Na drsalke je prvič stopil, ko je bil star sedem let. Takrat je z drugimi otroki drsal v bližini Splošne bolnišnice Celje, kjer je tekel potok Sušnica. Za drsanje se je navdušil sam. V obdobju njegovega otroštva so bile res mrzle zime, zato so mladi drsali kar v »grabnu«. »Najprej sem opazoval vrstnike, ki so igrali hokej. Ko sem tudi sam obul drsalke, sem videl, da mi gre ta šport dobro od nog,« je dejal Drago Vanovšek.
Ko je osvojil prve korake, je na drsanje hodil v mestni park. Najprej so si mladi ledeno ploskev v bližini teniških igrišč pripravljali sami, in sicer tako, da so ob rob površine nanosili sneg, površino pa nato polivali z vodo. »Zime so bile takrat res drugačne, mrzle, danes so čisto zelene,« se spominja.
Njena.si
Srčna soseska povezala Slovenijo: 150.000 evrov donacij podeljenih 20 prostovoljnim društvom
Ko je bilo zgrajeno drsališče, je Vanovšek tam začel učiti mlajše. Opravil je licence za učenje splošnega, hitrostnega in umetnostnega drsanja. Vrsto let je izvajal tečaje za mladino in za odrasle, za kar je bilo veliko zanimanja. Tudi zdaj, ko je v 78. letu, redno obiskuje drsališče, kjer opravlja vlogo redarja, za kar ima sklenjeno pogodbo z družbo ZPO Celje. »Umirjam prisotne, opozarjam, da se ne smejo loviti, kepati. Imam kar polne roke dela, sploh ob petkih zvečer, ko je disko drsanje in je bolj temačno,« je dejal. Če le na drsališču ni prevelike gneče in ima kakšno minutko časa, rad da tudi nasvet staršem, ki drsati učijo svoje otroke. »Starši mislijo, da otrokom pomagajo, ko jih držijo za hrbet ali za roke, otroci pa brcajo nazaj. Takšno učenje seveda ni pravilno,« je omenil.
Poškodba, ki jo je dobil zunaj ledene ploskve, ga je nekoliko omejila pri drsanju. A kljub temu se padca na ledu ne boji in ponosno doda, da doslej ni imel še nobenega zloma kosti. Še nedolgo nazaj je celo še tekmoval med veterani ter zbral kopico medalj in priznanj.
