Januarja leta 1803 so v londonskem zaporu Newgate obesili morilca Georgea Forsterja, ki je umoril svojo ženo in njunega otroka. Umor je kmalu nato priznal in je bil obsojen na smrt in raztelešenje. Njegovo truplo so takoj potem, ko so ga sneli z vislic, prepeljali na Kraljevi college za kirurge. Tam pa ga niso takoj raztelesili, kot je bilo izrečeno v sodbi, pač pa je postal del poskusa, ki je prisotnim še dolgo ostal v spominu. Giovanni Aldini, italijanski zdravnik in znanstvenik, ki je takrat gostoval v Londonu, je namreč napovedal, da bo truplo obsojenega morilca poskusil oživiti s pomočjo "galvanizma".
Galvanizem je izraz, ki so ga skovali v 18. stoletju iz imena italijanskega znanstvenika Luigija Galvanija, ki je sicer najbolj znan kot izumitelj "galvanskega člena" oziroma baterije. Galvani pa je tudi odkril, da v živih organizmih obstaja električni tok, t.i bioelektrika, ki omogoča premikanje mišic. To je odkril, ko je nekoč z baterijo povezal odrezane žabje krake in izzval krčenje mišic. Ta učinek elektrike na tkiva pa so poimenovali galvanizem.
OD SVEŽE ODREZANIH PASJIH GLAV DO ČLOVEŠKIH TRUPEL
Giovanni Aldini je bil Galvanijev nečak in je svoje znanstveno delo v velikem delu posvetil raziskovanju galvanizma in anatomije, ki pa ga je prenesel na povsem drug nivo. V takratnem času so namreč mnogi znanstveniki in izumitelji svoje izume in spoznanja javno predstavljali in te predstavitve so bile nekakšne izobraževalno-zabavne prireditve, ki so privabljale množice ljudi, od radovednežev do znanstvenikov. In če se je Galvani zadovoljil s poskusi na žabljih krakih v svojem laboratoriju, je njegov nečak z veseljem vlačil iz mesta v mesto svoje velike baterije in zbrani publiki demonstriral galvanizem. Tako so ljudje, velikokrat v grozi, lahko opazovali, kako se je Aldini s kovinskimi palicami dotikal pravkar odrezanih pasjih in volovskih glav, ki so začele naenkrat odpirali usta, mežikati z očmi ali migati z ušesi.
Aldini pa je šel še dlje. Eksperimentirati je začel tudi na človeških truplih. In obisk v Londonu se mu je zdel kot nalašč, da s svojimi spoznanji seznani tamkajšnjo javnost - tako laično kot znanstveno. Pri tem mu je prav prišla prav Forsterjeva eksekucija. Na predstavitev "oživitve trupla z galvanizmom" v Londonu je tako prinesel veliko baterijo, na katero je priključil dolge kovinske palice in se z njimi dotikal Forsterjevega trupla. Eden od tedanjih časopisov je takole opisal dogajanje: "Spodnja čeljust je začela drhteti, pripadajoče mišice so bile grozljivo zvite in levo oko se je dejansko odprlo." Vrhunec predstave pa je bil, ko se je Aldini s palico dotaknil Forsterjevega rektuma, kar je povzročilo, da je njegova sklenjena pest začela besno zamahovati po zraku, truplo pa je začelo divje brcati z nogami in zvijati hrbet.
Veliko takrat prisotnih je bilo prepričanih, da je v grozljivem poskusu Aldini Forsterja zares uspel oživiti, neki gospod Pass pa je bil nad prizorom tako zgrožen, da je kmalu potem, ko je dvorano zapustil, doživel srčni infarkt in umrl. Predstava je poleg grozljivosti sprožila tudi pravne dileme o tem, kaj bi Forsterjeva morebitna zaresna oživitev pomenila. Ali bi mu morali pustiti živeti (ker je bil ob poskusu že mrtev in je torej bilo sodbi zadoščeno) ali bi ga morali ponovno usmrtiti (ker sodbi zaradi oživitve ni bilo zadoščeno)?
KAKO JE NASTAL "FRANKENSTEIN" IN KDO JE V RESNICI
Ni pa bil Aldini edini, ki je preizkušal galvanizem. To so počeli še mnogi drugi, tudi v Veliki Britaniji. Za galvanizem je tako vedela tudi mlada britanska pisateljica Mary Shelley, ki je bila v času, ko je Aldini izvedel svoj poskus, stara 6 let in ga zagotovo ni videla v živo. Ko je leta 1818 izdala roman "Frankenstein ali moderni Prometej", je v njem opisala poskus dr. Frankensteina, ki je s pomočjo elektrike oživil truplo morilca. Roman je postal takojšnja uspešnica in je bil večkrat ponatisnjen. V uvodu ponatisa iz leta 1831 pa je Mary Shelley omenila, da je s prijatelji nekega večera razpravljala o galvanizmu, kar je nanjo vplivalo tako močno, da je tisto noč imela "žive sanje", ki so jo potem spodbudile, da je napisala roman. Zgodba o tem je vključena tudi v film "Mary Shelley", ki so ga posneli leta 2017 z Elle Fanning v naslovni vlogi. Aldinija pri tem ni omenila in danes sicer domnevajo, da ob pisanju ni imela v mislih konkretnega Aldinijevega poskusa, kljub temu, da je verjetno zanj vedela ali slišala in je tako podzavestno vplival na njeno zgodbo.
Njen roman je doživel kar nekaj filmskih adaptacij. Najbolj znane so "Frankenstein" (1931), "Mladi Frankenstein" (1974) in "Frankenstein Mary Shelley "(1994). V filmu iz leta 1931 je pošast zaigral Boris Karloff in njegova upodobitev je ostala nekakšen stereotip od mrtvih oživljenega bitja iz zgodbe.
Zanimivo pa je, da večina ljudi ob imenu Frankenstein pomisli na "pošast". V resnici pa je to priimek zdravnika, ki je "pošast" ustvaril in ki v romanu Mary Shelley pripoveduje zgodbo o tem. Dr. Frankenstein je v romanu svojo stvaritev imenoval zgolj "Creature" (bitje, stvor).
