Začnete lahko s katero koli: In smo šle (mame in hčere na Caminu), Samo pojdi (Camino za vsakogar) ter Čakajo nate (Camino – tovarna uvidov), v nastajanju pa je že tudi Camino – raj za otroke, ki bo govorila o tem, koliko blagoslovov na takšni poti lahko prejme tako starš kot otrok, kako zelo se lahko odnos nadgradi in koliko čarobnih primesi lahko ponudi življenje, če za nekaj dni »spustimo komando« in zaplavamo s tokom. Naša sogovornica nejeverneže na pot povabi z besedami: »Camino poskrbi, da je vse prav in dobro, četudi je včasih, na prvi pogled ali korak, videti drugače.« Ssvoje korake šteje s prijateljico, največkrat pa z najmlajšo, tretjo hčerko. S Sanjo sta prav zaradi množice prehojenih kilometrov (vsako leto hodita deset dni po Caminu del Norte in prihodnje leto nadaljujeta, kjer sta končali, zaradi karantene pa sta letos čevlje gulili po slovenskem Caminu) stkali prav posebne vezi. Njena Sanja je bila do danes, ko jih šteje 14, na španskem Caminu že trikrat, enkrat na »necaminovski poti« Rota Vicentina na Portugalskem, na slovenskem Caminu pa dvakrat – vsakič deset dni. Ker Eva v svoji knjigi opozarja, da otrok v takšne podvige ni pametno siliti, je bila moja prva misel ob dejstvu, da je bila njena 11-letna Sanja, ko sta se prvič podali na pot, vajena daljših družinskih pohodov že od mladih nog. A sem se motila. Šport je imel sicer pomembno mesto v družini in so v prostem času radi šli v naravo, na izlete, najzvesteje so gojili kolesarstvo, smučanje, jadranje na deski, hodili pa so le srednje navdušeno. »Tu ni bilo nobenega ekstremizma, rekla bi, da smo se bolj pustili povabiti prijateljem v hribe. Potem je bilo vedno luštno, vendar je pobuda običajno prišla od drugod. Ko zdaj gledam nazaj, me je od nekdaj klicalo novo. Novi kraji, nova smučišča, nove poti,« pove Eva, pri kateri pa je na neki točki tudi redno vzpenjanje na domači hrib dobilo smisel: »Kot najpreprostejši ritual za ohranjanje notranjega ravnovesja,« pravi in dodaja: »Tu pač ni bilo raziskovanja prostora, temveč so se vsipale ideje, problemi so se spreminjali v rešitve in radost je polnila srce. Kot se je izkazalo, so redni vzponi na Kamnek – nekakšno tržiško Šmarno goro – postali najproduktivnejši čas dneva.«
In potem je poklical Camino. S prijateljico in hčerama so šle prvič na nepoznano pot. »Nekaj poguma sva druga drugi dajali s prijateljico Mojco Grešak, s katero sva sestavili prvi romarski tim. Vsaka je povabila najmlajšega od treh mladičev, punci sta zagrabili in smo šle. Vse štiri smo bile prevzete od poti! Rada citiram Sanjino izjavo po prvem Caminu: 'To je nekaj tako čudnega, da se sploh ne da opisati, ampak je najboljše čudno, ki sem ga kadarkoli doživela.'« Ko Sanjo vprašam, zakaj se je odločila iti z mamo na pešpot, odgovori: »Ko smo šle prvič na Camino, v resnici nisem ničesar vedela, vendar se mi je zdelo zabavno iti v Španijo in malo hoditi, tako da sem šla.«
Eva pravi, da se ji še danes, po 1100 km pešpoti, zdi Sanjin odziv na predlog za skupni Camino nedoumljiv. »Stara je bila 11 let. Nič nisem olepševala, pač hodili bova cel dan, svoje boš nesla, spali in jedli bova, kjer bo naneslo ... In je rekla ja. Takrat se še nisem zavedala vseh kvalitet, ki jih moj otrok nosi v sebi. Na Caminu so šele očitno prišle na dan! Otroke večinoma preveč zavijamo v vato, oskrbujemo jih z informacijami, ograjujemo jih s strogimi urniki, določamo njihove dneve, varujemo jih pred nepredvideno in spontano čarobnostjo. Prav to pa je eno najlepših daril Camina. Naučil me je, da je neznano lahko čudovito. Bistveno lepše in bolj raznoliko je lahko, kot si moj razum zmore zamisliti in načrtovati.
Več v reviji Zarja Jana št. 36, 8. 9. 2020
