Hiper- in hiposenzibilni otroci bijejo hude bitke, skupaj z njimi pa tudi njihovi starši, ki obupujejo nad njihovimi neobičajnimi reakcijami in so hkrati deležni obsojanja okolice. »Že oblačenje je lahko povod za nepredstavljiv čustven izbruh. Živimo v kaosu in si ne znamo pomagati,« pravi mati, ki je šele nedavno izvedela, da ima hčerka motnjo senzornega procesiranja. To pomeni, da otrokovi možgani napačno obdelujejo dražljaje iz okolice, kar vodi v neobvladovanje vsakodnevnih nalog, stres in frustracije.
Zaradi neustreznih reakcij na okolico so zelo pogosto označeni za problematične. Lahko bi rekli, da gre za preobčutljive otroke, a je ta opredelitev preskopa, pojasnjuje Katja Godnič, dipl. delovna terapevtka ter ustanoviteljica centra za delovno terapijo in senzorno integracijo Mavrica 6, ki opaža, da vse več staršev išče pomoč ob vstopu otroka v šolo, ko postane njegovo vedenje neobvladljivo, čeravno so težave prisotne že od rojstva.
»Gre za dokaj zapleten nevrološki proces. Težave na področju procesiranja lahko nastanejo zaradi nepravilne zaznave, predelave in uporabe senzornih prilivov (informacij iz kože, mišic in sklepnih receptorjev, op. a.). To vpliva na otrokove odzive in vsakodnevno izvedbo različnih aktivnosti, predvsem pa na njegovo počutje.« Nevšečnosti se kažejo pri skrbi zase, dnevnih aktivnostih, gibalnem razvoju, igri, izobraževanju, preživljanju prostega časa in splošnem sodelovanju v družbi. Z motnjami senzorne integracije so vzgojitelji in učitelji sicer seznanjeni, a kot opaža Godničeva, še vedno premalo. Tudi sicer si stroka želi, da bi se težave prepoznale dovolj zgodaj, ko je še mogoča preventivna pomoč, saj se v nasprotnem primeru razvijejo neobičajni vzorci vedenja.
Kaj se dogaja v njihovih možganih?
»Tako kot računalnik potrebuje pravilno obdelavo vhodnih podatkov za uspešno izvedbo naloge, naši možgani obdelujejo senzorne informacije, da omogočijo ustrezne reakcije na okolje. Ko so te informacije pravilno obdelane, se odziv prilagodi potrebam posameznika. Pri težavah s senzorno integracijo pa gre za 'napako v obdelavi podatkov', ki lahko vodi do preobremenjenosti in težav pri obvladovanju vsakodnevnih nalog,« razloži terapevtka, ki poudarja, da je pri vsakem otroku v prvi vrsti pomembno prepoznavanje in razumevanje vzrokov za težave, sledi sprejemanje – torej, »aha, res je nekaj narobe«, zatem pa je na vrsti ukrepanje, kar vključuje iskanje ustrezne pomoči in pridobivanje potrebnega znanja ter veščin, da lahko otroku učinkovito pomagamo.
Mama na grmadi
»Zelo pogosto me hčerkino vedenje spravi s tira. Ker ne vem, kako jo umiriti in ji pomagati, se počutim nesposobno. Večkrat narobe odreagiram, potem pa se krivim za nastalo situacijo, kar pa tudi pri meni eskalira v občutek nemoči in jeze. Obupana sem, ne vem več, kako naprej,« pripoveduje mama 10-letne Taje.
»Navadno so mame z vseh strani 'bombardirane' z očitki, kaj pri njihovem otroku ni v redu, kaj vse delajo narobe in kako je otrok nemogoč.«
Da bi bili v oporo otrokom, morajo starši poskrbeti tudi za lastno stabilnost, kar v težkih situacijah še zdaleč ni lahko. Staršem, zlasti mamam, bi bilo treba prisluhniti in jim breme omiliti vsaj z razumevanjem. »One so tiste, ki najprej doživljajo hudo stisko in občutek krivice, saj pogosto okolica skozi otrokovo vedenje obsoja njih. Navadno so z vseh strani 'bombardirane' z očitki, kaj pri njihovem otroku ni v redu, kaj vse delajo narobe in kako je otrok nemogoč,« razloži Godničeva ter dodaja, da okolica frustracije otroka in družine v veliki meri prezre, saj poleg nerazumevanja niso deležni niti pomoči. »Skoraj nihče jim ne ponudi konkretnih orodij, kako naj ravnajo. Nujno je, da najprej poskrbijo zase, le tako bodo lahko v pomoč otroku – saj veste, kako pravijo na letalu: najprej si nadenemo kisikovo masko sami. Tudi v tem primeru si mora vsak starš poiskati ustrezno terapijo ali dejavnost, ki ga sprošča.«
Dan odprtih vrat: »Tako je videti naš svet.«
Da bi čimbolj slikovito prikazali življenje družin, kjer krmilo prevzema otrok z motnjo senzornega procesiranja, je Tajina mati orisala glavne nevšečnosti, s katerimi se vsakodnevno srečujejo, delovna terapevtka pa je na podlagi njenega primera podala nasvete. Ob tem je poudarila, da ni univerzalnega recepta z navodili, ki bi jih lahko posplošili, zato so rešitve vedno prilagojene otroku in značilnostim njegove družine.
Težave z zvokom: »Deklica je glasna, rada skače, ropota, veliko kriči, pa vendar ne prenaša glasnih zvokov iz okolice. Ti jo tako silovito vznemirijo, da postane še glasnejša.«
Izpostavljeno
Praznična čutnost: 5 nasvetov za izbiro popolnega perila
To je značilno vedenje otrok, ki so preobčutljivi za zvok. Lahko so glasni (kričijo, tolčejo s predmeti ipd.), saj tako nadzorujejo svoje početje in skušajo preglasiti zvoke, ki jih motijo. Univerzalnega recepta ni, vendar pogosto pomagajo strategije pomirjanja, kot so miren kotiček, kamor se lahko umaknejo, uporaba slušalk ali prilagoditev urnika in odmorov.
Težave z oblačili in oblačenjem: »Imamo hude težave z oblačenjem. Deklico motijo nogavice, hlačne nogavice, elastika v spodnjicah, patent na rokavih … Kar je mogoče, prilagodimo, a ob tem prihaja do precej absurdnih situacij.«
Opisano vedenje je značilno za otroke, ki so taktilno preobčutljivi. Pri večini otrok pomaga, če lahko sodelujejo pri izbiri oblačil. Izločiti je treba materiale, ki so zanje moteči, saj bodo tako izbrana oblačila raje nosili. Predvidevajte težave ob menjavi letnih časov ali takrat, ko otrok preraste oblačila (obutev) in potrebuje nova.
Bolečina: »Zelo slabo prenaša že najmanjšo bolečino. Vsak občutek potencira in izraža z glasnim jokom, kričanjem, odvijajo se tudi pravi panični napadi.«
Način, kako posameznik doživlja bolečino, je povsem oseben – njemu lasten. Pomembno je, da ga razumemo in upoštevamo. Na primer: »Vem, da te boli. S tabo bom in te držala za roko. Lahko jo stisneš ali pa, če želiš, stisnem jaz tvojo.« Stisk (konkreten, a kontroliran) spodbuja propriocepcijo – zavedanje telesa, kar pogosto podpre živčni sistem in pomaga ublažiti neprijetno situacijo.
Težave z učenjem: »Vsakodnevno se odvijajo bitke za delanje domače naloge. Tudi učenje je nočna mora, saj bi se raje igrala in čas preživljala po svoje. Skoraj vsak dan glasno joče, kriči, trmari.«
Otrok je že v šoli in ob prihodu domov čezmerno senzorno obremenjen. Iz šole prihaja izčrpan, frustriran in utrujen. Zato je pomembno razmisliti o ustrezni razbremenitvi, kot so počitek v mirnem kotičku pod težko odejo ali aktivnosti, ki krepijo zavedanje telesa. Čez celoten dan je priporočljiva uporaba vizualnega urnika, da otrok ve, kaj ima in kaj sledi. Doma naj bodo stvari pospravljene v organizatorju ali predalčniku za papir na polici ali robu mize. Tako bo otrok vedel, kje ima kaj, kaj manjka in kaj mora pripraviti za naslednji dan.
Težave s svetlobo: »Opažamo, da ji premočna svetloba povzroča težave, vidno jo vznemirja. Doma smo svetlobo prilagodili, v zunanjem svetu pa na to nimamo vpliva.«
To je lahko težava, na katero pa je včasih mogoče vplivati z določenimi prilagoditvami in podporo okolja. Pomaga lahko nošenje zatemnjenih očal (če otrok ni čezmerno občutljiv za dotik), uporaba folij proti bleščanju (na učbenikih ali zvezkih) ali pisanje na barvni papir namesto na belega. Prilagoditve lahko vključujejo tudi spremembo položaja sedenja v šoli, tako da se otroku ne blešči s table, zatemnitev oken, zmanjšanje števila prižganih luči …
V veliko pomoč delovna terapija ASI
Ayersova terapija senzorne integracije (delovna terapija ASI) lahko precej olajša življenje otrok in celotne družine. Metode, ki jih izvajajo delovni terapevti, so individualno prilagojene in usmerjene v izboljšanje otrokove sposobnosti zaznavanja, razumevanja in uporabe senzornih informacij. »Terapija se izvaja v strukturirani senzorni sobi, opremljeni s posebej zasnovanimi pripomočki, kot so različne gugalnice, trampolini, žoge, različni taktilni materiali, plezalne stene, blazine ipd. Vse se odvija skozi igro, ki je pri otroku osnovni temelj učenja za življenje.«
Vloga družine je ključna
»Družine so pogosto vključene v terapijo. Njihova vloga je ključna, saj je pomembno, da starši razumejo otrokove težave. Terapevti jim svetujemo in ponudimo strategije, kako lahko otroka podprejo doma, na primer z vzpostavljanjem rutine, uporabo senzornih pripomočkov (težke odeje, slušalke za utišanje hrupa) ali organiziranjem okolja. Tako terapija ne vpliva samo na otroka, ampak tudi na družinsko dinamiko, saj zmanjša stres in izboljša medsebojno razumevanje.«
Kako se kažejo izboljšave po delovnih terapij ASI?
- Otrok se razbremeni: lažje in aktivneje se vključuje v aktivnosti vsakdanjega življenja.
- Vedenjske spremembe: otrok postane manj razdražljiv, bolj potrpežljiv in se bolje spoprijema z novimi situacijami.
- Izboljšana koncentracija in sodelovanje: lažje se osredotoči na naloge in vztraja pri njih.
- Napredek v motoričnih spretnostih: boljša koordinacija, ravnotežje in fino-motorične sposobnosti/spretnosti.
- Zmanjšanje senzorne preobremenjenosti: otroci postanejo tolerantnejši do glasnih zvokov, tekstur, okusov ali drugih dražljajev.
- Samozavest in samostojnost: postanejo samozavestnejši pri oblačenju, hranjenju, igri in drugih dnevnih aktivnostih.
- Boljše socialne interakcije: otrok lažje komunicira in se vključi v igro z vrstniki in širšo okolico.
