Pred nekaj meseci se je mlad in po vsej verjetnosti čistokrvni jazbečar z zadnjimi močmi zavlekel na prag dobrih ljudi. Brez zadnjih tačk, repka, krvav, shiran, v ranah so se mu že zaredili črvi … »Ob takih grozodejstvih nimam več izgovorov za ljudi. Ne poskušam jih več iskati in ne postavljam si več vprašanj, na katera nimam pravih odgovorov, ker se mi zdi to nepredstavljivo,« razloži Blanka ob vprašanju, kakšna zver mora biti človek, da naredi nekaj takega drugemu bitju. Jakša je takšen, kakršnega so našli, prišel pod okrilje močne srbske organizacije za zaščito živali Levijatan. Poskrbeli so za nesrečnega invalidnega kužka, prevzeli vse stroške veterinarske oskrbe, da so mu oskrbeli rane, mu amputirali štrclje in ga prav tako na svoje stroške naselili v namestitvah društva Pit, s katerim zelo dobro sodelujejo. Blanka, ki je sicer odgovorna za posvajanje, iskanje doma kužkom, opravlja razgovore s posvojitelji in licitacije, se je za Jakšo še posebej zavzela. Z možem Hansom sicer živita med Dunajem in Ljubljano s svojimi tremi posvojenimi psičkami ter čistokrvnim jazbečarjem Paulijem. Nad jazbečarji, priznava, sta z možem že od nekdaj navdušena. »Jaz pravim: enkrat jazbečar, vedno jazbečar. Jazbečarji so posebna pasma, to niso psi, to so jazbečarji,« se smeji. »Imajo čisto poseben značaj, so izredno iznajdljivi, znajo dobro poskrbeti zase. Po eni strani so strašno družinski, po drugi pa izredno trmasti. Imajo tipičen jazbečarski pogled, ki pravi 'imej me rad' in 'jaz nisem nikoli nič kriv'.« Jakša pa zna še posebej zlesti pod kožo. Hitro si je opomogel in se razživel, takoj, ko je začutil varnost. Ko so bile vse rane zaceljene, je razvil svoj način premikanja, in sicer tako, da je z ramenskim obročem premikal celo telo. Sprednji del je tako prevzel vso težo telesa. Kmalu je postal tako hiter, da so ga komaj dohajali. Pozabil je, da se je sploh kdaj premikal drugače. »Jaz mislim, da danes sploh ne ve, da nima zadnjih nogic,« pravi Blanka, ki med drugim na družbenih omrežjih piše zgodbe o kužkih iz zavoda Pit, s katerimi seže ljudem do srca. Jakševo zgodbo spremlja ogromno ljudi. Moram priznati, da se je tudi meni zdel neverjeten že od začetka. Na vseh fotografijah je bilo opaziti njegovo neverjetno voljo do življenja, kot da nič ne more skvariti njegove igrivosti. Vsak trenutek je srečen, še posebej če doseže svoje in če je bil na koncu dneva nagrajen z mehko posteljico, ki jo, kot kaže, naravnost obožuje!
Licitacije za voziček in terapije. Preko Blankinih objav so ljudje v Sloveniji Jakšo vzljubili. Z licitacijami so zbrali dovolj denarja za njegovo nadaljnjo rehabilitacijo – za ortopedski voziček, oprsnico, posebno drsalno vrečo, s katero gre lahko brez vozička čez kamne in pesek, ne da bi se poškodoval, in za selitev k Blanki na Dunaj, kjer ga je čakal naslednji pomemben korak v njegovem kratkem življenju – navajanje na ortopedski voziček! Blanka je leto poprej že posvojila invalidno psičko. Brejo je zbil avto, ji poškodoval hrbtenico in tako nemočno so pustili na cesti, dokler je ni rešila neka gospa in poklicala društvo Pit. Ker ji je usoda pomagala preživeti, jo je Blanka poimenovala Destiny. Pred časom jo je začasno vzela k sebi, nakar je ostala. »Z njeno pomočjo skušamo razbijati tabuje o invalidnih psičkih na vozičkih.« Na Dunaju je našla žensko, ki izdeluje posebne športne invalidske vozičke za psičke. Izdelala ga je za Destiny, nato pa še za Jakšo.
Glavni frajer. »Ko je Jakša prišel k meni domov, me je objel s sprednjima tačkama in moj dom sprejel za svojega. Izredno je prilagodljiv, stanovanje in druge psičke je usvojil v dveh dneh. Bala sem se, kako bo nanj odreagiral naš Pauli, ampak sta se, neverjetno, vzljubila.« Tri tedne je moral Jakša čakati na invalidski voziček, še prej pa je izpilil manevriranje po dunajskem stanovanju. Ne boste verjeli, kam vse lahko prileze in kaj vse lahko ušpiči tudi brez zadnjih tačk! Ko je dobil voziček, se je zanj odprl nov svet. Po začetnih težavah je zdaj na sprehodih skupaj z Destiny glavni frajer. Ker mu na začetku ni bilo čisto jasno, kako manevrirati z vozičkom, je Destiny prevzela vlogo učiteljice, saj je bila tedaj v svoji kategoriji že prava mojstrica. »Ujeli smo ju na filmček, kako ga spodbuja, videti je, kot bi mu hotela dati vedeti, da bo vse v redu. Ko smo šli v gozd, je šla naprej in ga vedno počakala, da se ji je približal. Pokazala mu je, kako gre z vozičkom lahko tudi po kamnih, čez pločnik.« Očitno je bila odločna učiteljica, saj Jakša danes s svojim vozičkom ne pozna ovir! Brez težav se sprehaja po gozdu in povzpne tudi na deblo. Vsak ga opazi, zato še raje pokaže vse, kar zna. Uživa in je prepričan, da zmore vse! Želi biti prvi in najhitrejši, medtem ko mu Destiny, bolj elegantna, vedno sledi.
Več v reviji Zarja Jana, 8.9.2020