce?
Občasno kaj skuham, nazadnje sem skuhal matevža z zeljem. Baje je bil prav okusen. Srajce lika Mateja, tu sem popolnoma nespreten, tako da je bolje, da to prepustim njej. Drugače pa sesam, če moram. In postorim še kaj drugega, a za hišniška opravila sem večinoma preveč neroden.
Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?
Na prvem soočenju na POP TV pred 14 dnevi mi je bilo kar, ko sem zvečer videl, da sem imel odpet gumb na srajci. Pa vedno pogledam, ali je vse v redu. Ko pogledam za nazaj, bi marsikdaj tudi v žaru političnih bojev bilo bolje, da kakšne neumnosti ne bi storil.
Kako najraje preživljate proste trenutke? Čemu se še posebej ne morete upreti?
Najraje igram šah in hodim v hribe. Uprem se izredno težko … cigaretam. Pa bi bil čas, da neham kaditi. Obljubil sem si, da bom nehal kaditi po doktoratu, a mi ni uspelo.
Kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi imeli še enkrat 20 let?
Nič kaj dosti. Morda bi se malce bolj vzel v roke, da ne bi zamujal pa da bi kakšno stvar naredil hitreje. Pa ne bi vzel hipotekarnega kredita v švicarskih frankih, ki me kot mnoge Slovenke in Slovence še danes »tepe«.
Kako odreagirate, ko vidite, da ste storili napako ali niste imeli prav? Se vam je težko opravičiti?
Človek sem, zato se lahko motim – to je moje načelo. Se pa zmeraj opravičim. Tudi zaradi zamujanja pri vračilu knjig sem se opravičil. A to ni znižalo cene zamudnine.
Katera je vaša najpogostejša kletvica?
Sveta Marija (Santa Maria).
Kakšen oče ste? Si vas hčeri ovijata okoli mezinca? Koliko ste pomagali pri nočnem vstajanju in menjavanju plenic? Kaj si želite za svoja otroka?
To je bolj vprašanje za hčerki in ženo. Kot mlad očka sem menjaval plenice in tudi skrbel za hčerki. Če sedaj gledam nazaj, se mi ne zdi, da sva si z Matejo to »breme« razdelila pravično. Ona je zaradi narave mojega dela nosila daleč preveliko breme. Vesel sem, da sva z Matejo ostala pomembna v njunem svetu, tudi ko sta odrasli. Kaj želim hčerkama? To, kar želi vsak oče: da bi si uredili življenje po svoje in bili v tem življenju izpolnjeni ter srečni.
OKVIR: Kakšno prvo damo lahko pričakujemo?
Mateja je socialna pedagoginja, ki se ukvarja z otroki s posebnimi potrebami in tistimi, ki so se v Slovenijo priselili pred kratkim. Ko bo prva dama, bo nadaljevala svoje delo, sočasno pa bo najbrž izkušnje z lokalne prenesla tudi na širšo raven. Menim, da je prav to področje, kjer je nujnih in možnih še veliko sistemskih izboljšav. Drugače vem, da noče biti in ne bo v ospredju, razen kadar bo to protokolarno nujno.
CITAT: »V otroštvu sem si želel postati duhovnik, v tem so me videli tudi vsi bližnji.«
***
Janez Cigler Kralj: Obožuje plesne vaje z ženo Klavdijo
Nam lahko pojasnite skrivnost dveh priimkov?
Kralj je priimek moje žene. V resnici se s Klavdijo med pripravo na zakon o tem sploh nisva pogovarjala. Ko so naju na matičnem uradu vprašali glede priimka, pa sva se morala na hitro odločiti. Ker so v Klavdijini družini sama dekleta in si je želela, da bi priimek šel naprej, sva se dogovorila, da svojemu dodam še njenega. Mislim, da je bila to dobra odločitev.
Iz kakšne družine izvirate? Katerih vrednot so vas naučili starši? Katerega nasveta se držite še danes?
Starša sta se ločila, ko sem bil star pet let. Otroštvo in mladost sem torej preživel z mamo ter sestro. Eno obdobje je bil z nami tudi očim. Mama me je naučila vedoželjnosti, pa tudi kako biti otroško preprost in odprt za vse ljudi. Najdragocenejši nasvet je bil ob odhodu na študij v Ljubljano: Nikoli ne pozabi na preproste ljudi.
Ste bili priden otrok ali ste pogosto kaj ušpičili? Najzabavnejša prigoda?
Bil sem med bolj pridnimi. Nisem izstopal. Kdaj pa kdaj sem tudi kaj ušpičil – enkrat me je sestra peljala v vrtec, jaz pa takoj potem, hop, nazaj domov.
Ste v šoli veliko špricali in prepisovali? Ste med študijem veliko žurirali? Katero je bilo najbolj nepozabno študentsko doživetje?
Šprical nisem skoraj nič. Sem pa med odmori kdaj prepisoval domačo nalogo, včasih pa so jo drugi od mene. Med študijem sem predvsem delal, da sem zaslužil za stroške. Kdaj pa kdaj smo pa tudi dobro zažurali. Najbolje v čokoladnih domovih na »Katančevi« ploščadi. (Zaradi uspeha Katančeve nogometne reprezentance smo tako preimenovali Kardeljevo ploščad). Najbolj nepozabna pa je bila ekskurzija v Bruselj s prof. Bogomilom Ferfilo.
Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?
Sproščenost.
Katera pa vas najbolj moti pri drugih?
Zahrbtnost.
Če bi lahko karkoli spremenili pri sebi, kaj bi to bilo?
Poskušam vseskozi osebno napredovati. Trenutno predvsem v večji točnosti.
Kako ste spoznali in osvojili svojo ženo? Je bila »trd oreh«? Ste nasploh romantičen človek? Kako jo najbolj razveselite in pocrkljate? Jo pogosto vprašate za nasvet in upoštevate njeno mnenje?
Klavdijo sem spoznal, ko še nismo imeli mobilnih telefonov, v prijateljski družbi mladincev na Ravnah na Koroškem. Mislim, da sem jo osvojil z igranjem kitare in petjem, predvsem pa s tem, da sem si takoj zapomnil njeno ime (sicer sem zelo slab v pomnjenju imen). Pisal sem ji klasična pisma. In ona je nanje odgovarjala. Tako sva na začetku lepo pletla najino povezanost. Rad imam preproste skupne trenutke, velikokrat so tudi romantični. Klavdijo najbolj razveselim in pocrkljam s skupnim časom – trenutno so to redne plesne vaje. Sicer pa obožujem karkoli, kar počneva skupaj. Veliko se pogovarjava o tem in onem. Krasna sogovornica je. Umirjena. Realna. Zna pogledati iz drugih zornih kotov. To je zame izjemno dragoceno in poskušam upoštevati.
Katere teme so v vašem domu prepovedane?
Jih ni. Trudimo se vzdržati kritiziranja in nekonstruktivnih pripomb.
Kako domači pa ste si z gospodinjskimi opravki in kuhanjem? Kdo vam lika srajce?
Precej. Želim biti dejaven, prisoten, ne samo pomagati. Pranje perila je moja odgovornost, ob nedeljah imam »čez« pripravo in pospravljanje mize za vse obroke. Rad zlagam posodo v pomivalca, grem se pravi tetris in količinsko me še nihče ni premagal. Zelo rad (in menda odlično) pripravljam obroke na žaru in v voku na ognju. Srajce likam sam ali žena Klavdija. Na črto (smeh).
Kako najraje preživljate proste trenutke? Čemu se še posebej ne morete upreti?
S Klavdijo in najinimi štirimi otroki. Na vrtu in v sadovnjaku, fantje radi kurimo. Uživam v sprehodih po bližnjem gozdu. Igramo tudi veliko na inštrumente in zraven pojemo. Ne morem pa se upreti tudi čokoladi in dobremu filmu.
Kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi imeli še enkrat 20 let?
Poskusil bi povzročiti kakšno preglavico manj, kot pravi Adi Smolar v svoji pesmi Vse je v redu.
Kako odreagirate, ko vidite, da ste storili napako? Se vam je težko opravičiti?
Če spoznam, da sem naredil napako, je opravičilo moja prva reakcija.
Katera je vaša najpogostejša kletvica?
Ne preklinjam.
Kakšen oče ste? Koliko si vas otroci ovijajo okoli mezinca? Kaj si želite za svoje otroke?
Prvorojenka mi je pred kratkim rekla, da sem ravno zaradi svoje nepopolnosti krasen oče. Pri nočnem vstajanju in menjavanju plenic (pralnih!) sem redno sodeloval. Tudi pri njihovem pranju in sušenju. Za otroke, vse štiri, si želim predvsem, da bi bili izpolnjeni v svojem osebnem in poklicnem življenju. Želim si tudi, da se ne bi ustrašili preizkušenj in bolečin, ampak bi se soočili z njimi. Da bi okusili sadove svojega dela in truda. Pa da bi se med seboj razumeli.
OKVIR: Kakšno prvo damo lahko pričakujemo?
Moja žena Klavdija je pedagoginja in montessorijeva asistentka v vrtcu. Ljubi svoje delo in je popolnoma predana otrokom, ki so ji zaupani. Svojo ljubezen do otrok bo prenesla tudi v svoje delovanje kot prva dama, če mi bodo ljudje zaupali odgovornost biti predsednik. Trudila se bo ozaveščati o pomenu varnega družinskega okolja za otroke, celostni razvoj otrok in ohranjanje narave v naši čudoviti Sloveniji za prihodnje rodove.
CITAT: »Rad zlagam posodo v pomivalca, grem se pravi tetris in količinsko me še nihče ni premagal.«
***
Miha Kordiš: Kako gre predsednik na zmenek?
Iz kakšne družine izvirate? Katerih vrednot so vas naučili starši? Katerega njihovega nasveta se držite še danes?
Moja mama je medicinska sestra v domu starejših, izvorno je iz Poljanske doline. Oče je profesor športne vzgoje in prihaja s kmetije v Loškem Potoku. Prav staršema sem dolžan zahvalo, da sta mi privzgojila radovednost, ljubezen do knjig in delovne navade, sploh študiozne. Verjetno najbolj življenjska praksa, ki sem jo ponotranjil, je, da naj lepo skrbim za svoje stvari, pa mi bodo dolgo in vestno služile.
Ste bili priden otrok ali ste pogosto kaj ušpičili? Najbolj zabavna prigoda?
Kot otrok sem bil priden, še preveč, zanimale so me živali, sploh žužki in morsko življenje, rastlinice ter fosili. A sem vseeno pridelal tudi svoj pehar otroških grehov. Anekdota ni ravno za v poglavje »ušpičiti«, pa vendar: ob vsakem kosilu razširjene družine je točka dnevnega reda moj spektakularni padec z oreha na Uršlji gori pri Celju. Od takrat nosi ime Mihov oreh.
Ste v šoli veliko špricali in prepisovali? Ste med študijem veliko žurirali? Katero je bilo najbolj nepozabno študentsko doživetje?
V šoli sem bil vselej precej vesten. Že zelo zgodaj sem ponotranjil vzgojo, da se učim in delam domače naloge zase, ne zato, ker bi to moral. Pa še dejansko zanimalo me je. Proti koncu srednje šole je sicer kakšna ura prisotnosti zmanjkala, a še to bolj zaradi angažmaja v mladinskem kulturnem centru Pri Rdeči Ostrigi, klubu študentov in zaradi obštudijskega življenja gimnazije v Škofji Loki. Prepisoval nisem kaj dosti, sem ponavadi znal in raje komu drugemu prišepnil odgovor.
Proti zaključku srednje šole in v prehodu na študij je življenje postalo ne le žurersko, ampak tudi nasploh precej odbito, osebno in politično. Dobro smo se imeli, saj ste vsi videli mojo sliko z banano na obcestnih plakatih. Najbolj nora stvar, ki smo jo naredili, je tako zelo nora, da ste jo lahko gledali na televiziji. »Ej, to s kapitalizmom na univerzi ne gre več nikamor. A bi zasedli faks?« »Jah, a gremo?« »Gremo!« In smo šli. Nepozabno. Edini primerljivo živahen spomin je prvi poljub v srednji šoli. Res je, kar pravijo: zlepa ga ne pozabiš.
Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?
Sistematičnost, iniciativnost, vztrajnost. Delujejo skupaj.
Katera pa vas najbolj moti pri drugih?
Nezanesljivost, nekonsistentnost, nesistematičnost, netočnost. Običajno pridejo v kompletu.
Če bi lahko karkoli spremenili pri sebi, kaj bi to bilo?
Da bi se malo manj sekiral.
Katere teme so v vašem domu prepovedane?
Verjetno bo v javnosti sprejeto kot čudaštvo prve kategorije, morda tudi je: ne spremljam športa. Sploh.
Kako domači pa ste si z gospodinjskimi opravki in kuhanjem? Kdo lika vaše srajce?
Zelo rad kuham, a imam tako malo časa in energije ob vsem drugem, da mi hudo redko uspeva. Cunj ne likam, kakšno zapravljanje že tako kratkega življenja! Nikoli nisem razumel, zakaj bi si kdorkoli to naredil. Če je kakšna srajca res malo boljša ter takega kroja in materiala, da brez likanja ne gre, jo raje odnesem v čistilnico kot uničim z domačim pralnim strojem in likalnikom. A tega je za prgišče priložnosti.
Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?
V trenutku, ko sem stopil pred kamere in napovedal kandidaturo za predsednika republike. Brez heca. Navajen sem tisoč in ene politične bitke v tisoč in eni obliki. A vedno so bile take, da je v ospredju stvar in vsebina, za katero se izpostaviš tudi s svojim obrazom in imenom. Prvič sem v položaju, da je vloga obrnjena: obraz in ime sta v ospredju, da dovedem program v (po zadnjih dveh mandatih) vsebinsko izpraznjeno funkcijo, se moram presneto truditi. Saj se je videlo tudi na kameri, prvih nekaj dni kampanje sem bil čisto lesen, vanjo sem zrl kot srna v žaromete.
Kako najraje preživljate proste trenutke? Čemu se še posebej ne morete upreti?
Zelo rad imam občutek skupnosti, druženje s tovariši ob družabnih igrah in hrani.
Kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi imeli še enkrat 20 let?
Predvsem bi si marsikaj vzel manj k srcu in življenje peljal lahkotneje.
Kako odreagirate, ko vidite, da ste storili napako? Se vam je težko opravičiti?
Če pri sebi čutim in vidim, da sem ravnal napak, se opravičim. Ne da mi kdorkoli kaj reče. Samemu sebi nisem okej, če me žre občutek, da sem nekomu storil krivico ali človeka prizadel.
Katera je vaša najpogostejša kletvica?
Nezgrešljivo sem otrok svojega časa in svoje generacije: fak.
OKVIR: Glede na to, da ste samski, kako boste reševali zagato s prvo damo, kjer bo potrebna na protokolarnih dogodkih? Boste na to povabili mamo, kakšno prijateljico?
Oh, kakšen sladek problem. Zajec je v drugem grmu, glavo si belim z veliko bolj življenjskim vprašanjem: kako za vraga gre predsednik sploh na zmenek?
CITAT: »Prvih nekaj dni kampanje sem bil čisto lesen, vanjo sem zrl kot srna v žaromete.«
