Zakaj ženska viagra ne učinkuje?
Pri ženskah je poželenje predvsem v možganih. Za nas preprosto ni dovolj, da v naši postelji leži privlačna oseba ali da postanemo vlažne in nabrekle, tako kot se pogosto zgodi pri moških. Potrebujemo več – vzburiti je treba naše možgane, ne naših spolovil. Zato viagra učinkuje pri tako malo ženskah, čeprav vanjo vlagajo veliko truda.
Je o tem sploh mogoče povedati kaj novega? Če mislite, da obstaja vaginalni orgazem, da je deviška kožica podobna foliji, napeti čez kozarec za vlaganje, in da nujno zakrvavi, ko se je loti penis ali kakšno drugo nevarno orožje, če ste prepričani, da je (pre)dolge sramne ustnice treba operativno skrajšati, preden jih postavimo na ogled potencialnim kandidatom – potem je »priročnik o negi in uporabi ženskih spolnih organov« vsekakor treba prebrati.
Norvežanki Nina Brochman in Ellen Stokken Dahl sta se spoznali, ko sta kot brucki na medicini natikali kondome na penise iz stiropora in skušali najstnikom, spolnim delavkam in beguncem dopovedati osnove spolne vzgoje. Do onemoglosti sta odgovarjali na vprašanja, kot so »sem spodaj videti normalna, kako naj vem, da bom na poročno noč zanesljivo krvavela, je izcedek znamenje, da imam spolno prenosljivo bolezen«. Zato sta začeli pisati blog z imenom Spolovila, namenjen dekletom in ženam, ki naj se čudijo svojemu izjemnemu telesu in naj bodo nanj ponosne, pravita. Na svojih izobraževalnih potovanjih po domovini sta namreč zaznali, da si ljudje znanje o svojih spolovilih in spolnosti nabirajo iz porničev in da postaja meja med zlorabo in prostovoljnim seksom vse bolj zabrisana. Mlada dekleta so včasih pripravljene prevzeti vlogo zastonjkarske prostitutke, da bi dokazale, kako so samostojne in samozavestne, fantje pa to na veliko zlorabljajo.
Nina in Ellen sta svoje blogarske izkušnje strnili v knjigo Zala tamala (vmes sta seveda postali zdravnici), bila je razgrabljena najprej v domovini in potem še drugod po svetu. Prevajalci so se najbrž hahljali, saj so morali v svojem jeziku poiskati sočne domače izraze za muce, češplje, jajca in aktivnosti med ženskimi in moškimi spolovili. Sproščen slog pa ne pomeni, da nista prečesali številnih raziskav, da bi potrdili ali ovrgli trditve, ki nam včasih hudo grenijo življenje.
Brezvezni himen
Avtorici se seveda na dolgo in široko posvečata ženskemu spolnemu organu (mnogi še zmeraj ne vedo, kaj je vulva oziroma zunanji spolni organi in kaj vagina) in seveda precej deviški kožici, ki je, pravita, zavajajoče poimenovanje, saj z devištvom nima kaj dosti zveze. Himen je sluznična guba na začetku nožnice, ima približno takšno vlogo kot moške prsne bradavice (torej nobene) in nikakor ni podoben foliji, napeti čez kozarec za vlaganje. Ta reč se z odraščanjem spreminja, lahko se pri prvem spolnem odnosu malce natrga (in se kmalu zaceli) ali pa tudi ne. Testi deviškosti, ko naj bi ginekolog že s pogledom na češpljo ugotovil, ali je deviška ali ni, so larifari. Ni mogoče ugotoviti, ali je penis že gostoval tam notri ali ne. Precej več kot polovica žensk se pri prvem seksu ne more »pohvaliti« s krvavo rjuho.
Skandinavke, ki so znane po seksualni sproščenosti, nimajo težav z agregatnim stanjem svoje deviške kožice, zato tudi testov nedolžnosti tam ginekologi že dolgo nočejo opravljati in izdajati brezveznih potrdil. Kar pa ne pomeni, da še zmeraj ne obstajajo možakarji, ki hočejo krvavo poročno noč. Zato obstaja operacija, imenuje se himenoplastika, ki jo je v kakšni zasebni ustanovi mogoče opraviti tudi v Sloveniji. Obstaja pa še elegantnejša možnost, če ste se že spentljale s kretenom, ki vam hoče vzeti nedolžnost – na spletu je namreč za kakšnih 25 evrov mogoče kupiti lažno opno z gledališko krvjo.
Je zala ali ni?
Časi, ko se je seks odvijal pod kovtrom v strogi temi, so minili. Dobro informirani gospodje, ki želijo postati odlični ljubimci, vedo, da samo s svojim korenjakom partnerice skoraj gotovo ne bodo pripravili do orgazma. Treba je torej uporabiti prste, jezik in mogoče še kaj. Skratka, pričakujejo neoviran dostop do tamale s popolnim razgledom. Kar je vir ženskih travm. A je lepa? Niso velike sramne ustnice pretolste in male ustnice predolge? Je treba odrezati? Obriti okolico? Narediti frizuro?
Avtorici jemljeta takšne strahove povsem resno. Na široko razlagata, da nista niti dve tamali enaki (kar vedo tudi gospodje, ki letajo od cveta do cveta – mimogrede, zunanja spolovila so zares podobna odprtemu cvetu). In da ni razloga za sekiranje. Čeprav nista proti raznim dekorativnim posegom, pa opozarjata, da rezanje sramnih ustnic ni hec, saj se s tem poslovimo od velikega dela občutljivosti. Celo britje sramnih dlak (prek njih se dražljaji prenašajo na živčne končiče) nas lahko prikrajša za popoln užitek. Če jih brijemo v napačni smeri, se lahko dlake, ko spet poženejo, vrasejo v podkožje. Je gol venerin griček, poln vraslih dlak in mozoljev, res zapeljivejši od siceršnje goščave?
Točka G ne obstaja!
Odkar je nemški ginekolog Ernst Gräfenberg pred drugo svetovno vojno zasumil, da se v nožnici skriva famozna točka G, ki povzroča nebeške užitke, če jo drgneš – jo iščejo in je ne najdejo. Številne ženske, ki z upognjenim prstom šarijo po svoji vagini, sicer zatrjujejo, da so jo našle, ampak znanstvenih dokazov za to ni. Točka G bi morala biti samostojna tvorba, saj je nožnica zelo občutljiva na svojem začetku, kjer je klitoris, proti maternici pa čedalje manj. Meritve, ki so jih na v živo seksajočih parih vseeno opravili, kažejo, da naj bi bila tista reč na strani nožnice ob mehurju in da sploh ni točka G, ampak ščegetavček. Ki si ga predstavljamo kakopak zelo narobe.
Ščegetavček ni majhen gumb
Fantje so v navodilih za uporabo seveda prebrali, da je ščegetavček gumbek, in če nanj pritisneš, se punci odprejo vrata v nebesa. Včasih to storijo kar preveč vneto in partnerko med ne prav nežnimi kletvicami pripravijo do tega, da jih odrine in morda celo mahne. Ščegetavček je zares zelo občutljiv, ni pa – gumb, pojasnjujeta avtorici. Je le vršiček, vse drugo je v podzemlju, kar vedo anatomi že skoraj 200 let, zakaj torej tako malo vedo o tem današnji uporabniki? Najbrž zato, ker so avtoritete v medicinski srenji moški in jih to ni preveč zanimalo.
Avtorici pojasnjujeta, da je tista rozinica, imenovana ščegetavček, le vrh ledene gore in je najobčutljivejši del ženskih spolnih organov, kot je glavica penisa pri moškem – kar je pri njih zelo vidno. Ne vidi pa se, da je ščegetavček v obliki narobe obrnjene črke Y vraščen v okolje in sega tudi 3,5 centimetra v globino in širino. In da ima tako imenovano brecilno tkivo, ki se med samozadovoljevanjem ali odnosom napolni s krvjo in precej poveča. »Ščegetavček in penis sta dve različici istega organa,« pojasnjujeta avtorici.
Je torej mogoče, da se vražji ščegetavček razburi kar sam, brez dotika, kot se to dogaja moškim ob pogledu na privlačno ritko ali pa ponoči v (mokrih) sanjah? Ja, je mogoče. Če se kdaj zbudimo v prijetnih krčih in mravljincih, se nam ne meša, ampak je to – to. Mimogrede, zgodi se lahko tudi podnevi …
O orgazmih in zmotah okrog tega je v knjigi veliko napisanega, me drugim to, da vaginalni orgazem (v nasprotju s klitoričnim) ne obstaja. Je orgazem, ko zadrhti vse telo, ali pa ga ni. Ženske ga ne doživljajo kar naprej, kar je normalno, nekatere sploh nikoli.
Iz podvozja se cedi
Eden od (za mnoge punce zelo hudih) problemov je izcedek iz nožnice, ginekolog pravi, da je to normalno, nam pa se zdi, da ni. Občutek imamo, da zaudarjamo in da nas bo okolica zavohala, še posebej problematično pa to postane, če imamo partnerja ali partnerko, ki se razburjene češplje loti z jezikom. Namesto da bi uživale, se žremo, ali si morda ne želi ščipalke za nos.
Nina in Ellen natanko razložita, zakaj izcedki, kakšni vse so (ko je podoben beljaku, smo pred ovulacijo, torej pozor!) in da mora biti vsakomur, ki se ubada s spolnostjo, pač jasno, da imajo spolni organi, tudi če so pravkar očiščeni, določen vonj. Ki postane z več izkušnjami tudi erotično dražeč. Ni pa pametno napadati svoje češplje z vse sorte mili in pripomočki za izpiranje, ker si lahko nakopljemo resne težave, med drugim suho nožnico, kar je hudo neprijetno za oba partnerja.
V knjigi je brez predsodkov veliko govora o boleznih, pa o kontracepciji in splavu, o različnih spolnih praksah, predvsem pa o partnerskih odnosih od prve spolne izkušnje naprej. In nazaj. Ni lahko branje za tercialke in tiste, ki mislijo, da sta homoseksualnost in transeksualnost bolezni, da vmesni spol ne obstaja in da je treba iz dvospolnih dojenčkov (na leto se v Sloveniji rodita eden ali dva) nujno in pri priči narediti deklice, ker je to preprosteje. Potem pa zrase v bojevitega in stasitega fanta – z luliko.
Imamo danes drugačne probleme s spolno vzgojo kot nekoč? Moj mulec je bil star osem let, ko mi je z zadovoljstvom povedal, da so gledali pri sošolcu pornič. Kar stemnilo se mi je pred očmi. Kako naj reagiram, naj grem pri priči nadret starše sošolca, ki puščajo filme na nočni omarici, namesto da bi jih skrili? Naposled sem ledeno mirno vprašala, kako mu je bil pornič všeč, ah, je rekel, na začetku je bilo zanimivo, potem pa se je ponavljalo. Ne spomnim se, kako daleč sem bila takrat s spolno vzgojo, vsekakor pa ne tako daleč in me je torej pornič prehitel. Kako naj zdaj razložim, kaj je normalno in kaj ni ter komu so takšni izdelki namenjeni, sem se žrla. Bojim se, da imajo današnji starši popolnoma enake probleme. Zato toplo priporočam, da knjigo Zala tamala preberejo najprej sami, potem pa jo dajo še svojim hčeram – in sinovom.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
