Odziv na zapis je bil gromozanski, saj je dosegel 265.000 ogledov. »Takega nisem pričakoval niti v sanjah, saj pisma nisem napisal za tako široko občinstvo; v bistvu sem želel svojim 'lokalcem' razložiti, zakaj bomo imeli odslej zaprto ob nedeljah in praznikih,« nekako skromno pripoveduje Rok. Množičen odziv kaže na to, da je več kot naporen urnik v gostinstvu res velik problem za zaposlene, saj tak način dela vodi v izgorelost in druge bolezni. In Rok se je odločil, da temu naredi konec. »Čisto preprosto: imam vrhunsko ekipo zaposlenih in želim jih obdržati. Zdrave in zadovoljne! « Tega »čudaka« sem hotela pobliže spoznati.
Gostilna Vovko je na dolenjskem koncu Slovenije precej znana in slovi kot dobra. Cenjena je bila že pred objavo zapisa na omrežju, zato špekulacije, da je lastnik napisal pismo zaradi reklame, ne zdrži. »Sploh pa nisem bil prvi, ki je naredil kaj takega, pred mano je že januarja nekaj podobnega storil Marko Pavčnik iz restavracije Pavus na gradu Laško, pa še kdo bi se našel,« zelo iskreno na začetku pove Rok.
»Moj namen je bil zelo preprost: če želimo še naprej ostati dobra gostilna, moram obdržati odličen kader, ki ga imam zdaj, in zato zaposlenih ne morem izčrpavati s tem, da so neprestano na razpolago. Marsikdo govori, da se delam norca iz belega kruha, ker zapiram gostilno ob dnevih, ki najbolj 'nesejo'. V življenju sem se že zelo zgodaj naučil, da denar ni vse! Če kdo ne verjame, kako naporno je naše delo, ga vabim, naj se nam pridruži za dan ali dva,« je zelo jasen v svojem razmišljanju Rok. Vsi zaposleni se morajo spočiti in biti s svojimi družinami, je stavek, ki ga je v pogovoru večkrat ponovil. Seveda velja to tudi zanj in za njegovo ženo Manco, ki je, jasno, njegova desna roka. Par ima tri otroke, 14-letnega Adama, 9-letno Julijo in 6-letno Sofijo. Z njimi hočeta na morje in smučanje, pravita, in ne želita, da odraščajo ob očetu in mami, ki sta neprestano živčna.
Starši dobesedno umrli od garanja
Rok, ki je po osnovnem poklicu ekonomsko-komercialni tehnik in faliran študent turistične fakultete v Portorožu, kot si reče sam, zase pravi, da je gostilniški otrok. Gostilno imajo v družini že 41 let, začetniki so bili njegovi starši. Ko Rok govori o svojih starših, se mu v glas prikrade posebna mehkoba. »Moji starši so umrli precej zgodaj, oba sta bila v šestdesetih letih in oba je pobral rak. Bila sta garača, cele dneve v gostilni in vseskozi na razpolago gostom. Zelo živo se spominjam očeta in njegovega nasveta, ki mi ga je dal malo pred smrtjo: 'Rok, merkajta z Manco nase in na otroke, ne delajta tako, kot sva midva z mamo! To mi je izrekel človek, moj oče, ki je bil velik garač. Vedel je, da z mamo ne delata prav, ampak nista mogla iz svoje kože. In nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je ležal v postelji, ves obnemogel od bolezni, malo pred smrtjo. Ker je bil žejen, sem mu močil ustnice. V tistem trenutku mi je postalo kristalno jasno, da telo ni narejeno za tako garanje. Prek svojega telesa, pravzaprav prek sebe, ne moreš! Tudi zaradi takratnega globokega spoznanja danes brez slabe vesti zapiram gostilno ob nedeljah in praznikih!« je odločen Rok, ki pravi, da bo večno hvaležen svojim staršem za vse, kar so spravili skupaj, predvsem pa za to, kar so ga naučili, in za ljubezen, ki so jo dali otrokom. »Tudi zaradi njiju sva midva z Manco veliko bolj 'zdrava' garača, saj si postaviva mejo, prek katere ne greva. Paziva na družino, družina je osnovna stvar, ki mora delovati, da lahko deluje tudi gostilna, kot je naša.« Za Roka pravijo, da je izjemno skromen človek. Pa še moder povrhu!
Po pameti, prosim!
Roka sem seveda povprašala, ali imajo tudi njegovi zaposleni minimalno plačo, tako kot je to že kar navada v turizmu, kjer je tudi veliko izkoriščanja delavcev, ki zato množično bežijo iz teh poklicev ali pa se zaposlijo čez mejo. Bil je kar malo hud, češ, ali mislite, da bi imel »jajca« zapisati to, kar je napisal? »Pri nas so delavci plačani pošteno. To se kaže tudi tako, da pri naši hiši skorajda nimamo odhodov, ki mi kot delodajalcu sploh niso v interesu. Naša kuharica je pri nas že okoli 25 let, kuhar pa že okoli enajst. Naš kuhar je pri nas opravljal pripravništvo, se za nekaj časa zaposlil v tujini in prišel nazaj k nam. To vam, upam, pove vse. Midva z Manco (ki je diplomirana organizatorka turizma) se res trudiva, da v ekipi vlada harmonija, mislim, da sva oba empatična do naših zaposlenih, predvsem pa tudi sama delava in dobro veva, da je delo naporno. Če je naporno za naju, je seveda naporno tudi za zaposlene. Tako preprosto je to,« pravi.
Kar malo jezen je, ko govoriva o minimalni plači. »Pred nekaj časa mi je trgovka v enem od 'ta velikih' trgovcev pokazala plačilno listo. Ko sem videl cifro 580 evrov neto, nisem mogel verjeti! Minimalna plača se mora takoj dvigniti na 900 evrov neto! To bi morala biti prednostna naloga nove vlade. Če delodajalec tega ni zmožen plačati, je najbolje, da vse takoj 'pocrka' in naj pride kdo drug, sposobnejši, ki bo posel vodil tako, da bo izplačeval normalne plače. Prepričan sem, da se da marsikaj popraviti, samo malo preproste kmečke pameti je treba uporabiti. Te pa nam, Slovencem, včasih kar malce primanjkuje,« se razgovori Rok. In govori iz lastnih izkušenj, ne na pamet, v nasprotju z večino politikov.
Dajte kaj na hitro!
Pri Vovkovih v gostilni natanko vedo, kaj delajo. »Poglejte naš meni. Na njem ni veliko jedi. Tiste, ki pa so, so sveže in pripravljene sproti. Na jedilnem listu so napisani tudi naši dobavitelji, da se ve, od kod prihajajo stvari, ki jih ponujamo, s tem pa dobaviteljem izkažemo tudi spoštovanje. Če imaš jedilni list, na katerem je kakšnih sto jedi, te zagotovo niso kakovostne, ker preprosto ne morejo biti. Veliko je zamrznjenih in že napol pripravljenih, in to ni dobra ponudba. Take vrste gostilne so samo podaljšana roka trgovskih centrov, kar pa mi nismo in nočemo biti!«
Rok je odličen pripovedovalec, govori artikulirano in zanimivo. Poslušala bi ga lahko ves dan! Govori tudi o tem, da je treba ozavestiti goste. »Marsikdo se čudi, da odpremo šele opoldne, češ, tem 'Vovkotom' gre pa predobro, da odpirajo šele ob dvanajstih. Pa ni čisto tako. V kuhinji začnemo delati že ob osmih zjutraj, saj je treba pripraviti stvari, ki jih bomo stregli, ko odpremo. Vsa naša hrana je narejena doma, tudi rezance še režemo na roke, sami delamo tudi sladice (morate poskusiti božansko Mančino čokoladno torto, greh je, če je ne boste!), ki so narejene doma in sveže. Pri nas ni odmrzovanja. Zaradi tega je naša hrana malce dražja kot drugje, ampak obisk naše gostilne govori nam v prid.«
Rok se je razgovoril tudi o tem, da današnji gostje zahtevajo vse na hitro. Čisto nič niso pripravljeni počakati. »Priprava dobrega obroka zahteva čas. Včasih kdo od gostov reče: dajte nekaj na hitro, najbolje kakšen narezek! Ej, tudi za dober in lepo postrežen narezek je potreben čas! Treba je vzeti salamo iz hladilnika, jo olupiti in narezati, olivo je treba tudi vzeti iz kozarca in tako naprej. Naglica bo ugonobila ta svet,« malce pomodruje.
Rok pravi, da je že nekaj časa od tega, ko so v njihovi gostilni nehali pripravljati veselice, kuhajo samo še hrano po naročilu. Njihovi redni gostje že dolgo vedo, da morajo na odlično hrano pač malo počakati. To so usvojili že tudi poslovneži iz Krke in Revoza, ki redno prihajajo na kosila in večerje s svojimi poslovnimi partnerji. Rok Vovko je v svojem okolju že pustil sled dobrega gostinca.
Turizem na višji nivo!
Vovko se je razgovoril o tem, v katero smer bi Slovenija morala peljati turizem. »Pred približno dvema letoma sem obiskal Bled in sem bil kar razočaran nad tamkajšnjo turistično ponudbo. Še malo, pa bo Bled postal kot Benetke s svojim množičnim instant turizmom. Morda jaz drugače gledam na stvari, ker živim na Dolenjskem, v okolju, ki še ni turistično onesnaženo, kjer so stvari še pristne. Marsikateri tujec, ki zaide na Dolenjsko, se ne more načuditi tukajšnjim lepotam. Če pa jim postrežemo še s kakovostno hrano, so pa sploh navdušeni. Zavestno bi morali graditi na pristnem turizmu in kakovostni slovenski kulinariki. Gostje to iščejo in za gostince je to izjemna priložnost! Ampak treba se je obrniti, da ne bomo zamudili vlaka. Ne smemo se zgledovati po Hrvaški, kjer so večinska ponudba pice, ocvrti kalamari in zamrznjene ribe. Saj se dobi tudi tam kakovostna hrana, ampak je odločno predraga,« strastno pripoveduje Rok.
Nedelja, gospodov dan za vse
Vseeno moram vprašati Roka Vovka, ali misli čisto resno s tem nedeljskim in prazničnim zaprtjem svoje gostilne. »Hudičevo resno,« pravi. »Saj vem, da je slišati malce čudno, ker so prazniki in nedelje dnevi, ko se lahko največ zasluži. To je že res, ampak cena za ta zaslužek je previsoka in jaz je nisem pripravljen plačati. Predstavljajte si eno tako nedeljo: po navadi smo imeli kakšnih dvajset rezervacij, med 10. in 11. uro pa mi je skorajda pregorel telefon, kar naenkrat smo imeli od 80 do 90 rezervacij. Gostilna ima kapaciteto 90 sedežev. Pa to še ni bilo vse, seveda so kapljali tudi naključni gosti. Ali naj jih vržem ven? Saj smo obesili na vrata tablico, da je gostilna zasedena, pa včasih niti to ni pomagalo. Nedelje so bile ubijalske, vsi smo bili napeti, delali smo ves dan! In še nekaj – v Sloveniji mislimo, da lahko v gostilni dobiš hrano kadar koli. Po svetu ni tako, gostinci imajo deljen delovni čas, in če želimo pripeljati naš turizem na višji nivo, bomo morali počasi tudi pri nas uvajati deljen delovni čas. Ljudje ne morejo garati ves dan do pozne noči. Vmes se morajo spočiti! Še enkrat vam povem, res ni vse v denarju! Človek lahko da naenkrat v usta samo eno žlico, če bi si tlačil dve, bi se ranil. Premislite. Jaz sem že – vrata naše gostilne so ob nedeljah in praznikih zaprta! In tako bo tudi ostalo.« Ostanem brez besed.
Še dolgo po srečanju sem Roka Vovka in njegovo Manco nosila s seboj. Dvoje toplih bitij, ki sta delodajalca, kakršnih si človek samo želi. Dva, ki za svoje zaposlene ne mislita, da so nujno zlo in strošek; dva šefa, ki se zavedata, da brez njunih zaposlenih ne bi bilo uspešne gostilne. In dva, ki vesta, da je dobra plača zaposlenih dobra naložba. Več, ko bomo imeli v Sloveniji »Vovkotov«, bolje nam bo šlo, tudi po človeški plati.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
