Slovo

Tragično in pretresljivo: umrl je »osamljeni George,« imel ni nikogar

S.R.
10. 1. 2019, 13.02
Posodobljeno: 10. 1. 2019, 16.51
Deli članek:

George, havajski drevesni polž, je 14 let veljal za lokalno zvezdo, bil je namreč zadnji »znan« polž svoje živalske vrste. Ne bo več zabaval otrok in ne bo več lezel po drevesu.

Profimedia
Odšel je v večna lovišča.

Polž George, ki je ime dobil po zdaj že pokojnemu želvaku »osamljenem Georgeu,« je bil še zadnji pripadnik drevesnih polžev vrste Achatinella apexfulva. Živel je življenje zvezdnika, a bil je povsem sam. Zdaj bo iz onostranstva služil kot opozorilo, kaj se zadnje stoletje dogaja z gozdovi na Havajih. Oba Georgea sta s seboj v grob odnesla tudi svoji živalski vrsti. Kot so ganljivo zapisali na okoljskem ministrstvu v Havajih, sta »Georgea kljub precej različnima evolucijskima rodovoma živela preprosta življenja v ujetništvu. Oba sta tiho nosila milijone let evolucije – njun celotni genom in načrt zanj – pa je odšel v pozabo.«

Rojen v ujetništvu

Drevesni polž George nikoli ni živel v gozdu, rodil se je v ujetništvu in odrasel v laboratoriju. Čeprav so polži vrste Achatinella apexfulva hermafroditi, sta za zagotovitev potomstva potrebna dva. George ni imel te sreče. Leta 1997 so v laboratorij Univerze na Havajih sprejeli zadnjih deset znanih polžev vrste Achatinella apexfulva. Uspelo jim je vzrediti nekaj potomcev, ki pa so razen enega posameznika v skrivnostnih okoliščinah vsi umrli. Edini, ki je preživel, je bi George. 

Facebook / Hawaii DLNR
George je bil zadnji svoje vrste, imel ni nikogar.

Iz raja v pekel 

Še v 19. stoletju je na Havajih mrgolelo polžev. Pri National Geographic so navedli, da obstajajo zapisi, kako je bilo tam takrat mogoče »ujeti« tudi do 10.000 polžev na dan. Kot je dejal biolog Michael Hadfield, je »vse, česar je v gozdu veliko, za ta gozd tudi velikega pomena.« Evropejci so jih oboževali, celo tako zelo, da se je do začetka 20. stoletja njihova populacija zdesetkala, več posameznih vrst pa je izumrlo. Žal se s tem tragična zgodba ni končala. Če je havajski polž namreč mislil, da je videl že vse, se je pošteno motil. Trpljenje se je šele začelo.

Zaradi bistroumnega človeka, ki se ob spoznanju svoje napake - v tem primeru »genocida« nad polži - rad brezglavo vrže v rešitev, jih je leta 1955 doletela nova katastrofa. Da bi zatrli invazivnega afriškega kopenskega polža (Achatina fulica) so takrat v naravo naselili polža vrste Euglandina rosea. Seveda gre za plenilca, ki mu je afriški kopenski polž do neke mere celo teknil, a so se mu sline precej močneje pocedile ob pogledu na domorodnega polža. »Le opazovali smo lahko, kako polži izginjajo, izginjajo, izginjajo. Pred našimi očmi so izginjali,« je žalostno zgodbo za Guardian opisal Hadfield, ki je havajske polže proučeval v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi naselitve polža vrste Euglandina rosea naj bi izumrla tretjina domorodnih polžev. 

Kot so še pretresljivo zapisali na ministrstvu: »Na novega leta dan 2019 je umrl George, zadnji znan Achatinella apexfulva ... imel ni nikogar.«