Pri balonarstvu ne gre le za hitrost, ampak moraš na tekmovanju pokazati različna znanja, spretnosti in izkušnje. Kaj je najpomembnejše?
Gabriela:Kadar letiš na tekmovanju, moraš poglobljeno razumeti tekmovalna pravila in biti potrpežljiv, da najdeš pravi veter.
Anja: Predstavljajte si začetnika, ki ravno naredi izpit za avto. Kot voznik ima veliko dela s prestavno ročico, pedali, ogledali, znaki. Tudi pri pilotih je podobno. Kot začetniki se ukvarjamo s tisoč in eno informacijo, stalno opazujemo balon, okolico, vreme okoli nas, včasih je celo komunikacija po postaji z zemeljsko ekipo preveč. Zato je pomembno, da pilot veliko leti. Le tako ima čas, da se med poletom ukvarja s taktiko in tekmovalno nalogo. Izkušnje pa še zdaleč niso dovolj. Zdi se, da se v moderni dobi bolje znajdejo mlajši piloti, ki jim sodobne tehnologije niso tuje. Veliko pilotov na tekmovanjih leti »na računalnik«, s pomočjo elektronske navigacije, aplikacij, ki jim pomagajo pri določanju taktike, in so stalno v komunikaciji z zemeljsko ekipo ali sotekmovalci, ki jim sporočajo aktualne vremenske podatke.
Je lahko letenje s toplozračnimi baloni nevaren šport? Kdaj in česa vaju je bilo najbolj strah?
Gabriela:Letenje z balonom je zelo varno, seveda če spoštujete naravo in letite v dobrih vremenskih razmerah. Čeprav med tekmovanjem včasih tvegamo malo več. Med državnim tekmovanjem v Braziliji sem imela slabo izkušnjo, ko smo imeli dolg jutranji let in je termična aktivnost postajala čedalje močnejša. Preletela sem deponijo in začela delati hitre kroge okoli termike. Okoli mene sta se v istem trenutku vrtela še dva balona in trajalo je nekaj minut, da smo se izvili iz tega. Bila sem nekoliko prestrašena in sem varno pristala takoj, ko sem lahko.
Anja:Se bom kar navezala na prispodobo z avtomobilom. Avto sam ni nevaren, ravno tako ni balon. Nevaren lahko postane, kadar ga upravlja nekdo, ki preseže svoje znanje, izkušnje, vremenske okoliščine. Strah ni slab, omogoča nam, da smo bolj zbrani, če želite, pripravljeni na boj. Gotovo se kot pilot balona znajdeš v situacijah, kjer je strah tvoj zaveznik. V času šolanja se kot pilot usposabljaš, kako se v takih situacijah odzvati, pomembno je, da te postopke nato stalno ponavljaš in si jih v trenutku, ko okoliščine to zahtevajo, sposoben izvesti. Še vedno pa velja, da se jim je najbolje izogniti z dobro pripravo na polet.
Nekje moraš tudi pristati ...
Gabriela:Če letim za zabavo, že ko vzletim, iščem mesta, kje bi lahko pristala. Vedno je dobro imeti načrt, če gre med letom kaj narobe. Toda najboljša območja za letenje so polna odprtih polj in lepe pokrajine, tako da pristajanje ni problem.
Anja:Na tekmovanjih direktor tekmovanja določi cilje, ki se jim mora pilot čim bolj približati. Nanje tekmovalec vrže obtežen trak in s tem nakaže, kje bi lahko pristal. V enem poletu moraš zadeti več takih ciljev in tisti, ki mu uspe največkrat in je pri tem najnatančnejši, postane zmagovalec. Sicer pa je polet že od priprave usmerjen v varen pristanek. Ni dovolj, da pilot ve, da so vremenske razmere primerne za vzlet, prepričan mora biti, da bodo po eni uri letenja primerne tudi za varen pristanek. Glede na smer vetra se odloči, kje bo poletel, da ga bo veter odnesel na območje, primerno za pristajanje. Delo pilota se konča, ko je balon varno na tleh.
Vama je ljubše tekmovanje ali ko sta v zraku sami?
Gabriela:Rada letim z drugimi baloni. Nebo je lepo, kadar je v zraku veliko balonov. Med tekmovanjem sem včasih letela sama v košu, saj se lahko tako bolje zberem. Vendar zelo uživam, če so na krovu prijatelji ali družina.
Anja: Ljubše mi je, kadar sem v zraku, tukaj narediva piko. Na tekmovanju je letenje bistveno intenzivnejše, koncentracija je večja, ko se približaš cilju, se lahko primerjaš z drugimi in dobiš potrditev svojih sposobnosti. Lahko bi rekli, da tekmovanje polni tvojo samozavest. Kadar pa si v zraku sam, letenje polni tvojo dušo.
Kakšen odnos pa imata z vetrom?
Anja: Prijateljskega, tako kot z balonom. Veter je v zraku moj zaveznik.
Gabriela:Letenje baloni je kot lebdenje v vetru ... To je prav poseben odnos do narave. Balonarji gremo, kamor nas nesejo vetrovi. Tako kot v življenju nimamo popolnega nadzora nad tem, kam gremo, to moramo sprejeti in vedno narediti najboljše iz tega, kar nam življenje ponuja.
Kakšen je ta občutek v zraku? Kako je, ko mestni vrvež zamenjate za naravo?
Gabriela: Živim v Sao Paulu, ki je eno največjih mest na svetu z vsemi težavami in zagatami velikih mest. Prav zato je toliko lepše, da se lahko odpraviš in odletiš nekam ven iz tega mestnega vrveža. Kot sem rekla, rada potujem in zato se tudi z družino pogosto iz mesta odpravimo v naravo ter uživamo. Posvečamo se trekingu, taborimo in seveda letimo z balonom.
Anja:Občutek, ko letiš, je zame podoben občutku, ko srečaš dobrega prijatelja. Če se že dolgo nista videla, občutiš vznemirjenost, srečo, tisoč stvari ti roji po glavi. Po nekaj trenutkih vznemirjenost zamenja občutek, da si doma. Ko je tišina, besede niso potrebne in preprosto si. Pogled iz zraka ponuja novo perspektivo. Krajinska arhitektura, znamenitosti in urejena stara mestna jedra iz ptičje perspektive zelo pritegnejo. Tudi fotografskim objektivom so mesta zelo naklonjena. Narava pa ponuja prvinski občutek povezanosti, sobivanja.
Anja, vi se posvečate tudi fotografiji. Kako balone, ki lebdijo nad pokrajino, vidite skozi fotografski objektiv?
Fotografiram, kadar lahko, to je moj hobi, in čeprav sem privrženec klasičnih aparatov, sprejemam kompromis na pametnih telefonih. Veselim se svetovnega prvenstva, ko bomo imeli priložnost videti toliko balonov čisto od blizu, v pisanih barvah. Gotovo bom tam s fotoaparatom.
Leteli sta nad različnimi pokrajinami različnih držav. Katera vaju je najbolj navdušila?
Gabriela:Preletela sem veliko različnih držav in vsaka je bila posebna, s posebno pokrajino. Letenje v Južni Afriki pa je bilo izjemno doživetje, še posebej ko smo leteli nad svetiščem belih levov. Od zgoraj najprej nisem razločila, kaj so bele pike, ki se premikajo naokoli, zato sem poletela malo nižje. Ko sem ugotovila, da so beli levi, sem bila navdušena; počutila sem se popolnoma povezana z materjo naravo. Letenje to povezanost tako lepo omogoča. Neverjetno!
Anja:Najraje letim v razgibani pokrajini. Pred leti smo poleteli iz Jeruzalema, nad goricami, in še vedno se spomnim tega poleta. Drugače pa sem klasičen turist, tudi v balonu, vsaj vsake toliko časa moram nos pomoliti kam, kjer še nisem bila.
Kakšen pa je pogled iz ptičje perspektive na panonsko pokrajino? Sta že leteli pri nas?
Gabriela:Nekajkrat sem letela v Sloveniji, vendar nad Prekmurjem še ne. Upam, da bom za to imela priložnost že septembra, ko bom na svetovnem prvenstvu v balonarstvu v ekipi za točkovanje.
Anja:Zjutraj, ko se narava še zbuja, ko te objema tišina in so sence še dolge, ko se z balonom prepustiš vetru, je narava najlepša. Prekmurje z neskončno ravnico in jutranjimi meglicami, iz katerih sem in tja pokuka kakšno drevo, je res pravljično.
