Klopinje (kri sesajo le samice) so svoj jeziček z ostrimi zobci potisnile v pitonove luske in se brez slabe vesti sladkale s plazilčevo krvjo. Prizor je bil neprijeten celo za profesionalnega kačolovca Tonya Harrisona.
Baročno nabuhle, zlovešče kot baron Vladimir Harkonnen, so kar nekako lebdele okrog pitonove glave. Kačon jih je poskušal utopiti, vrgel se je v bazen in jih treznil, a neuspešno.
Harrison razloži, da kače "naberejo" nekaj klopov, vendar ne toliko, zato meni, da je bila kača že prej šibka. Zdaj, z več kot 500 klopinjami po životu, pa je bila povsem nebogljena, glavo je imela močno oteklo, kako tudi ne, ko pa so ji življensko tekočino srkale te strašne zajedavke.
Harrison je predal pitona veterinarjem, ki so odstranili klopinje. "Kot da bi držal v rokah vrečo frnikol," je opisal občutek, ko je prijel pitona in obenem klopinje. "Dvomim, da bi preživel, če jih ne bi odstranili in začeli z zdravljenjem," dodaja Harrison, ki pravi, da bo piton kar nekaj časa okreval preden ga bodo spustili v naravo.
Branko Gradišnik o smislu klopovega življenja
Za konec dodajmo še opis teh trdoživih zajedavcev, ki ga je v izvrstni knjigi Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali podal pisatelj Branko Gradišnik: "Klop živi zgolj zato, da bi enkrat samkrat oplodil samico. Za drugo se ne meni – tudi za tujo kri ne. Res je, da ves sestradan zalezuje gostitelje, a le zato, ker na njih še najprej najde kako samico. Oplodi jo torej brž ko mogoče – brez tega ne more izvaliti zaroda, potem pa še ona pogine in odpade. Človeku se zdi takšno življenje morda nesmiselno – a če bi se človekov čas odvrtel z recimo trideseterno hitrostjo, tudi njegovo življenje ne bi bilo več videti tako zelo drugačno."
