Zagotovo se spomnite brezskrbnih otroških dni, ko smo takoj po koncu pouka naredili domače naloge in se odšli ven igrat. Na travnike, v gozdove, na igrišča ... Avtomobilov je bilo manj in parkirišča so postala odličen prostor za igro med dvema ognjema. Domov nas je včasih pregnal dež, ampak šele po tem, ko smo preverili globino vseh luž, največkrat pa smo se domov vrnili ob klicu staršev. In ne, niso nas klicali na mobilne telefone, ampak skozi okna.
2 obšolski dejavnosti sta za mlajše otroke dovolj.
Včasih na igriščih, danes …
Danes so otroci v šoli do 14., 15. ure ali celo dlje, in ko pridejo domov, imajo ravno dovolj časa, da se pripravijo in odpravijo na katero od danes obveznih dodatnih dejavnosti, s katerimi imajo zapolnjen ves prosti čas. Dejavnosti so, sploh v predšolskem obdobju in prvi triadi osnovne šole, bolj preživljanje časa kot dejansko učenje ali izpopolnjevanje talenta ali znanja. Naj bodo torej zabavna aktivnost, in ne obremenjujoča obveznost.
Obšolske dejavnosti naj bodo otroku v veselje, ne v breme.
So igrišča res nevarna?
Res je, da so se časi spremenili in da je veliko staršev v dilemi, ali otroka spustiti samega na igrišče ali ne. Tam so starejši, ki grdo govorijo in se neprimerno vedejo, tam je tisti znani nasilnež, ki rad draži otroke, na klopi vedno sedi sumljiv moški, pa še čez cesto je treba in otroka lahko povozi avto … Zato starši živijo v nekem zmotnem prepričanju, da je bolje, če otroka za ves dan prepustijo »varnemu« objeme televizije, interneta in računalniških iger. No, ali pa jim sleherni prosti trenutek zapolnijo z dodatnimi dejavnostmi in tudi tako zavrejo njihovo naravno željo po (prostem) gibanju. Torej, če je še pred leti veljalo, da moramo otrokom vrniti igrišča, se je zgodba v le nekaj letih popolnoma spremenila – igrišča so, otrok pa nikjer. Vrnimo torej igriščem otroke.
