Novice Svet24

Medtem ko hmeljarje pogled na zeleno zlato navdaja s ponosom, pa se prebivalci Slovenj Gradca in Šmartnega počutijo vedno bolj ogroženi. Po nekaterih navedbah je treba hmelj v rastnem obdobju škropiti tudi do dvajsetkrat, hmeljarska stroka navaja, da zgolj osemkrat, in to s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki za okolje in ljudi niso škodljiva. Zakaj potem Nacionalni inštitut za javno zdravje ob škropljenju hmelja svetuje zapiranje oken, pokrivanje vrtnin, vsaj pet ur po škropljenju pa ne priporoča aktivnosti na prostem?

Revija Zarja

Neodvisne raziskave iz tujine so pokazale, da je med 20 aktivnimi snovmi v pripravkih za tretiranje hmelja osem pesticidov, ki so uvrščeni med zelo tvegane – zelo so nevarni za naravo in človeka (vodne nevretenčarje, ribe, ptice in čebele). Za človeka sta dva pesticida potencialno rakotvorna, eden verjetno (strup za ščitnico in jetra), trije so smrtonosni pri akutni zastrupitvi dihal, pri enem obstaja tveganje zračnega transporta s prašnimi delci, vsi dražijo dihala in sluznico, eden od njih povzroča motnje reprodukcije in razvoja. Neodvisni raziskovalec Anton Komat, ki je po zaprosilu Civilne iniciative za varovanje okolja in zdravja Slovenj Gradec (CIVOZ) pripravil oceno tveganja, pravi, da gre za kar »lepo« zbirko strupov in njihovih posledic. Mikrobiologinja z NIJZ dr. Tanja Fatur pa je občanom odkrito priznala, da solate z vrta blizu hmeljišč že ne bi jedla in v takem okolju ne bi živela.

Sredi hmeljišč v Šmartnem sta osnovna šola in otroško igrišče, ob hmeljiščih poteka varna pot v šolo, ljudje pa se s kolesi vozijo v službo.

Prebivalci Slovenj Gradca in Šmartnega, ki so v okviru civilne iniciative zbrali že 2500 podpisov podpore, poudarjajo, da niso proti hmelju, ampak proti hmeljiščem tako blizu njihovih domov. Medtem ko mora biti v Angliji hmeljišče od naselja (tudi od ene same hiše) oddaljeno pol milje (približno 800 metrov), so na Koroškem hmeljišča tik ob hišah (zgolj nekaj deset metrov stran). Aktivisti, združeni v civilni iniciativi, tako zahtevajo 300-metrski odmik hmeljišč od stanovanjskih hiš, hmeljarji pa naj okoli hmeljišč zasadijo hitro rastoče drevje in pred škropljenjem hmeljišča zaščitijo s folijo. Hmeljarjem se zdijo njihove zahteve nerealne, so pa pripravljeni za nekaj dodatnih metrov odmakniti nasade od hiš, prav tako bi zasadili zeleno živo mejo med hmeljišči in naseljem, zahteva CIVOZA po zaščitni ogradi tri metre nad hmeljišči pa se jim zdi nemogoča.

Lažna zgodba o uspehu? Za ZDA, Nemčijo in Češko je Slovenija četrti največji ponudnik hmelja na svetu, hmelj pa je slovenski kmetijski izvozni pridelek številka ena. Vendar nekateri zaradi visoke toksičnosti pripravkov za škropljenje hmeljarstvo označujejo kot le navidezno zgodbo o uspehu. Tisti bolj ozaveščeni so prepričani, da bodo hmeljišča svoj davek terjala čez desetletja, in zdi se jim nedopustno, da država ne zaščiti zdravja ljudi. To vidijo kot znak nezrelosti naše družbe.  

Google Earth

Jaka Koren

Vsako spraševanje ali celo zahtevo po dokazih o neškodljivosti hmeljarskih fitofarmacevtskih pripravkov pa koroški hmeljarji jemljejo kot organiziran napad nanje in nabiranje političnih točk pred lokalnimi volitvami. Je tako težko razumeti, da se ljudje vsaj po nekaterih krajih zbujajo, so aktivni in jim ni vseeno za okolje in lastno zdravje?

Največ fitofarmacevtskih sredstev se v Sloveniji porabi v sadjarstvu, vinogradništvu in hmeljarstvu. Pri pridelavi pšenice in koruze se tudi uporabljajo škropiva, opozarjajo hmeljarji, vendar pozabijo povedati, da so količine škropiv občutno manjše kot pri hmelju, kjer je problematična višina rastline in zanašanje meglic pesticidov v naselje.

Po tri leta starih navedbah slovenskih podjetnikov se v ZDA vsak dan odpre ena pivovarna in pol. To je zlata priložnost za slovenske hmeljarje. Ali kateri od njih razmišlja o ekološkem hmelju?

Hmeljarji bi morali vsako škropljenje napovedati, vendar se to po zatrjevanju krajanov in naših sogovornikov ne dogaja. »Letos sem po mnogih letih prvič opazila napis, da škropijo hmelj,« nam je povedala Slovenjgradčanka, podpornica civilne iniciative, ki želi ostati anonimna. »Včasih sta okoli Šmartnega rasli pšenica in koruza, zdaj raste hmelj, ker se kmetom bolj splača. Znanki, ki ima hmeljišče 20 metrov od hiše in že dolga leta redi nekaj malega kokoši, so, ko se je hmeljišče približalo njeni hiši, prav v tistem letu poginile vse kokoši. Mar ni čudno?« se je spraševala. Druga znanka opaža, da ji v sadovnjaku zraven hmeljišča nobeno drevo ne rodi več, čebel skoraj ne opazi. Sogovornica je omenila še prijateljico, ki je pred leti zbolela za rakom, ga na srečo premagala, a je prepričana, da je bolezen posledica škropljenja hmelja tik zraven njenega doma. Ob škropljenju vsakokrat pobegne čim dlje iz svojega kraja.

Konflikt interesov. Ljudje v vaškem okolju se s kmeti, ki so se odločili postati hmeljarji, ne želijo spuščati v konflikte, zato marsikdo molči. Mnogim je bilo ob nastopu nove mestne oblasti jasno, da je naklonjena hmeljarjem. Ker je glavni hmeljar na Koroškem brat slovenjgraškega župana Andreja Časa (fizik, ki je delal v žalskem Hmezadu – odkup, trženje in predelava hmelja), se upravičeno sprašujemo o konfliktu interesov.

Določanje rabe in urejanja prostora je po zakonodaji v pristojnosti lokalnih skupnosti, zato so v civilni iniciativi prepričani, da bi občina, če imela interes, lahko pravilnike zaostrila in hmeljišča umaknila od naselij.

Občan Janez Mlakar se v javnem pisanju sprašuje, kako je mogoče, da v naši državi deset hmeljarjev terorizira 16.0000 prebivalcev neke občine in da ves hmelj Mislinjske doline ni vreden smrti enega človeka, ki bi umrl za rakom kot posledico strupenih škropiv.

Čeprav hmeljarska stroka zagotavlja, da so škropiva neškodljiva, se Komat v oceni tveganja z njo nikakor ne strinja. Izhajal je iz Seznama fitofarmacevtskih sredstev (FFS), dovoljenih za varstvo hmelja v Sloveniji v letu 2017, pri ocenjevanju pa je uporabil neodvisne mednarodne znanstvene vire (ki so na koncu ocene tudi navedeni). Ugotovil je, da niso bile opravljene številne nujno potrebne raziskave, ki bi celoviteje osvetlile vse posledice uporabe teh strupov. »To je še en dokaz, da korporacije, proizvajalke pesticidov predložijo državnim organom zgolj tiste raziskave, ki ne otežujejo postopka registracije pripravkov, in da je obstoječa zakonodaja uporabe pesticidov zgolj kompromis med politiko in kapitalom, ki naj bi državljanom dajal vtis o skrbi države za njihovo zdravje. Viri ne obravnavajo sinergičnega učinkovanja koktajla strupov, ki so jim ljudje izpostavljeni ob tako obilnem škropljenju, kot se izvaja na hmeljiščih, zato je nujna uporaba previdnostnega načela. Previdnostno načelo je temeljno politično načelo EU pri zagotavljanju biotske in kemične varnosti prebivalstva.«

Še pomnite Socko?

Leta 1996 sta Antona Komata v enem dnevu poklicala lokalni župnik in zdravnik ter ga soočila z njima nedoumljivimi podatki: v kraju Socka je v petnajstih letih od 113 pokojnih kar 35 ljudi umrlo za najhujšo obliko raka. Seznam je lastnoročno spisal tamkajšnji župnik. Hmelj so zaradi varovanja čebel škropili večinoma ponoči, ljudje so spali pri odprtih oknih, dolina je s treh strani obdana z gozdovi, četrto stran pa je zamejevalo obširno hmeljišče. Socka je slabo prevetrena in strupene meglice pesticidov so se dolgo zadrževale tam. Strokovnjaki z Onkološkega inštituta so ugotovili, da incidenca rakavih obolenj v Socki ne odstopa od slovenskega povprečja, ampak problem je po Komatovih trditvah bila smrtnost, ne incidenca. V Socki je bila smrtnost zaradi raka 30,97-odstotna, slovensko povprečje pa je bilo 20 odstotkov. Komat je s sodelavci z uporabo Bayesovega teorema, ki prevaja splošno verjetnost v konkretne vzročne zveze, dokazal, da je tragedijo Socke povzročil pesticid dicofol. Tudi z genotoksičnimi testi prsti so dokazali vzročno povezavo. Dicofol je bil pri nas kasneje prepovedan in Komat se sprašuje, kateri izmed možnih kancerogenih pesticidov, ki jih uporabljajo na hmeljiščih, bo v naslednjih letih prepoznan kot resnično rakotvoren in s tem izbrisan s seznama dovoljenih. V Socki so nasade hmelja odmaknili od hiš, a zemlja ostaja kontaminirana.

Pesticidi v domačem prahu. Ob pregledu toksičnosti posameznih aktivnih snovi se izkaže, da za številne razgradne produkte niso opravljene raziskave o njihovi ekotoksičnosti in vplivih na zdravje človeka. »Štiri (lambda-cihalotrin, abamektin, dikvat in pendimetalin) od opisanih osmih najbolj tveganih aktivnih snovi se izjemno dobro vežejo na delce prahu, ki jih lahko veter raznaša v bivalne prostore prebivalstva ter v šole in vrtce. Zanos pesticidov izven tretiranega območja hmeljišč pa predstavlja največje tveganje za naravo in zdravje okoliškega prebivalstva. V Slovenj Gradcu je zračna razdalja od hmeljišč do osnovne šole 750 m, od vrtca 450 m, v Šmartnem pa 30 metrov od igrišča, 120 m od šole in 150 m od vrtca. Ob pregledu zračnih razdalj predvidenih hmeljišč od bivališč prebivalstva pa bi našli še bolj skrb vzbujajoče podatke. Tuja neodvisna strokovna literatura navaja, da zanašanje pesticidov iz kmetijskih zemljišč predstavlja visoko zdravstveno tveganje za naravo in prebivalstvo, in sicer ob škropljenju, kasnejšem izparevanju pesticidov iz tal in tretiranih rastlin in s prašnimi delci, ki jih veter zanaša na bivalna območja ter v bivališča prebivalstva,« opozarja Komat.

Po njegovih navedbah je revija Environmental Science and Technology objavila študijo, da so v kar 63 odstotkih domov v prahu našli ostanke najbolj uporabljanih pesticidov. Zdravstvene težave prebivalstva so se kazale kot slabost, glavoboli, zmedenost, težave z dihanjem, srbečica in izpuščaji, tudi če so se uporabniki dosledno držali navodil proizvajalca. Navedeni simptomi so sicer kratkotrajni, vendar bi dolgotrajna izpostavljenost sicer še dopustnim odmerkom povzročila resna obolenja dihal, alergije, astmo, povečano tveganje za nekatere levkemije, raka vezivnih tkiv, slabljenje imunskega sistema in hormonske motnje.

Ljudje ali hmelj? »Pri zanašanju pesticidov je treba upoštevati, da pršenje iz naprav širokega razpona in velike višine poveča zanašanje pesticidov za 350 odstotkov! Žičnice hmeljišč pa so visoke povprečno od šest do sedem metrov, ob čemer je zanašanje največje ravno na robovih hmeljišč. Razpršilna tehnika bi morala zagotoviti, da kapljice pesticidnega pripravka ne bi bile manjše od 200 mikronov, kar bi v veliki meri zmanjšalo zanašanje. Glede nadzora zanašanja moram omeniti, da Pesticide Action Network dobavlja napravo, ki zbira in meri količine zanešenih pesticidov. Tako imenovani drift catcher je učinkovita in dokaj poceni naprava. Prepričan sem, da take naprave pri nas nima nihče, čeprav bi bila nujno potrebna za zagotavljanje zdravja narave in prebivalstva. Ob uporabi previdnostnega načela bi morali blizu bivališč ljudi prepovedati uporabo najnevarnejših pesticidov,« je jasen Komat.

Na ravni države bi na osnovi neodvisnih znanstvenih raziskav morali nujno spremeniti Pravilnik o pravilni uporabi FFS, ki bi moral upoštevati tudi zanašanje izparin pesticidov in prašnih delcev, kontaminiranih z njimi. Varnostne razdalje bi morale biti določene glede na lokalne pedološke in klimatske razmere, nabor kulturnih rastlin in programe njihovega tretiranja. Varnostni razdalji, navedeni v pravilniku, 20 in 5 metrov sta po Komatovih besedah zamisel proizvajalcev strupov in kot taki sprti z zdravo pametjo. Najmanjša varnostna razdalja od bivalnih površin, šol, vrtcev, javnih površin in zdravstvenih objektov bi morala biti 300 metrov. Prav tako bi bilo treba pooblastiti referenčen laboratorij za redno merjenje koncentracije pesticidov, ki izvirajo iz zanašanja izven kmetijskih površin. In nemudoma prepovedati najbolj tvegane pesticide. »Ni dopustno, da je za zdravje hmelja bolje poskrbljeno kot za zdravje ljudi,« zaključi Komat.

Prihodnost bo burna. Prebivalec Šmartnega pri Slovenj Gradcu Borut Kac je zapisal, da so se s hmeljarji poskušali dogovoriti o obveščanju pred škropljenjem, vendar ni bilo posluha, saj so hmeljarji dejali, da škropljenje ni škodljivo, zato obveščanje ni potrebno.

Peter Metulj iz civilne iniciative je pojasnil, da so od ARSO dobili predloge o načinu izračuna idealnih razmer za škropljenje, in ko so analizirali razmere po datumih škropljenj, so bile od osmih škropljenj razmere optimalne zgolj dvakrat.

Na Koroškem so avgusta odvzeli vzorce s tal in vrtnin, da bi ugotovili, ali sredstva za škropljenje hmelja škodijo okolju in ljudem. Monitoring zraka pa so na zahtevo civilne iniciative prestavili na naslednje leto (spomladi se začne nova sezona škropljenja) zato, ker se je izvajalec monitoringa dogovarjal s konkretnim hmeljarjem, čeprav so predstavniki civilne iniciative zahtevali nadzor brez predhodne najave.  

Mnogi se bojijo, da monitoring ne bo pokazal nič, oziroma kot je zapisala agronomka Tatjana Krejan Košan: »Enkratna meritev vplivov fitofarmacevtskih sredstev zaradi zanašanja na območje sosednjega naselja z veliko verjetnostjo ne bo pokazala prekoračenih koncentracij, kar nekateri občinski svetniki tudi že napovedujejo. Osnovni problem pa ni v enkratni prekoračeni vrednosti, temveč izpostavljenosti  tudi nižjim koncentracijam v daljšem časovnem obdobju, ki so vzrok mnogih kroničnih bolezni, teh pa monitoring ne bo uspel zajeti.«

Ena od zahtev slovenjgraške civilne iniciative je, da se poveča samooskrba s pridelki oziroma poljščinami, saj izvozimo 95 odstotkov hmelja in uvozimo 60 odstotkov hrane.

Strasti so razvnete, hmeljarji se počutijo napadene, ekologe oziroma aktiviste označujejo za ekoteroriste in ustavljavce napredka, krajani pa hočejo samo živeti v zdravem okolju. Hmeljarji jih pozivajo, naj se z ekologijo ukvarjajo doma in se ozrejo tudi po drugih za okolje škodljivih panogah. Vnetim aktivistom pa so postregli tudi že z opozorilom (ali grožnjo?) z odškodninsko tožbo zaradi klevetanja. Peter Metulj je prepričan, da bo še zelo burno, mnogi občani pa dvomijo, da jim bodo v bitki z močnim hmeljarskim lobijem karkoli uspelo. Spomnijo na sosednje Podgorje, kjer so pred devetimi leti prav tako ustanovili civilno iniciativo, hmelj pa raste še danes.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.