Pri rosnih enaindvajsetih letih je bilo njeno telo tako zelo poškodovano, da je za obnovo potrebovala leta. Še danes mora vsak dan delati številne vaje, da dan preživi brez bolečin, da pa bi po vsem tem lahko še povsem normalno zanosila in donosila otročička, si niti ona niti njeni najbližji niso upali pomisliti. A narava in želja sta bili močnejši in Darja dokazuje, kaj je mogoče narediti ne glede na leta, če želja prihaja iz največjih globin srca. »Vse je mogoče, samo pravi način moraš najti,« pravi mamica desetmesečne Kaje, ki je svojo izkušnjo, vaje in vse drugo, kar je počela pred zanositvijo, med nosečnostjo in po porodu, zapisala v knjigi PREporod. Z njo želi ženskam sporočiti, da se da, tudi ko se zdi, da je nemogoče.
Pogled na Darjo pove več kot knjiga. Pri enainštiridesetih je videti vsaj deset let mlajša, izžareva mir, zadovoljstvo, izpolnjenost in pomirjenost z življenjem. »Knjiga se je začela pisati, ko sem se odločala za dojenčka in se pogovarjala s svojimi strahovi, ko sem sprejemala vsa tveganja nosečnosti zaradi mojih poškodb. Takrat sem se pogajala z usodo in obljubila, da bom napisala knjigo za vse mamice, ki jih je podobno strah, imajo pomisleke, težave z zanositvijo, ali so bile poškodovane kot jaz – če bo vse v redu. Na dojenčka moraš biti pripravljen in v najboljši formi. Za zanositev potrebuješ fizično zdravo in energetsko očiščeno telo, da se otroček lahko ugnezdi v zdravo okolje, v telo, ki ga bo potem prehranjevalo devet mesecev. Kemija naših čustev vpliva na bitje v našem telesu, zato smo odgovorne za dobro fizično in psihično počutje na vseh področjih. Po porodu pa moramo spet poskrbeti za dobro formo, da bomo lahko kos tempu, ki ga zahteva dojenček. Ko sem začela zbirati vaje in rituale, ki sem jih delala in jih še vedno, se je vse začelo odvijati samo od sebe.«
Še enkrat sem se rodila
Po hudi prometni nesreči, zaradi katere je več mesecev preležala v mavcu, po osmih operacijah hrbtenice in nog ter poškodbah oči, poleg tega pa je že zakoračila v četrto desetletje svojega življenja, je namreč morala skrbno premisliti, kaj vse bi lahko njena nosečnost potegnila za seboj. »Po nesreči sem bila od operacij in okrevanja kar naprej utrujena. Danes bi to stanje lahko primerjali s sindromom izgorelosti. Nadledvično žlezo, ki skrbi za stresne oziroma antistresne hormone, sem imela verjetno na rdeči lučki. Žleza ima vojsko, ki se bori v stresnih situacijah, ko jo pokuriš, se pojavi sindrom izgorelosti in takrat lahko samo ležiš in spiš, kot sem to počela jaz.« Čas pred nesrečo se ji danes zdi kot neko drugo življenje. »Morala sem se še enkrat roditi in zaživeti v življenje s povsem drugimi danostmi. Danes se ukvarjam izključno s tem, kar sem z nesrečo izgubila.« Vodilo v njenem življenju so srčni mir, zdravje in lepota. »To so tri stvari, ki se med sabo dopolnjujejo. Če delam tehnike in vaje, ki podpirajo srčni mir, se srce umiri in je mirno vse telo, kar pomeni, da je vse v redu, avtomatsko se vzpostavi zdravje in posledično to navzven odseva kot lepota. Po nesreči sem to ravnovesje izgubila. Vsak, ki gre skozi tako izkušnjo, vsaj za nekaj časa izgubi zaupanje v življenje, da je vse v redu. Ne povrne se samo od sebe, za to moraš delati. Če imaš poškodovano telo, moraš skrbeti za zdravje, ni predaha.«
Spremenila jo je joga obraza
Začela je s črpanjem znanja iz knjig bogate očetove knjižnice – tam se najdejo knjige o jogi, dihanju, zdravilnih rožicah, zdravljenju, medicini, zgodovini … »Uporabljala sem vse, kar mi je prišlo prav. Začela sem s preprostimi jogijskimi razteznimi vajami, delala dihalne vaje, pa vaje za moč, saj sem lep čas šepala. Potem pa sem zasledila, kaj počne Savina Atai s svojo jogo obraza. Ko je razložila o vplivih treninga obraznih mišic na žleze v glavi in s tem na antistresne hormone in ko sem to začutila še v praksi, sem bila prevzeta.« Od takrat ni minil dan, da ne bi delala joge obraza. »Zame so bili učinki takojšnji. Najprej se mi je začel krepiti vid, moje misli so postale jasne, česar prej zaradi posledic pretresa možganov pri nesreči dolgo ni bilo, spet sem dobila fokus v življenju. Savina mi je pomagala, razlagala, me učila, dajala mi je dodatne vaje. Začela sem hoditi na vse njene vadbe in dobila ogromno znanja, ki sem ga lačno požirala. Jogo obraza sem proučila v globine.« Vaje joge obraza so postale del njenega življenja, izvaja jih povsem avtomatsko. »To so gibi, ki jih lahko delaš, ko pomivaš posodo, greš na stranišče, to so vaje, ki te zbudijo, spodbujajo tvoje možgane.« »Joga obraza ni postala samo Darjino stikalo samozdravljenja – ampak je tudi njeno poslanstvo,« je o njej povedala Savina in dodala, da Darja ni več njena učenka. »Zdaj se tudi jaz učim od nje. Z njo. Je mojstrica, ki z vsakim dihom živi to, kar uči.«
Tema, o kateri se ni govorilo na glas. Z leti se je krepila tudi njena želja po tem, da bi postala mamica. »To je bila tema, o kateri nisem govorila na glas, saj so vsi vedeli, kako poškodovano je bilo moje telo in kako tvegana bi bila nosečnost za moje zdravje.« Ker bi bila to tako ogromna obremenitev, se o tem raje niso pogovarjali. Potem pa se je odločila zavestno in odgovorno. Zaradi poškodb hrbtenice se ne sme zrediti, zato bi se lahko zgodilo, da bi morala nosečnost preležati ali preživeti na vozičku, roditi bi morala s carskim rezom, ker naravnega poroda njene poškodovane oči ne bi prenesle, kar je pomenilo deveto operacijo in deveto anestezijo. »Vrteti se mi je začelo že samo ob misli na bolnišnico,« se smeji. Pod vprašaj pa je bilo postavljeno tudi njeno okrevanje po porodu in carskem rezu. Še prej je bil problem zanositev, saj je že dopolnila štirideset let, ko se možnosti zanositve precej zmanjšajo. »A nekako sem začutila, da bo vse v redu in da me bo vesolje podprlo, če naredim vse, kar je v moji moči, da zanosim in donosim svojega otročička in se potem še postavim na noge.«
Kako preslepiti telo
Naredila je načrt. Iz široke palete znanj, ki si jih je v teh letih pridobila, je v začetku izbrala vse, ki so podpirale zanositev. »Vse nepomembno sem potisnila ob stran. Vse nedokončane probleme iz preteklosti, ki še nimajo epiloga, vprašanja za prihodnost, težave, vse sem zapakirala v kovček in ga za eno leto postavila v klet. Izolirala sem se od stvari, ki bi mi jemale pozornost in energijo, delala vaje in bila v svojem svetu.« Najprej je fizično in psihično očistila svoje telo, potem pa začela eno uro vsak dan delati sklop vaj joge obraza, dihanja, miselnih tehnik za uresničenje namere ter poseben ritual. Partner, s katerim sta skupaj že petnajst let, jo je seveda srčno podpiral. »Tudi sam je velik otrok, zato me je podpiral tudi pri rečeh, ki jih ni razumel, pa četudi bi bile za nekatere morda smešne.« Eno takih nam je zaupala. »Ko sem kakšno leto pred zanositvijo za šalo vprašala vedeževalko Maručo, kdaj bom imela dojenčka, mi je dejala: 'Ko ga boš naredila. Videti si mlada, ampak telo ve, koliko si stara, ne bo lahko.' Spremeniti dejanske starosti telesa ni mogoče, sem si mislila, le če bi ga preslepila ...« Spomnila se je eksperimenta, v katerem so skupino starostnikov naselili v okolico, kjer je bilo vse tako kot takrat, ko so bili stari dvajset let – pohištvo, tapete, glasba, televizorji, oblačila … Po določenem času so znanstveniki ugotovili, da so bili ti ljudje v primerjavi s svojimi vrstniki veliko boljšega zdravja. Prav pomladili so se. »Pa sem pomislila, da možgani pravzaprav ne vedo, kaj je res in kaj je domišljija, oni samo reagirajo. Zato sem tudi sama poskusila. Vrnila sem se v svoje življenje pri petnajstih letih.« Poiskala je posterje iz tistega časa, si vrtela glasbo iz devetdesetih let, poiskala sošolke iz tistega časa, našla je pajkice, v katerih je trenirala jazz balet, in se spomnila celo nekaterih plesnih korakov. »Delala sem majhne neumnosti in poskušala ujeti občutke, ki sem jih imela pri petnajstih letih – in sem jih. Včasih se mi je zdelo, kot da se pol življenja sploh ni zgodilo.« In po tridesetih dneh izvajanja vsega tega – je na presenečenje čisto vseh zanosila.
Princeska Kaja
»Nosečnost je bila najlepši čas v mojem življenju! Hormoni delajo čuda. Ni mi bilo slabo, odlično sem se počutila, nobenih težav s hrbtenico nisem imela zaradi teže.« Res pa je, da je še vedno vseskozi delala najrazličnejše vaje – za hrbtenico, dihalne, raztezne, ogromno je meditirala in navezovala stik z dojenčkom. Punčko Kajo je rodila s carskim rezom. »Po porodu pa mi je bilo hitro jasno, da bom potrebovala kar nekaj časa, da se spet postavim na noge, da bom v formi za svojega dojenčka. Prvi mesec in pol so nama pomagali starši. Bilo je res naporno. Sama bi težko zmogla.« Korak za korakom, s pomočjo vseh vaj, ki jih je znala in poznala, pa se je spet postavila na noge. Danes ima njena Kaja deset mesecev, Darja pa je srečna in sijoča kot nikoli prej. Vse, kar je počela pred zanositvijo, med nosečnostjo in v prvih mesecih nosečnosti, je podrobno zapisala v knjigi, s katero ženskam sporoča, da je vse mogoče. »Če bo kateri od njih to pomagalo in jo spodbudilo ter opogumilo, je namen dosežen!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
