Zdaj verjetno res že vsi razumemo – naravo smo pripeljali do njenih meja, in če ne bomo ukrepali, bo vsako leto le še veliko slabše. Tako si želim, da bi bile letošnje novoletne zaobljube prav vsakega od zaznamovane z mislijo na ohranjanje narave. Naj vas spodbudim z nekaj pomembnimi dejstvi in usmeritvami.
Po nekaj letih s katastrofalno suhimi in nevzdržno vročimi poletji nas pestijo še opotekajoče pomladi s poznimi pozebami v aprilu. Zaradi precej milih temperatur v času, ko bi moral biti še mraz, se rastlinstvo začne prebujati veliko prej, kot je bilo to običajno še pred nekaj desetletji. In ko zima spomladi zamahne s svojim repom na -5 ali -6 stopinj Celzija, je škoda neizbežna. Letos ni bilo domačih češenj in sliv, breskve in marelice so popolnoma pozeble celo na Primorskem, več kot prepolovljena je letina oljk in kakijev, jabolk je za dober vzorec le iz sadovnjakov, ki premorejo drago zaščito proti pozebi. Tudi poplave velikih razsežnosti si sledijo kot po tekočem traku: komaj ljudje zajamejo sapo po eni, že sledi druga, vse pa s seboj odnašajo imetje več generacij, plodno zemljo, uničujejo pridelke. Za nameček zemeljski plazovi »kradejo« hiše, pomagajo pa jim še orkanski vetrovi, toča, žled …
Človeštvo na prelomni točki
Čeprav naša vrsta ni imela še nikoli na voljo tako močnih tehničnih sredstev in zmožnosti kljubovati okolju celo v najbolj surovih razmerah, se škoda zaradi skrajnih vremenskih pojavov vsako leto vrtoglavo povečuje. Podnebje se hitro spreminja, žal hitreje, kot so napovedovale vse znanstvene projekcije. Vsemu navkljub pa smo še vedno objestni in malomarni do narave, do svojih virov, a vendar – ali imamo še vedno občutek premoči nad njo?
Na Gorenjskem že nekaj let gnezdijo štorklje, rastejo in rodijo kakijeva in figova drevesa, aktinidije, semenita sirski oslez in latnati mehurnik, podaljšuje se vegetacijska doba … Vsega tega ni bilo, ko sem bil še golobrad mladenič, prav tako ne temperatur krepko nad 30 stopinj Celzija že pozno spomladi. Do velikih sprememb je torej prišlo prej kot v enem človeškem življenju! A to še ne pomeni, da bomo čez 10 let sadili agrume in palme. Vreme je kaos in verjetneje je, da bo sicer rast zaradi milejših zim zgodnejša, pozebe prekmalu ozelenelih rastlin pa zaradi opotekajočih pomladi toliko pogostejše. In insekti, ki z nami tekmujejo za iste vire hrane, bodo imeli kakšno generacijo na leto več. Upam, da bo tako tudi z roparskimi žužki – predatorji.
In vendar je mnogo ljudi, ki še vedno dvomijo, da so podnebne spremembe resnične, da jih prvič v zgodovini morda res v veliki meri povzročamo sami in da zares ogrožajo človeštvo. Premene so resda stalne in podnebje se je v zemeljski zgodovini večkrat popolnoma preobrnilo brez našega vpliva, a spremembe so bile precej počasne, postopne in življenje se jim je imelo čas prilagoditi. Izjeme so bile seveda hitre podnebne spremembe, ki so jih povzročili katastrofični padci meteorjev ali izbruhi super vulkanov.
V preteklosti je človeštvo izrabljalo samo energijo sonca, ki jo je biosfera nakopičila v danem času kot prirast lesa, poljščin, živine, divjadi, in prebivalstvo planeta ni preseglo milijarde. Ko smo se naučili izkoriščati fosilna goriva, vanje ujeto sončno energijo, nakopičeno v stotinah milijonov let zgodovine planeta, so nam ti presežki omogočili nesluten tehnološki razvoj, industrijsko revolucijo, neverjeten porast prebivalstva, delu človeštva tudi blagostanje in navidezno neodvisnost od muhavosti matere Narave. Prav z moderno tehnologijo smo začeli v ozračje izpuščati ogromne količine plinov, ki morda vplivajo na toplotno ravnovesje planeta, in povečali njihovo koncentracijo v ozračju. Za dobro mero smo v okolje dodali še ksenobiotike, snovi, ki jih v naravi nikoli ni bilo, njihove molekule pa imajo dolgo razpolovno dobo in uničujejo ozonski plašč planeta, ki nas ščiti pred ubijalskim UV-sevanjem. Skupaj z neizmernimi količinami zavržene plastike dušijo življenje celo na najbolj oddaljenih krajih na planetu, kjer jih ne bi niti najmanj pričakovali.
O varovanju okolja se veliko govori, razpravlja, politiki kažejo zaskrbljenost in napletajo zaveze o omejitvah izpustov, ki pa se nezadržno večajo. Vemo, da si žagamo vejo, na kateri sedimo. In bolj ko se tega zavedamo, hitreje jo žagamo! In vprašamo se lahko, ali smo se kot posamezniki in kot vrsta res sposobni prilagoditi spremembam, ki so že tu, in tistim, ki še prihajajo in se jim, kot kaže, ni mogoče več izogniti?
Spremeniti bomo morali svojo miselnost, vrednostni sistem in način življenja. Bomo zmogli to še pravočasno, da vsaj nekoliko omilimo podnebne spremembe? Ali pa nas bo zapovedana nujnost dobička in stalne gospodarske rasti za vsako ceno privedla do točke brez vrnitve, ko bomo lahko samo še z žalostjo opazovali, kako izginja svet, kot ga poznamo?
Življenjski stil ne spodbuja miselnosti o ohranjanju narave
In kljub vsemu povedanemu se mi zdi koncept varovanja okolja zgrešen! Večina svetovnega prebivalstva živi v velikih mestih, stik z naravo so izgubili. Naravno okolje jim je tuje, marsikoga navdaja s tesnobo in strahom, ni del njih. Kaj jim pomeni, da bo izumrla neka vrsta hrošča, polža ali žabe? Tako ali tako je moteča golazen, kdo jih pa potrebuje? Ali volk, šakal? Sama zgaga! Okoljevarstveniki pa so samo neki čudaški sitneži, ki so v napoto vsakemu pametnemu projektu. A naj nam bo jasno: okolje ne potrebuje varstva! Okolje je vedno bilo, je in bo, takšno ali drugačno! Okolje je na Luni, je na Marsu, drugačno je na Veneri. A nikjer ne more preživeti človek! Tudi na Zemlji bo v prihodnosti okolje s človekom ali brez njega – s stališča univerzuma je ta dilema povsem nepomembna. Pomembna pa je za nas in za zdaj lahko še izbiramo odločitve! A časovno okno za pravo pot se hitro zapira.
Varovati moramo torej sebe, svoje prave vire preživetja, v katere smo vpeti skupaj z drugimi vrstami. Postati nam mora jasno, da nam gre za nohte – čeprav nas je vsak dan več … ali pa ravno zato. Potrebujemo koncept odgovornega varovanja človeške vrste, ko bo vsakemu jasno, da je neposredno vpleten in prizadet, zdravo okolje in biotska pestrost pa bosta samo logični posledici te skrbi.
Vpliv metana na podnebne spremembe
Čeprav se rado pohvali z ohranjanjem kulturne krajine, je konvencionalno kmetijstvo še vedno med največjimi onesnaževalci in uničevalci biotske pestrosti, od katere smo usodno odvisni. Delež metana v ozračju raste za 1 % letno, ne samo zaradi kmetijstva, šestino vsega novonastalega metana pridelamo vsi skupaj na smetiščih, na katera odlagamo organske odpadke, presežke našega blagostanja. In metan ima do 25-krat močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid! Si predstavljate nevihte s strelami, ko bi metan dosegel eksplozivno mešanico z zrakom?
No, upam, da to še ne bo tako kmalu, čeprav je delež ogljikovega dioksida v atmosferi zrasel za 140 %, metana za 259 % in dušikovih oksidov za 120 % v primerjavi z vrednostmi pred letom 1750, torej pred industrijsko revolucijo. Današnji delež metana v atmosferi je 1,8 ppm (0,00018 %), kar se v primerjavi z deležem ogljikovega dioksida 370 ppm zdi malo, a se lahko hitro poveča zaradi razgradnje metan hidrata v vse toplejših oceanih in v permafrostu, ki se topi zaradi globalnega segrevanja. To je resna grožnja! Ne zdi se veliko, a pri dvigu povprečne temperature za več kot dve stopinji Celzija bi globalno segrevanje zaradi vedno obsežnejše razgradnje metan hidrata v okolju začelo hraniti samo sebe. Temperature bi nenadzorovano rasle od za okoli 6 stopinj Celzija do neverjetnih 390 stopinj Celzija, če bi se v ozračje sprostile vse ocenjene svetovne zaloge te snovi.
Je pa metan hidrat tudi priložnost. Ocenjene svetovne zaloge bi energetske potrebe na sedanji ravni zadostile vsaj za naslednjih dobrih 800 let. Tehnologijo visokotemperaturnih gorivnih celic z več kot dvakrat višjim energetskim izkoristkom in 2,5-krat manjšo emisijo ogljikovega dioksida v primerjavi z motorji z notranjim zgorevanjem imamo, torej pomanjkanje energije ne more biti težava. Težava je samo segrevanje ozračja.
Raziskave podnebnih sprememb so zato postale ena od najpomembnejših znanstvenih dejavnosti. Najtežje pa je dognati, katere spremembe so posledica človekove dejavnosti in katere so naravne.
Upanje ostaja …
Vse pa le ni tako črno. Tudi ljudje v velemestih spreminjajo svoj odnos do narave: ustanavljajo zelene skupnosti, ki ozelenjujejo zapuščena mestna območja, in pridelujejo organsko zelenjavo celo na strehah zgradb. Mestne oblasti v Tokiu, Parizu, Londonu, Riu … načrtujejo sajenje milijonov dreves, povezave med ekološkimi otoki v mestu, ki bi omogočile obnovo »divjega« življenja in povečale biotsko pestrost v mestu, saj vse to izboljšuje kakovost bivanja prav ljudem, meščanom.
A to so le skromni začetki, do zdaj nismo spremenili še prav nič bistvenega, vest pa si mirimo z množico kozmetičnih popravkov in okolijskih protokolov. Industrija puha v zrak čedalje večje količine ogljikovega dioksida, dušikovih oksidov in metana, posamezniki z uporabo vozil prispevamo prav toliko.
Politiki in javnost se nenadoma začenjajo zavedati, da razsipno trošenje virov in onesnaževanje okolja verjetno vodita v propad civilizacije. A ne pričakujmo rešitev od politikov! Ti so glede tega močno precenjeni. Rešitve ima znanost! Kolesa ni iznašel politik, prav tako ne pluga, žarnice ali motorja z notranjim zgorevanjem. Politika je bila, večkrat kot ne, le ovira na tej poti!
Družbe, ki se bodo pravočasno in učinkovito prilagajale podnebnim spremembam, bodo lahko zmanjšale svojo ranljivost in škodo zaradi naravnih nesreč in bodo zato uspešnejše od tistih, ki jim to ne bo uspevalo. Kje smo v tej zgodbi mi, lahko presodite sami.
Kaj lahko storimo sami, doma, na svojem vrtu?
Zaradi podnebnih sprememb (suše, ujme) bo na planetu dveh osnovnih virov preživetja čedalje manj in čedalje dražji bosta voda in hrana.
Za popolno preskrbo s hrano bi v Sloveniji potrebovali 2500–3000 kvadratnih metrov obdelovalne zemlje na prebivalca, imamo pa je le 866 kvadratnih metrov. Pa še tej kakovost zaradi agresivne agrotehnike stalno pada.
Čim več zelenjave, sadja in semen torej pridelajmo doma, na domačem vrtu, če ga le imamo, ali pa na urbanih skupnostnih vrtovih, ki so pri nas šele v povojih. Zato imamo tu še velike rezerve. Verjetno bo v prihodnosti pametno dovoliti tako organizirano pridelavo hrane tudi na mestnih zelenicah. Tujina nas v tem pogledu že krepko prehiteva. Količine se nam bodo morda zdele majhne in nepomembne, a na ravni cele države lahko pomenijo pomemben prispevek k samooskrbi s kakovostno, zdravo hrano. Tudi po kapljicah se vedro natoči!
Vrtove zalivajmo z deževnico, zbrano s streh ali ribnikov. 100 kvadratnih metrov velika streha letno zbere vsaj 100–130 kubičnih metrov vode, ki jo lahko namesto pitne iz vodovoda uporabimo za pranje perila, avtomobila, splakovanje stranišč …
Povprečna letna poraba pitne vode na prebivalca v Sloveniji je okoli 40 kubičnih metrov. Velik del te vode je mogoče reciklirati in znova uporabiti s pomočjo preproste RČN (rastlinska čistilna naprava), povezane z zbiralnikom, ki ji učinek še povečamo z dodatkom koristnih mikrobov (tehnologija EM), ki vodo biološko očistijo (pripravka EM Organo Active in EM Bio). Ribniki, ki so namenjeni tudi zbiranju vode za zalivanje, morajo biti za to posebej načrtovani s podzemnim zbiralnikom, ki se polni prek razbremenilne cevi. Tako ima vodna gladina isto funkcijo kot streha: vsak njen kvadratni meter zbere dober kubični meter vode letno. Izraba vode iz ribnikov brez podzemnega zbiralnika pa je omejena z biološkim minimumom, ki je potreben, da življenje v njem obdržimo.
Poleg zalog vode za sušno obdobje bi s pravilno dimenzioniranimi zbiralniki deževnice zmanjšali poplave, ko hudourniška voda z naših streh preobremeni kanalizacijsko omrežje in zaliva kleti. Ta pritisk bi pomagale zmanjšati tudi ozelenjene strehe, ki zadržijo precej meteorne vode. Bloki in stolpnice z ravnimi strehami ali malimi nakloni, tovarne, trgovski centri, družinske hiše … S seštetih površin v ujmah dobimo hudourniške veletoke, ki povzročijo marsikatero škodo. Poleg tega zelene strehe, skupaj z drugim mestnim »zelenim aparatom«, bistveno pripomorejo k zmanjšanju pregrevanja mestne klime.
Klasična streha se poleti segreje do prek 90 stopinj Celzija, zelena pod 30 stopinj Celzija. Skratka, v mestih lahko z »zelenim aparatom« maksimalno temperaturo poleti znižamo za 5 do 7 stopinj Celzija. Razlika, ki lahko, posebej še v prihodnosti, pomeni razliko med življenjem in smrtjo. To se je izkazalo med vročinskim valom v Parizu poleti leta 2003, ko je zaradi vročine umrlo toliko ljudi, da v mrtvašnicah ni bilo več prostora. Stotine jih je iskalo zdravniško pomoč. V poznejših raziskavah se je izkazalo, da je večina ljudi z najtežjimi posledicami bivala v delih Pariza, ki so brez vegetacije, brez dreves.
Boste še dopuščali strokovno popolnoma neutemeljeno obžagovanje ali bolje, uničevanje dreves v svojih občinah? Za davkoplačevalski denar, ki ga brez potrebe potrošimo za nepotrebno nestrokovno obglavljanje dreves, bi raje posadili več novih. V sodelovanju z arboristično stroko, in ne kar tako, da potem ni nič od njih. A to je že druga tema.
Bomo še volili župane, ki to dopuščajo? V prihodnosti bodo za našo dobrobit več storili tisti župani, ki bodo več mestnih površin ozelenili, kot tisti, ki jih bodo samo tlakovali. Imejte to v mislih naslednje leto, ko nas čakajo nove volitve …
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
