V njegovi Oštariji se čas ustavi. Hrana na lično izbranih krožnikih, ki so jih oblikovale roke kiparke, nahrani vse čute, občutek, ki ga podari oštir Jure s svojo prisotnostjo, pa prebudi že skoraj pozabljeni občutek, da si nekje res toplo dobrodošel. Ne vemo, ali mu to uspe vedno, toda tolikšne predanosti ni mogoče zaigrati. Je tudi iskreno povedal, da to ni lahko za vse vpletene v njegovo življenje, saj tako gostinstvo zahteva človeka zase. »Ja, vedno sem si želel v naši gostilni dati gostom občutek, da so doma. Vedno izhajam iz sebe; kaj si sam želim, če kam grem ... Pri nas gostu ponudimo najboljšo sezonsko surovino, saj je prišel k nam preživet svoj dragoceni čas, kar moramo spoštovati in mu ponuditi najboljše, od počutja naprej.«
Gurmani iz Zagreba in Beograda vedo, kam. S fotografinjo sva sedli za najbližjo mizo ob šanku, da sva ga imeli ves čas na očeh. Takoj sva vedeli, kdo je šef. Pri vsaki mizi se je za hipec ustavil, reševal hkrati sto in eno reč, tudi pogovor za našo Zarjo, medtem ko je nadomeščal še pravkar porezanega in v dežurno ambulanto odpeljanega natakarja. Beograjski in zagrebški gostje se ustavljajo v Debeluhu na poti ter si vzamejo čas, da okušajo dobrote, vendar se vračajo k jedem, ki so jih že okusili, zato tudi Jure pravi, da ne menja konja, če ta zmaguje. Všeč so nama bili njegov optimizem, zagnanost in hvaležnost ob vsem, kar se mu dogaja. »V zadnjih desetih letih sem doživel stvari, ki se ne zgodijo milijarderjem.«
JRE in Jure. Na srajci ima kratico JRE in sprva sem mislila, da piše Jure. A kratica JRE po francosko pomeni Jeunes Restaurateurs de Europe, pripoveduje pa o članstvu v združenju mladih lastnikov restavracij. Jure je letnik 1981. Na svoji poti je bil opažen že zgodaj, vendar ga hvala ne upočasnjuje, daje mu le še dodaten zalet in odgovornost. Hrana na njegovih krožnik je od lokalnih pridelovalcev, če se le da. To je eno, kar se hitro okusi, drugo pa je, da jo pripravlja tim, ki se med sabo dobro razume. Toliko stvari je ključnih. Vse se mora lepo preplesti med sabo, da ima potem hrana tak okus in da jo največji poznavalci ocenijo kot prvovrstno. Ob vsaki jedi, ki jo prinese – za predjed še topel domač kruh in opevano telečjo pašteto, posuto s kokicami krškopoljskih pujskov –, ponudi izbrano vino. Vse lepo dekorirano, da se ti kar milo stori, ko zaradi slasti dekoracija tako hitro pristane v želodcih. Pasta, tista slavna, s katero je osvojil svetovni vrh kuharskih poznavalcev, je sledila pašteti. Zmagovalno kombinacijo sestavljajo testenine (v zadnjem času paccherre), mlad kozji sir, bučno olje oziroma prah bučnega olja, na krožniku kiparke Bojane Križanec.
Top gostje. Kaj to pomeni? Ko se je spet vrnil k mizi, me je zanimalo, kako ve, kdo se spozna na to, kar je. Povedal je, da po desetletju izkušenj v nekaj minutah prepozna osebnostno strukturo jedca, a »zelo nerad ocenjujem gosta, zame je vsakdo, ki stopi v našo gostilno, nagrada za nas, in počaščeni smo, da pride k nam, nam zaupa.« Jure obožuje svoj poklic, je pa seveda že okusil, da s sabo prinaša veliko odrekanj. »Vedno rečem, da je naš poklic najlepši, ampak tudi najtežji na svetu. Iz njega lahko potegneš toliko lepega, da te to osrečuje, in pozabiš na temne strani. To pravzaprav ni poklic, ampak način življenja, ki ga sprejmeš ali pa ne. In pri ženski je enako: ali to sprejema ali pač ne; bližnjice ali polovičarstva žal ni.« FOTO: Razkošje za brbončice in mnoga druga čutila, ki bi ga z veseljem še ponovili.
