Ko so sovražniki oblegali njeno utrjeno domačijo in zajeli njene otroke, je stoječ na zidovih Imole privzdignila krilo in zakričala, da jih lahko naredi več.
Če kaj, je bila odporna. Preživela je očeta in moža, ki je bil umorjen. Priča je bila brutalnim umorom treh ljubimcev, in ko so ji hoteli vzeti vpliv in moč, si je nadela oklep in odjezdila v bitko.
Obljubljena papeževemu nečaku
Sforze so bili znana družina v času italijanske renesanse, ki se je bila primorana zanašati na svojo vojaško moč. Njen ded je bil najemnik, ki je sredi 15. stoletja vse postavil na kocko in prevzel oblast v Milanu. Tako je postal tamkajšnji vojvoda.
Leta 1463 je njegov sin imel otroka z ženo njegovega najboljšega prijatelja. Ime so ji dali Katarina. Kot hčerka milanskega vojvode je bila deležna renesančne izobrazbe, z brati pa se je urila v bojevanju. Bila je del načrtov svoje družine: z dobro poroko bi vzpostavili povezave s še bolj uveljavljenimi italijanskimi družinami – ker so bili relativni prišleki, so bili željni prepoznanja.
10-letno Katarino so zaročili s skoraj dve desetletji starejšim Girolamom Riariom, nečakom papeža Siksta IV. Zveza bi družini prinesla tako potrebno stabilnost.
Zahvaljujoč svojim povezavam je Riario dobil Imolo, medtem ko je Sforza nadaljevala svojo izobrazbo. Tragedija je udarila decembra 1476, ko je morilec pokončal vojvodo, njenega deda. Da bi Katarino izločila iz boja za premoč med družinskimi člani, jo je mačeha poslala v Imolo, da bi se poročila s papeževim nečakom. Takrat je imela 14 let. Po postanku v Imoli je pot nadaljevala do Rima, kjer je spoznala svojega moža. Sprejel jo je tudi papež in ji priredil slavje. Tako se je začel vzpon Katarine Sforze.
Daleč od tipične
Girolamo Riario in njegova mlada žena sta se ustalila v Rimu, kjer je postal papeževa desna roka. V naslednjih dveh desetletjih je Katarina rodila devet otrok – sedem Girolamu in po enega vsakemu od poznejših ljubimcev. Med pomladjo 1479 in poletjem 1481 je rodila tri otroke, vendar pa je nosečnosti niso upočasnile.
Kot mlada mamica je ob vsaki priložnosti pobegnila iz Rima. Z lovskimi psi je lovila merjasce, ko je Riario koval zaroto zoper firenške Medičejce. Sodeloval je pri spodletelem atentatu leta 1478, ki jih je razjaril. Papeževa zemljišča, kamor je sodila tudi Imola, so mejila na tista Medičejcev, kar je pomenilo, da vojna ni bila daleč.
Sforza medtem ni počivala. Urila je oborožence, od katerih je terjala zvestobo in disciplino.
Leta 1484 je umrl papež. Rim je zapadel v kaos. Sforza je skočila na konja in v imenu naslednjega papeža zajela Angelski grad. Ko je vpadla v utrdbo, je na sebi imela satenasto obleko in žametno pokrivalo; v eni roki je imela več, v drugi malho zlatnikov. Bila je v osmem mesecu nosečnosti.
Rešila jo je samozavest
Girolamo Riario je zbolel leta 1487. Tako sta Imola in Forli postala njena skrb. Zarote zoper oslabljenega Girolama so vznikale kot gobe po dežju. Sforza za zarotnike ni imela usmiljena – bili so razčetverjeni, njihove nataknjene glave so svarile pred tovrstnim početjem. Kljub temu ga je morilec v svoje kremplje dobil leta 1488.
Sforza je svojo družino zabarikadirala v trdnjavo in v Milano poslala po pomoč, a so razjarjene trume vdrle vanjo. Sforza in njeni otroci so postali ujetniki.
Z otroki za talce so jo sili k vdaji, a se je raje povzpela na obzidje in sovražnikom zabrusila: »Dajte, če hočete: obesite jih pred mano. Tu imam, kar je potrebno, da naredim druge!«
Samozavest se ji je obrestovala. Zarotniki so ji predali otroke ter Imolo in Forli.
Pri 25 letih je postala vladarica. Upora ni tolerirala. Izsledila je moževe morilce in jih obesila. Obnašala se je kot moški, ki so vladali okoli nje. Imela je afere z vplivneži, vključno z 19-letnim bratom ključnega zaveznika. Kadar ni vladala, se je predajala alkimiji – napisala je knjigo o zdravilih in nekaj strupih za dobro mero.
Leta 1492 so njenim ozemljem v osrčju Italije zapretili Borgijci. Cesare Borgia, sin papeža Aleksandra VI., ji je odvzel Imolo in Forli. A tudi za to je našla odgovor: čeprav so bili sovražniki njene družine, je omrežila Giovannija Medičejskega in mu rodila svojega drugega nezakonskega otroka. Čeprav je bila za Giovannija usodna kuga, je vseeno računala na podporo Medičejcev. A ko so Borgijci le udarili v Firencah, je bila njena družina izobčena.
Nova firenška republika je na srečanje s Sforzo poslala mladega diplomata Niccolo Machiavellija. Ni je navdušil. Raje si je še enkrat več nadela oklep in svojim deželam v bran stopila na čelo 900-glave vojske, a neuspešno. Sforza se je nato z otroki umaknila v Firence.
Kot Ivana Orleanska
Katarina Sforza je umrla leta 1507 v starosti 46 let. Tisti, ki so jo preživeli, so jo kritizirali zaradi pomanjkanja ženstvenosti. Te dni pa jo primerjajo z Ivano Orleansko – obe sta bili renesančni ženski, ki sta zakorakali na bojišče. Če potegnemo črto: bila je osovražena, ker je počela, kar so počeli moški, in to z veliko uspeha.
