Shelley Winters spada med igralke, ki nikoli niso dajale vtisa, da želijo priti na vrh Hollywooda in njegove zlate dobe. Dovolj je bilo, da jo je odlikovalo njeno delo – dvakrat je osvojila Oskarja, dvakrat je bila nominirana zanj. Predvsem pa je delala dolgih 70 let, od ranega otroštva do svoje smrti 2006.
Shelley Winters se je rodila 18. avgusta 1920 kot Shirley Schrift v St. Louisu v zvezni državi Missouri. Njena mama Rose Winter je bila operna pevka v mestni operi, oče Jonas Schrift pa je dizajniral moško modo. Oba starša sta bila judovskega rodu, oče je v ZDA prišel iz Grimajliva v današnji zahodni Ukrajini v času Avsto-Ogrske, mama pa se je rodila staršem, ki so prav tako izhajali iz te vasi. Starša sta bila celo v daljnem sorodu.
Umetniško življenje, zapisano v gene
Ko je bila Shelley Winters stara 9 let, so se preselili v Brooklyn v New York, nekaj časa pa je odraščala tudi v Queensu. Že v mladih letih je delala kot model, sestra Blanche pa se je poročila v Los Angeles z lastnikom Circle Theatra in pri 16 letih je tja odšla tudi Shelley, ki se je potem vrnila v New York na študij igre.
Pri 20 letih je debitirala na Broadwayu v predstavi Noč pred božičem (1941), igrala je tudi v Rosalindi, priredbi Strausovega Netopirja. 1943 je podpisala večletno pogodbo s Columbio in zaigrala v prvem filmu There's Something About a Soldier (1943), kjer pa ni bila podpisana. Še ena manjša vloga je istega leta prišla za film What a Woman!, več časa pa so ji namenili v Sailor's Holliday (1944). Nanizala je celo vrsto filmov za Columbio z obrobnimi vlogami v filmih kot so Dancing in Manhattan (1944), Escape in the Fog (1945) in Tisoč in ena noč (1946). Potem je igrala obrobne vloge tudi za MGM in United Artists .
Od neznatnih vlog do glavnih vlog
Čas za slavo je napočil z izjemno predstavo v filmu Georga Cukorja Dvojno življenje (1947), kjer je igrala žrtev norega igralca, katerega um prevzamejo njegove vloge (odigral ga je Ronald Colman). Film je dobil distribucijo pri Universalu, ki je prepoznal talent in igralki namenil vidnejše vloge. Paramount si jo je sposodil za vlogo Mabel v Velikem Gatsbyju (1949) z Alanom Laddom, naslednje leto pa je zaigrala z Jamesom Stewartom v Winchester 73, film je postal velika uspešnica, zato je Universal zanjo predvidel glavno vlogo v filmih South Sea Sinner (1950) in Frenchie (1950).
Wintersova je sprva v Hollywoodu veljala za tipično blond lepotico, a se je teh vlog kmalu naveličala. Pred avdicijo za legendarni Stevensov film Prostor pod soncem (1951), kjer je zaigrala z Montogomeryjem Cliftom in Elisabeth Taylor, si je za vlogo tovarniške delavke Alice Tripp celo umila makeup. Za svojo vlogo je dobila prvo veliko priznanje – bila je nominirana za Oskarja za glavno žensko vlogo. Javnost tega ni vedela, a Shelley Winters je ves čas nadgrajevala svoj poklic z dodatnim študijem igre in delavnicami. Sledili so filmi s priznanimi filmskimi zvezdami, v Behave Yourself! (1951) je zaigrala z Farleyem Grangerjem, v Phone Call from a Stranger (1952) pa z Bette Davis.
Slava raste
Pri Universalu je v Meet Danny Wilson (1952) zaigrala s Frankom Sinatro, delovala pa je tudi na odrskih deskah, na primer v Tramvaju Poželenje v Los angelesu. Sledilo je še nekaj vlog v televizijskih oddajah, 1953 pa si je vzela premor za prvega otroka, ki ga je imela z Vittoriom Gassmanom, italijanskim igralcem in režiserjem. Par se je poročil pomladi 1952 v Mehiki in ločil 2 leti pozneje. Hčerka Vittoria, ki je bila tudi njen edini otrok, je pozneje postala zdravnica.
1954 je z Gassmanom odpotovala v Evropo in v Italiji z njim posnela Mambo (1954), v Angliji pa še Cash on Delivery. V ZDA se je vrnila brez moža, sveže ločena v drugo, še naprej je snemala relativno uspešne filme, med njimi Noč lovca (1955) z Robertom Mitchumom in I Died a Thousand Times (1955). Istega leta se je vrnila na broadwayske deske v A Hatful of Rain (1955-1956) z bodočim tretjim možem Anthonyjem Francioso. Do konca petdesetih je ob odrih nastopila še v nekaj epizodah različnih TV serij.
Dnevnik Anne Frank
»Nekoč sem snemala v Angliji in bilo je tako mrzlo, da sem se skoraj poročila.«
1959 je zablestela v stranski vlogi v Stevensovi priredbi Dnevnik Anne Frank (1959). Za vlogo Petronelle van Daan je 1960 prejela Oskarja za stransko vlogo, zlati kipec pa je podarila muzeju Anne Frank v Amsterdamu. Shelley Winters je bila na vrhu slave, vsi so jo želeli angažirati v svojih produkcijah: Odds Against Tomorrow (1959), Let no Man Write My Epitaph (1960) in Kubrickova Lolita (1962). Pogosto se je vračala na Broadway, mnoge njene vloge so imele seksualno noto, od nezveste gospodinje v Champanovem poročilu (1962) do madam v Balkonu (1963).
1965 je s Sidneyem Poitierjem in Elizabeth Hartman posnela Košček modrine, z katerega je prejela drugega Oskarja za stransko vlogo v začetku 1966. z Michaelom Cainom je posnela film Alfie (1966), svoje delo je opravljala tudi za različne televizijske serije. Opazimo jo lahko celo v prvem Batmanu, kjer je bila hudobnica.
V začetku njunih karier v Hollywoodu si je delila stanovanje z Marylin Monroe.
V sedemdesetih je izbrala manj filmov, za stransko vlogo Belle Rosen v Pozejdonovi zadnji avanturi (1972) pa je dobila še četrto nominacijo za Oskarja, Oskarja ni dobila, je pa prejela nagrado Zlati globus. Za to vlogo se je morala zrediti, teža je po snemanju ostala. Ni bilo več žanra in medija, kjer se njeno ime ne bi pojavilo, od odra, televizije in filma, ne samo v ZDA pač pa tudi v tujini. Enako je veljajo za osemdeseta – serija Ladja ljubezni? Tudi tam. Delta Force s Chuckom Norrisom? Shelley Winters je bila del filma. Naj nadaljujemo v devetdeseta? Ob nekaj filmih je v glavnem nastopala v TV serijah, v seriji Roseanne je bila babica naslovne junakinje.
Vedno na naslovnicah
Wintersova je pogosto sama poskrbela za naslovnice tabloidov – štirje zakoni, prvi trije so v povprečju trajali le 3 leta, pa številne romance z zvezdniki, med njenimi trofejami so bili William Holden, Sean Connery, Burt Lancaster, Errol Flynn in Marlon Brando. Tudi njena politična opredelitev in zavzemanje za feministične ideale so bili dovolj dobro gorivo za netenje medijskih požarov. Zelo rada je dajala provokativne intervjuje in imela svoje mnenje o vsem. To je pripeljalo še do ene kariere – bila je tudi pisateljica.
S četrtim možem se je poročila le nekaj ur pred svojo smrtjo, Gerry DeFord pa je bil njen spremljevalec od srede osemdesetih. Shelley Winter je podpirala Demokrate in je pogosto obiskovala njihove shode, bila je tudi prijateljica s pevko Janis Joplin.
Shelley Winters je umrla 14. januarja 2006 zaradi odpovedi srca, potem ko je natanko tri mesece prej preživela infarkt. Stara je bila 85 let. Zadnji film, A-List, kjer je igrala samo sebe, je prišel na velika platna že po njeni smrti.
