Ocvrti krompirček takrat še ni bil v modi, mame nikakor niso bile pripravljene žrtvovati cele litre dragega olja za preklemanski krompir, zato so si izmislile, da gotovo ni zdrav. In so ga mulariji privoščile le tu in tam, namesto sladoleda. Zdaj je ves svet preplavljen s pomfritom, znanost trdi, da zagotovo ni zdrav, Francozi in Belgijci pa se lasajo, kdo je izumitelj te poslastice, ki je kriva za veliko odvečnih kilogramov v razvitem delu sveta.
Ker so Američani krstili pomfrit za french fry, dilem, od kod ta reč je, seveda ni. Po svetu so ga raznesli s svojimi verigami hitre hrane, kjer se raznim burgerjem obvezno pridružuje še velik škrnicelj ocvrtega krompirja. Po takšnem obroku bi morali podirati drevje ali nakopati tone premoga, da bi porabili vsaj približno toliko kalorij, kot smo jih v desetih minutah stlačili vase, a ker tega večinoma ne počnemo, lahko mirno rečemo, da je prav francoska specialiteta kriva za pretirano debelost v razvitem delu sveta.
Pommes frites. Slovenci se lahko nekoliko privoščljivo hahljamo, saj imamo bogate izkušnje z zaščito imena teran, kar se sicer dogaja v EU, Belgijci pa segajo še višje – pomfrit hočejo vpisati na Unescov seznam kulturne dediščine, kjer seveda ne razsojajo o tem, ali je hrana primerna in zdrava. Ampak ali je res slavna, daje okolju pomemben pečat in se da ugotoviti njeno poreklo.
No, tu pa se nekoliko zapleta. Belgijci so absolutno prepričani, da je ocvrta kulturna dediščina njihova, vpregli so ugledne profesorje zgodovine in kulinarike in iznašli celo vrsto zgodb, kako je do iznajdbe prišlo. Menda (enkrat v prvi polovici osemnajstega stoletja) so ponekod zamrznile reke, zato niso mogli loviti rib in jih cvreti, in ker v sili hudič muhe žre, so si pekli na tanke, dolge kose narezan krompir. Ampak ta najbolj izpostavljena zgodba je neusmiljeno padla, ker v pokrajini, kjer naj bi se pomfrit rodil, takrat krompirja še sploh niso sadili.
Francozi imajo seveda svojo različico – že v prvi polovici osemnajstega stoletja so prodajali ocvrt krompir na nekaterih prometnih pariških mostovih. Kje, v kateri kuhinji natančno se je zamisel porodila in izpeljala, pa tudi oni ne vedo. Gotovo pa ni bila kuhinja revežev. Danes se otepamo maščob, še nekaj desetletij nazaj pa jih je primanjkovalo. Zabela je bila najpomembnejši vir kalorij, bila je draga, še posebno maslo in olje. Do izuma fritez je bilo treba po vsaki peki maščobo zavreči. Pomfit je bilo zares najceneje kupiti v uličnem kiosku ali pa v restavraciji, kjer pri nas še danes piše na jedilnih listih »pomfri«, kar spravi vsakogar, ki zna francosko, v bes. Če že pišemo fonetično, pišimo tako, kot se izgovarja – pomfrit.
Krompir in školjke. Kakorkoli že, če se znajdeš v času kosila v Franciji ali Belgiji, gotovo vsa okolica diši po ocvrtem krompirju. Francozi ga prilagajo k mesu, paštetam in zelenjavi, Belgijci pa – k školjkam. Na mize prinašajo črne emajlirane lonce s kuhanimi klapavicami, nekje pri dnu pa je katera od približno dvajsetih omak, ki jih ima vsaka spodobna restavracija na seznamu. In zraven je obvezno serviran pomfrit. Gostje potem bezajo školjčno meso iz lupin, in ko se v potu svojega obraza prigrebejo do tiste praviloma odlične omake, namakajo noter – krompir. Fuj, pravijo Francozi, ki v takšne omake, kakopak kar z rokami, namakajo svoje slavne (bele, hrustljave in dišeče) francoske štruce.
Kdo bo zmagal? Unesco bo najbrž moral iznajti formulo, da bodo vsi Francozi zadovoljni. Belgijski Valonci (ki so Francozi) se namreč ne bodo kar tako vdali, švicarski Francozi pa se za zdaj v krompirjevo kulturno dediščino niso še vmešali, čeprav ga tudi tam pečejo kot za stavo. Da pa je za eno najbolj razširjenih jedi na planetu gotovo kriv Francoz, o tem menda nihče ne dvomi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
