Kot kaže, se roboti iz znanstveno-fantastičnih filmov vse bolj selijo tudi v naše vsakdanje življenje. Že davno so prevzeli mesta v različnih proizvodnjah, najpogostejši so seveda v avtomobilski industriji. Prvega industrijskega robota smo v Sloveniji imeli že pred 40 leti, in sicer v tovarni Gorenje, kjer je nadomestil nevarna in škodljiva delovna mesta, razvili pa so ga na Inštitutu Jožef Stefan.
Prav po zaslugi strokovnjakov z omenjenega inštituta in takratne ljubljanske Fakultete za elektrotehniko Slovenija vse od začetka razvoja robotike ni kaj dosti zaostajala za svetovnim dogajanjem. Tudi zaradi japonske korporacije Yaskawa, ki velja za največjega proizvajalca industrijskih robotov na svetu in je pred dvema letoma v Kočevju odprla svojo prvo evropsko tovarno robotov, pa se celo uvrščamo med države z največjim deležem robotov v industriji.
Posebni natakarji
Prav prijetno presenečeni nad postrežbo pa so bili turisti in drugi gostje, ki so septembra obiskali kavarno Park na Bledu. Poskusno zaposlitev sta namreč tam prav takrat dobila posebna natakarja, robotka Tone in Pavla, prva robota pri nas, ki pomagata natakarjem prinašati ter odnašati hrano in pijačo. Prikupni Tone z modrim metuljčkom nas je pričakal na vhodu v restavracijo, medtem ko je Pavla na svoje naloge čakala v ozadju. »Tone čaka, da mu naložimo pijačo, zato vozi počasneje, Pavla pa pripelje hrano, zato je lahko malo hitrejša,« so me poučili in mi namignili, da ju lahko tudi pobožam. Ko sem to naredila, se je na zaslonu prikazal zadovoljen mačji obraz in zagodel od užitka. S fotografom sva sedla za eno od miz, naročila kavo in seveda popularne blejske kremne rezine ter z otroškim veseljem spremljala, kako nama jih je Pavla pripeljala.
Ko so zaposlenim povedali, da bodo dobili novo moč v strežbi, so bili sprva precej skeptični, nama je razložil vodja strežbe Amir Dizdarević. V zvezi z roboti se namreč vedno pojavi bojazen, da bi zamenjali ljudi. A v podjetju so robotka zaposlili, da bi razbremenili svoje natakarje, ki na dan prehodijo tudi po 15 kilometrov. Namesto da natakar petkrat prinese k mizi naročilo, ga robotek pripelje enkrat, natakarji pa se tako lahko bolj posvetijo gostom. Turisti, ki obiščejo Bled, radi rečejo kakšno z natakarji, ki imajo prav zaradi robotkov spet več časa zanje. Zato so ju natakarji hitro sprejeli. Poleg osebja pa seveda navdušujeta predvsem goste.
Uspešno prestala poskusno dobo
»Drugi dan po objavi na eni od televizij, da imamo robotke, smo imeli naval gostov,« se je nasmehnil Amir. »Mamice in babice so pripeljale otročke, pa tudi vsi drugi gostje so se želeli fotografirati z njima. Pa vsi so hoteli, da jih postreže robotek.« Kako prav prideta, sem se lahko prepričala ob svojem naslednjem obisku kavarne na lep sončen nedeljski dan, ko so bile tako rekoč vse mize zasedene in so imeli tako natakarji kot tudi robotki polne roke dela. Ker sta Pavla in Tone več kot odlično prestala poskusno dobo, so v celotni skupini Sava Hotels & Resorts namreč zaposlili še več teh prikupnih pomočnikov, ki vam med drugim lahko zapojejo za rojstni dan!
Za bolnike bo skrbela Frida
Na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru pa nas je pozdravila in se na svoj način predstavila Frida. 28 kilogramov težki in 1,3 metra visoki robotki, izdelani v Franciji, so znanje vdihnili slovenski znanstveniki. Projekt na fakulteti vodi Izidor Mlakar, doktor elektrotehnike, specializiran za komunikacije med strojem in človekom, v sodelovanju s filozofsko fakulteto (prof. dr. Bojan Musil) in UKC Maribor (prof. dr. Vojko Flis). Na vprašanje, kaj počne, robotka v slovenskem jeziku pove, da se še uvaja, maja prihodnje leto pa se seli na hodnike Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, kjer tako bolnike kot tudi osebje čaka zanimiva izkušnja. Frida bo namreč v sklopu pilotnega projekta pomagala pri podpori in oskrbi bolnikov. Čeprav ima določeno stopnjo avtonomije, odzove se recimo na svoje ime, če se ljudje pogovarjajo o njej, sliši in prihiti, uporablja geste, zaznava uporabnika in njegova čustva, bodo znanstveniki njen dialog nadzorovali. »Vedno obstaja možnost, da robot reče kaj neprimernega, takšne stvari je treba takoj prekiniti, zato bo v bolnišnici prisoten strokovnjak, ki ga bo upravljal,« je povedal Izidor Mlakar. »Ker bomo v varovanem kritičnem okolju, mora biti tehnologija varna. Robot se ne sme zaleteti ali koga ovirati, zdravje bolnika pa je treba varovati tudi na drugih ravneh, robot namreč ne sme širiti dezinformacij ali dajati nasvetov. Zato bomo skupaj z zdravniki in medicinskimi sestrami definirali, kaj lahko govori, da ne bo škodovala bolniku.«
Ne bo nadomestila ljudi
Največja bojazen pri uvajanju umetne inteligence in robotike v praksi je, da bi nadomestili ljudi in zmanjšali človeški stik. A Mlakar poudarja, da nikakor ne želijo zmanjšati stika z bolnikom, želijo si, da bi robota sprejeli kot dodano vrednost, da bo razbremenil osebje, recimo večkrat na dan bo lahko bolniku izmeril temperaturo, zaradi česar bo stik osebja, ki mu bo kakšna pot prihranjena, z bolniki lahko kakovostnejši. Frido bodo vključili v dve študiji. V prvi bo med vizitami s pridobljenimi digitalnimi podatki pomagala zdravnikom. »Zdravniku ne bo treba iskati podatkov o določenem bolniku. Frida bo s pomočjo črtne kode odčitala podatke in jih predstavila na tablici, ki jo ima.« V drugi študiji pa se bo posvečala bolnikom. Z njimi se bo pogovarjala, spraševala jih bo po počutju, jih spodbujala h gibanju, jim kazala preproste vaje. »Zanima nas, kako se bodo bolniki odzvali nanjo. Če se jim bo zdelo vsaj malo zabavno, smo že naredili nekaj za boljše počutje in oskrbo. Radovedni smo, ali se bodo bolniki za določena vprašanja morda raje odločili poklicati robota kot medicinske sestre. Ko zdravnik neki postopek razloži bolniku, je ta dostikrat v takšnem stresu, da vse pozabi, ko pride iz ordinacije. Robot pa bi mu lahko, ko je nastanjen in bolj umirjen, postopek še enkrat razložil. To so vse stvari, ki jih lahko naredimo z robotom. Seveda pa je robot stroj, nikoli nas ne bo tako razbremenil, da bi lahko bili brezskrbno na kavi. On je stroj, orodje, ki olajša delo,« je razložil Mlakar. »Ključni namen našega projekta je ljudem dati nekaj več. V preteklosti je bilo v ospredju zgolj zdravljenje, zdaj pa je čedalje pomembnejše tudi počutje bolnika, ker to vpliva na potek zdravljenja. Vedno bolj je v ospredju kakovost življenja in robot lahko bistveno vpliva na oboje,« zaključuje Mlakar.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
