Anneliese Kohlmann si je svojo uniformo SS nadela šele, ko se je druga svetovna vojna že dodobra razplamtela.
Preden je postala paznica v koncentracijskem taborišču, je živela umirjeno življenje. A do leta 1945, ko so bila taborišča osvobojena, se je njen sloves razširil: bila je ena od najbolj neizprosnih paznic SS v nacističnem režimu.
Aufseherin – paznica v koncentracijskem taborišču – je postala leta 1944. Bila je brutalna: že za najmanjše prekrške je trpinčila zapornice, tudi seksualno. Po vojni so jo spoznali za krivo vojnih zločinov, a je za rešetkami preživela le dve leti.
Teden dni trajajoče usposabljanje
Devetnajstletna Kohlmannova se je nacistom pridružila ob začetku druge svetovne vojne. Članica je postala 1. aprila 1940, a je štiri leta opravljala civilno vlogo upraviteljice tramvaja.
4. novembra 1944 so jo vpoklicali v SS. V tednu dni, kolikor je trajalo njeno usposabljanje, so jo naučili le, naj bo neusmiljena.
Zaljubljena v zapornico
Njena prva zadolžitev je bila v taborišču Neugraben, ki je spadal v mrežo taborišč z imenom Neuengamme. Tam je bedela nad zapornicami, ko so kopale jarke za obrambo pred tanki. Ženske so se zaradi nadlegovanja pritoževale nad petimi paznicami, med njimi pa je bila tudi Kohlmannova.
Marca 1945 so jo premestili v taborišče Tiefstack. Tudi tam je bila nasilna do zapornic; znesla se je celo nad nosečnico. Pozneje se je izkazalo, da je bila bolj nasilna do starejših žensk – do mlajših je celo znala pokazati nekaj usmiljena.
Zapornica Vera Fuchsova je po vojni pričala, da se je Kohlmannova, klicali so jo Bubui, v Hamburgu zaljubila v judovsko zapornico po imenu Helene Sommer. Podrobnosti njunega odnosa niso znane, naj pa bi paznica s Sommerjevo v taborišču preživela več noči.
Tovrstna izkoriščanja v taboriščih sicer niso bilo redkost.
Skupaj tudi po vojni
Kohlmannova naj bi celo načrtovala, da se bo njun odnos obdržal tudi po vojni. Tako je po aretaciji dejala, da naj bi jo Sommerjeva po vojni povabila k sebi v Prago.
8. aprila 1945 je Kohlmannova sodelovala pri transportu zapornic iz Tiefstacka v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Ob prihodu je zaprosila za dovoljenje, da govori s svojo »sorodnico« Sommerjevo. Upravnik taborišča je njeno prošnjo zavrnil in jo poslal nazaj, Kohlmannova pa je pobegnila v Hamburg, tam sedla na kolo in se deset ur vozila nazaj v Bergen-Belsen, kamor se je vtihotapila med menjavo straže in si nadela zaporniško uniformo. Njen načrt je namreč bil, da ubeži kazni, ki bi jo lahko doletela tako z ene kot tudi z druge strani, najde Sommerjevo in z njo pobegne v Prago.
Prosila za usmiljenje
Britanske sile so Bergen-Belsen osvobodile 15. aprila 1945, Kohlmannova pa je z zapornicami dva dni čakala na priložnost, da se odkrade. 17. aprila so jo aretirali, potem ko so jo druge zapornice izdale.
Kot druge paznice je tudi Kohlmannova morala kopati grobove za žrtve, preden so jo strpali za rešetke zapora v Cellu, kjer so čakale na sojenje. Pred vojaško sodišče je stopila junij 1946, kjer je svojo brutalnost opravičevala z izgovorom, da bi jo žrtve sicer še huje skupile od moških paznikov. Sodišče je moledovala za usmiljenje, češ da je bila paznica le pet mesecev in da ni nikogar ubila. Zanjo je pričala tudi njena mama, ki je trdila, da je njena 25-letna hčerka sovražila svojo službo in da je bila zaradi nje depresivna.
Na koncu je bila obsojena na dvoletno zaporno kazen. A ker je bila zaprta od aretacije, so jo na prostost izpustili po koncu sojenja.
Le malo pa je znano o tem, kaj se je z njo dogajalo po vojni. Leta 1965 se je preselila v zahodni Berlin, nato pa je 17. septembra 1977 umrla. Imela je 56 let. Nikjer ni zabeleženo, da se je kdaj poročila ali imela otroke.
