Film je posnet po resnični zgodbi in istoimenski knjigi Adama Makosa, ki je izšla 2015. Govori o dveh pilotih, Tomu Hudnerju in Jesseju Brownu leta 1950, ko je kmalu po drugi svetovni vojni svet moral ponovno na bojišča na korejskem polotoku. Film režiserja J. D. Dillarda je bil premierno pokazan na festivalu v Torontu septembra lani, v ameriške kinematografe pa je prišel konec novembra.
Morda bi bila to še ena običajna pilotska zgodba, če ne bi bil glavni lik Jesse Brown (igra ga Jonathan Majors) dejansko prvi temnopolti pilot v ameriški mornarici, ki se spopada s kruto realnostjo rasizma, zaničevanja in težkih pogojev, v katerih se dokazuje. V tem obdobju se začne nenavadno prijateljstvo s pilotom Tomom Hudnerjem v vojaškem svetu, prijateljstvu, ki ga odobrava malokdo. Toma Hudnerja igra Glen Powell, ki mu je to že drugi film v pol leta, kjer leti v letalih. Če vam ime ne pove veliko, potem spomnimo, da je bil pilot Hangman v lanski mega uspešnici Top Gun: Maverick.
V začetku 1950 je tako poročnik Tom Hudner premeščen v Lovsko eskadriljo 32 (VF-32) v Quonsent Pointu, kjer spozna Jesseja Browna. Skupina leti z letali iz druge svetovne vojne, F4U-4 Corsair, ki je znano po tem, da ne odpušča napak svojim pilotom. Ko se Brownu pokvari avto, ga Hudner odpelje domov in tam spozna realni svet za temnopolte vojake v tistem času. Potem lovsko skupino preselijo na letalonosilko USS Leyte, ki se odpravi v Sredozmelje, čakajoč možno sovjetsko agresijo. Hudner ob odhodu obljubi Jessejevi ženi, da bo pazil nanj. Ob postanku v Cannesu, Brown celo sreča Elizabeth Taylor in uspe organizirati vstop kolegom pilotom v kazino.
Že naslednji dan se razširi novica, da je na korejskem polotoku izbruhnila vojna in letalonosilka se odpravi na daljni vzhod. Novembra 1950 VF-32 prispe do Koreje ravno v času, ko se Severni Koreji pridružijo tudi kitajski borci in začne se siloviti protinapad s severa. VF-32 dobi nalogo, da podre mostove na reki Jalu med Kitajsko in Severno Korejo. Tu se stara propelerska letala prvič srečajo tudi z reaktivnim Migom 15, Brown pa na svojo pest dokonča drugi neporušen most. Že na naslednji nalogi je Brownow Corsair poškodovan in letalo zasilno pristane na jasi sredi severno korejskih gora. Hudner iz svojega letala opazi, da je Brown ukleščen v letalu, zato zasilno pristane tudi sam, pogasi ogenj, a ne more izvleči Browna. Helikoptersko reševanje je prepozno in Brown umre v letalu. Tudi Hudnerjeva želja, da bi šli vsaj po njegovo truplo, ni uslišana, saj je lokacija prenevarna, zato letala bombardirajo ostanke letala z Brownom v njem.
Po vrnitvi v ZDA se Hudner opraviči Brownovi ženi Daisy, da ga ni rešil, vendar mu ta odvrne, da ga ni prosila, da ga reši, le da mu stoji ob strani. Potomci obeh družin so še danes v tesnih stikih in se še vedno trudijo, da bi prepeljali ostanke pilota v domovino.
Tako gre filmska zgodba, ki ima seveda nekaj svojih dramatičnih vložkov, reševanje na primer se ni dogajalo ponoči ampak opoldne. Vendarle, Devotion tudi ni Top Gun, niti to ne želi biti (ni pa daleč za njim), je le zgodba o herojstvu, ki jih ima ameriški vojaški PR vedno dovolj na zalogi.
Čeprav je v filmu veliko odličnih letalskih posnetkov, so praktično večinoma narejeni z računalnikom in ne z živo kamero kot pri Top Gunu, je pa za te posnetke skrbel Kevin LaRosa, ki je pripravil kadre tudi za Top Gun. Vseeno avtentičnih posnetkov letal ne manjka, saj so za film postrgali zadnje še leteče primerke Corsairjev, bombniških Skyraiderjev in celo MiG-15. Glasba iz filma je tudi nominirana za prihajajoče oskarje za 2022.
Film zna biti zanimiva popestritev za vse, ki imajo radi herojske zgodbe pilotov in se navdušujejo nad letali, vendar znajo kritično prenesti ameriški način podajanja takih zgodb.
