S partnerjem Bramom D'Hontom, ki je tudi likovni umetnik in vodi kreativni del njunega skupnega programa, sta se spoznala na likovni koloniji na Velem Lošinju, ki jo je organizirala Likovna Akademija za študente 4. letnika. Bram se je udeležil izmenjave z akademijo Minerva v Groningenu in je bil tja povabljen kot tuji študent. »In od takrat sva skupaj. Do sedaj sva večino leta preživela na Nizozemskem, zadnja leta pa vse več v Prekmurju, na Goričkem.«
Dovolimo, da se risba nariše sama
Študirala je na Likovni akademiji v Ljubljani, za seboj pa ima več kot tri desetletja izkušenj z likovnim ustvarjanjem. »Pravzaprav nisem toliko ponosna na moje lastno likovno delo, čeprav je nekaj risb, s katerimi sem zadovoljna. Moja likovno delo se je zelo hitro usmerilo v terapevtsko smer. Bolj kot na lastno ustvarjanje sem ponosna na to, da lahko ustvarjalnost prebudiš v drugih in jim s tem pomagaš. V varni hiši, kjer sem dolgo časa delala, je bila kreativna terapija del pomoči otrokom in ženskam. Ustvarjalnost jim je pomagala na varen način upodobiti njihovo izkušnjo. In potem opaziš, da je ljudem, otrokom in odraslim lažje.«
Tudi na poletnih delavnicah meditacije in likovnega ustvarjanja ter sprostitvenih vikendih v Prosečki vasi, sredi neokrnjene narave, v objemu dreves in ptičjega petja, kjer poleti skupaj vodita sprostitvene popoldneve in vikende z meditacijo, jogo in likovnim ustvarjanjem, se opazi ta učinek. »Tudi tisti, ki niso več risali od osnovne šole naprej, so zelo presenečeni, kaj nastane, če smo čuječni, če se ustavimo ter z zavedanjem opazujemo svet okoli nas. In potem dovolimo, da se risba nariše sama.« V tem hitrem, vročičnem svetu, z neprestanim tokom informacij, ki nas silijo tudi k neprestanim reakcijam nanje, nudijo elementi kot so ustvarjalnost, bivanje v naravi, čuječnost, protiutež in oazo miru, pravi. Pri tem je tudi element gibanja zelo pomemben. »Nekaj poletij nazaj sva se z Bramom spoznala z učiteljico joge Tatjano Baligac in od takrat smo že nekaj dogodkov organizirali skupaj, tako da najini programi vključujejo tudi jogo. Med sprehodom po jutranji rosi, z občutkom sonca na licih, v poslušanju zvokov narave in tišine se telo in um umirita, zavemo se svoje prisotnosti in smo eno s trenutkom. Med dejavnostmi, ki jih organizirava, se trudiva to izkušnjo nuditi gostom.«
Preberite tudi: En obrok na dan odžene debelost stran. Kliknite TUKAJ!
Izkušnja ustvarjanja v dvoje
Na neki način kar znava delati skupaj, ugotavlja Breda. »Čeprav sva zelo različna kot človeka. In tudi zelo različna v načinu dela. Bram je v vsakdanjem življenju odprt, družaben, z neverjetno lahkoto spoznava nove ljudi in se druži. Nikoli mu ne zmanjka besed. V svojem delu, ustvarjalnosti pa je pravo nasprotje. Potem potrebuje mir in tišino. Ko dela postane samotar. V mojem delu sem zmeraj z drugimi. Uživam v delu z ljudmi. V osebnem življenju pa prevladuje tih, introverten del mene.«
Pogrešanje
»Zmeraj nam nekaj manjka, kot da je tam, kjer nisi, lepše, boljše. Za začetek nekaj čisto zemeljskega: na obeh mestih – na Nizozemskem in v Sloveniji – pogrešam kruh. Ko sem tukaj, pogrešam čudovit temen polnozrnat, ampak vseeno lahek holandski kruh. Ko sem na Nizozemskem, pa seveda črn, težek, ržen prekmurski kruh.« Za druge okuse jo je izkušnja naučila, da jih je najboljše uživati tam, kjer rastejo ali pa so narejeni. »Bučno olje na Nizozemskem ima enkrat ali dvakrat svoj čar, potem pa ne več in ostaja na polici. Stroopwafels, tipični nizozemski piškotki, v Sloveniji prav tako – zdaj jih samo nosiva za druge, ki jih imajo radi.«
Ko je na Nizozemskem, pogreša družino. In naravo. Na Goričkem živita od aprila do konca oktobra praktično zunaj, na robu gozda, kjer je telesni aspekt bivanja zelo prisoten. »Lahko bi rekla, da na Goričkem živiš s telesom, s čuti, in da se življenje v Groningenu odvija več v glavi. Um je tisti, ki je v ospredju. V Groningenu se skoraj ne zavedam letnih časov. Mestno udobje odpili največje spremembe in kontraste v vremenu. Zaradi atlantskega podnebja je na Nizozemskem veliko megle in dežja, temperature nihajo manj. Tam sva, ko je tam najbolj temno. Ta januar smo imeli samo 35 ur sonca. Potem je vse odeto v mehko sivo odejo. Svet se zoži na najbolj majhen intimen krog. In si potem razsvetliš življenje z druženjem s prijatelji in družino. Bram ima otroke iz prvega zakona in tudi že vnuke. Ti so seveda zelo veseli, da je dedek pri njih. Vnučki so lučke.«
Mesto Groningen, kjer živita, je zelo mlado in družabno mesto. Življenje v mestu daje več prostora za individualnost in osebno svobodo, meni Breda. »Na Nizozemskem sploh. Nizozemci so zelo prijazni, odprti in neformalni. Po delu se pogosto družiš, greš na pijačo. Včasih pogrešam ta mestni utrip. Razprodajo v trgovinah s čevlji, hiter zmenek za kavo s prijateljico, anonimnost, biti neopazen v množici.«
Čuječnost v šolah
Splošna razširjenost in poznavanje čuječnosti je na Nizozemskem zelo veliko. Zelo veliko ljudi se je na takšen ali drugačen način srečalo s čuječnostjo, sledilo uvodnim programom in jo po zaključku uvodnega programa prakticirajo sami. Po njenih besedah se na Nizozemskem čuječnost prakticira po osnovnih šolah in vse več tudi v srednjih šolah. »Voditelji so učitelji ali profesorji ki imajo afiniteto s čuječnostjo, ki jo sami prakticirajo in ki so opravili poseben trening za to. Tem programom lahko slediš v posebnih izobraževalnih inštitutih, kot so Centrum voor Mindfulness v Amsterdamu. V Nijmegenu v Raadboudumc Centrum voor Mindfulness pa obstaja postakademski študij čuječnosti, ki traja leto in pol.«
Tudi v Sloveniji se stvari premikajo, ugotavlja Breda. V okviru Društva za razvijanje čuječnosti v Ljubljani, katerega članica je tudi sama, poteka projekt Čuječnost v šolah, ki je zaenkrat namenjen učiteljem. Z njimi se učitelji učijo prepoznavati odzive na stresne dogodke tako v razredu kot tudi v zasebnem življenju in v svoje delo z otroki vnašati več prisotnosti.
Sistem za ljudi z izgorelostjo
Občutek zadovoljstva, ki je naravna posledica dobrega odnosa, spodbuja voljo do ustvarjanja in do življenja. Slovenci smo po raziskavah med najbolj nezadovoljnimi v službi in izgorelost, sindrom 21. stoletja, je vsako leto višja. Eno bolj zglednih ureditev so oblikovali na Nizozemskem, kjer imajo izoblikovan sistem za vračanje ljudi z izgorelostjo, pojasnjuje Breda. »Na Nizozemskem ima znake izgorelosti 15 odstotkov žensk in 9 odstotkov moških. Pri ženskah, starih med 25 in 39 let, je ta odstotek celo višji, okoli 20 odstotkov. Najpogosteje za izgorelostjo trpijo zaposleni v zdravstvenih, pedagoških in socialnih poklicih, zaradi visokih delovnih pritiskov in večje čustvene angažiranosti. V procesu vračanja sodelujejo osebni zdravnik ali zdravnik medicine dela, delodajalci in terapevti. Za potek zdravljenja obstaja protokol, z natančno opisanimi koraki in odgovornostmi delodajalca in zaposlenega. Čuječnost je del programa, udeležba je v primeru diagnoze izgorelosti (kot tudi depresije in anksioznosti) financirana prek zdravstvenega zavarovanja. Vse več pa je tudi delodajalcev, ki nudijo program čuječnosti kot preventivni program proti izgorelosti in kot del skrbi za dobrobit zaposlenih. V podjetjih je zato z zakonom določen tudi budžet.« Nizozemski recept deluje. V zahodnem svetu je izgorelost najbolj razširjena poklicna bolezen, odprtost in informiranost o tem pa tudi. Ni tabu trpeti za izgorelostjo. »Ne vem, če dosežemo enako mero odprtosti in razumevanja tudi pri nas. Je pa prav gotovo vredno poskusiti,« meni sogovornica. Učinke prakticiranja čuječnosti opaža pri udeležencih svojih programov. Čuječnost spremeni doživljanje in odnos do stresa. Program nauči prepoznavati avtomatske odzive na stres in navzočnost neproduktivnih miselnih in vedenjskih vzorcev, ki vodijo v težave. Ker se jih zavedamo, se lahko nanje odzovemo zavestno, z večjo svobodo in možnostjo izbire. Naučimo se novih načinov, kako ravnati v stresnih situacijah.
Model polderja
Nizozemska je pregovorno tolerantna dežela. »Čeprav se to mogoče spreminja v zadnjih letih, so vrednote, kot so osebna svoboda in svoboda izražanja, še zmeraj zelo spoštovane,« je prepričana Breda. »Je tudi zelo socialna dežela z dobro urejeno mrežo podpore in veliko spodbujevalnih projektov za socialno šibke državljane. Osnovna šola je zastonj, v septembru ni stresov zaradi nakupov knjig, zvezkov in drugih potrebščin. Otroci hodijo v šolo brez torb. Vse kar rabijo za pouk, se dobi v šoli. Domače naloge dobiš le izjemoma. Šola je sproščena in z veliko prostora za individualni razvoj vsakega učenca.« Po Bredinih besedah je Nizozemska urejena kot »poldermodel« – model polderja (polder je morju iztrgana zemlja), model konsenza, dogovora, kompromisa, v katerem se delodajalci, sindikati in vlada pogajajo in najdejo skupno rešitev o pogojih zaposlovanja in plač, na primer. In vseh drugih tem v politiki in gospodarstvu. To je odprta, nekonvencionalna, demokratična in humanistična dežela, z bogato zgodovino.
Nizozemska anekdota
Na začetku je vse nenavadno, sploh, če ne razumeš jezika, se spominja Breda začetkov življenja na Nizozemskem. »In potem se ostrina izgublja, spoznaš navade, običaje, ustvariš si svojo cono udobja, kjer stvari razumeš dovolj dobro, da se imaš »fajn« in se počutiš varnega. Počasi postaneš del tega novega prostora, osvajaš navade in kaj kmalu niso več tako nenavadne. Kar ostane, so potem anekdote. Tako kot zgodba njenega prvega obiska na Severnem morju. Groningen leži na severu Nizozemske, dobrih 30 km od obale Severnega morja. V prvem poletju sta se z Bramom z vlakom odpeljala do zadnje železniške postaje, z namenom iti peš do obale. »Po nekaj prehojenih kilometrih se je ob naju ustavil trabant. Leto prej je padel berlinski zid in meje so se odprle za vzhodne Nemce. V trabantu je bila družina iz Vzhodne Nemčije, prvič na potovanju po zahodni Evropi. Mati, oče, dva otroka in veliko vsega, kar vzameš s seboj, ko greš na plažo. Blazine, žoge in badminton. Vprašali so naju, če veva, kako se pride do obale. Bram je rekel, da jim bo pokazal in smo se skupaj odpeljali do obale. Ampak, ko smo stali na nasipu, ki ločuje morje in pokrajino za njo, tam ni bilo več morja (polder). Blato, do koder je segal pogled, vse do obzorja. Nakar se je začel prepir med starši o morju, ki ga ni bilo. Gospod je rekel, da je prepričan, da je dobro videl in da je bilo narisano na zemljevidu. Otroci z rokavčki in igračami za v pesek pa razočarani. Vse se je končalo dobro. Odšli so na najbližji trajekt pa potem do enega izmed otokov, kjer so čudovite plaže.« Na to točko se Breda in Bram pogosto vračata, ko sta v Groningenu. »Je kraj z zelo lepo energijo, kraj, kamor greš, ko si v kakšnih dilemah in rabiš prostor, dobesedno in v prenesenem pomenu.«
Nenavadna zgodba je tudi njen prvi obisk pri hišnem zdravniku. Njegova praksa se je skrivala med drugimi običajnimi hišami v ulici. »In njegova ordinacija je bila zelo podobna najini dnevni sobi. Doktor Reintjes ni imel belega plašča, ni me poslal na odvzem krvi, tudi urina ni bilo potrebno dati, še srca mi ni poslušal. Rekel je, da imam gripo, da bo minila čez kakšen teden. Bil je tako drugačen od vseh zdravnikov in od koncepta zdravnika, da sem nekaj časa dvomila, če je sploh pravi doktor,« se nasmeji.
Tukaj in zdaj
V varni hiši, kjer je delala, je bilo zaposlenih več kot 20 različnih narodnosti. »Zelo barvito je bilo in multikulturno. Če si tako različen, se sčasoma ne zavedaš razlik, ampak tistega, kar nas povezuje in tistega, kar imamo skupnega, skupne človečnosti. Od kjer koli prihajamo, kakršni koli smo na zunaj, vsi si želimo istih stvari: varnosti, zdravja, sreče, spokojnosti. V tako raznolikem okolju sem se naučila ceniti strpnost, odprtost in sprejemanje drugačnosti in se jih trudim negovati. Moj moto življenja se spreminja tekom let. Se nadgrajuje, spreminjajo se poudarki … ali pa se radikalno spremeni,« ugotavlja Breda. »Sem čez petdeset, čas je zdaj tista tema, okoli katere se pogosto sučejo eksistencialna vprašanja. Carpe diem, po nizozemsko »Pluk de dag«. Ker sem človek, ki veliko razmišlja, premleva, se hitro izgubi v zgodbah in notranjih monologih, je moja želja ali pa namera biti tukaj in zdaj. Zaznavati, čutiti, delovati, biti s tem, kar se mi dogaja. Tukaj in zdaj je tudi ime društva, pod katerim v Prekmurju delujem. To ima razlog!«
Občutek omreženosti, pripadnosti in povezanosti
Nizozemski recept za zadovoljstvo in polno življenje je part-time (nepolna, delna) zaposlitev, meni Breda. »V Evropski uniji ima samo en na pet zaposlenih part-time zaposlitev (8,7 odstotka moških in 32,2 odstotka žensk). Na Nizozemskem je ta odstotek veliko višji, tam ima nekaj več kot polovica zaposlenih skrajšani delovni čas, 26,8 odstotka moških in 76,6 odstotka žensk. To je tudi zgodovinsko pogojeno – izvira iz krščanskih korenin in tukaj se kažejo vplivi cerkve na družbo. Od žensk se je pričakovalo, da ostanejo doma in se popolnoma posvečajo družini in otrokom.« To se je začelo spreminjati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se pojavile druge vrednote, kot so osebna svoboda, enakopravnost in osebnostni razvoj. Pomembna je kultura in odnosi med zaposlenimi – ti so manj hierarhični kot pri nas, meni Breda. »Z določeno dozo ležernosti v odnosih. To ustvarja sproščeno atmosfero in omogoča odprto komunikacijo, angažma in kreativnost. Življenje se ne začne in konča s službo. Kar Nizozemcem tudi pomaga graditi sproščeno in prijetno življenje je, da so poleg obveznosti na delovnem mestu tudi zelo dejavni v raznih društvih in klubih. Poleg pridobivanja novih znanj in razvijanja talentov imajo ti klubi in društva tudi veliko socialno funkcijo in dajejo ljudem občutek omreženosti, pripadnosti in povezanosti.«
Da bi zaživeli bolj polno
Kakšen nasvet pa ima terapevtka za učinkovito preživljanje dopusta? Narava in voda, je jasna Breda. »Element vode je zame zelo pomemben. Lahko je reka, jezero, bazen. Lahko Balaton, Kamenšnica tukaj v Prekmurju, mestno kopališče v Murski Soboti, in pa morje, seveda, naše Jadransko ali pa Severno. Viseča mreža tudi ne sme manjkati. In mala jadrnica za Brama. Lepo je početi tisto, česar drugače ne počnemo, ne početi ničesar, na primer. Počitnice so zame upočasniti se, si vzeti čas, imeti občutek, da imaš veliko časa, večnost.«
V dnevih poletnega sproščanja se je pomembno ustaviti, zaznavati, angažirati vse čute, da bi zaživeli bolj polno. In kako to naredimo? Živeti s pozornostjo in sprejemanjem, pravi sogovornica. Biti s tem, kar počnemo ali pa kaj se nam dogaja zdaj, ta trenutek. Pri vseh trenutkih, tudi pri tistih manj lepih. V vsakdanjem življenju usmerjamo veliko energije v hrepenenje po nečem, česar ni, in v zavračanje tistega, kar je in nam ni po volji. Če vnesemo zavedanje in sprejemanje v svoj vsakdan, bo naše življenje bolj polno in bolj naše. Poleg formalnih vaj čuječnosti poznamo tudi neformalne – ko smo čuječni v svojem vsakdanu in pri opravljanju vsakdanjih opravil. S tem lahko začnemo že zjutraj, ko se zbujamo – kratka minuta zavedanja: ko se zavedamo telesa, ki se prebuja, položaja, v katerem ležimo, potem zapremo in še enkrat zavestno odpremo oči, se zavedamo svetlobe, se zavedamo dihanja, se zavedati misli, čustev, tančic sanj, ki so prisotne in potem zavestno vstanemo in dovolimo dnevu, da se razpre.
