Tako so njegovo delo že lahko občudovali obiskovalci sejma v Londonu, pa tudi v Italiji je že ustvarjal na mednarodnem srečanju umetnikov, ki balansirajo kamne. Kljub temu pravi, da še vedno najraje ustvarja v Posočju, kjer se mu zdi narava čudovita in pravi navdih. Če se boste torej sprehajali tam mimo in na svoji poti zagledali skulpturo iz kamnov, ki bo zgrajena tako, kot da so jo naredili vesoljci, naj vas potolažimo. Po vsej verjetnosti jo je naredil Miha.
Leta 2012 je ostal brez službe in takrat, v obdobju brezposelnosti, se je spraševal, kaj bi v življenju res rad počel. Prva misel je bila umetnost. Poizkusil je z risanjem in slikanjem na platno, kajti že kot otrok je zelo rad risal. Pri tovrstnem ustvarjanju je občutil zadovoljstvo, mu je pa še nekaj manjkalo. Kaj naj bi to bilo, ni vedel, zato je raziskoval naprej. Potem je na spletu zasledil umetniško gibanje land art, čemur bi po naše rekli Umetnost v naravi, pri katerem avtorji kot snov za umetniška dela uporabljajo naravni prostor in krajino. »Takoj sem vedel, da sem našel odgovor: manjkal mi je stik z naravo – biti v naravi in ustvarjati v njej, pri tem pa uporabljati naravne materiale in do okolja neinvazivne metode. Navdušeno sem se tega lotil, kar je v meni prebudilo pravi naval ustvarjalnosti. Začutil sem nekaj novega – občutek živosti,« se svojega spoznavanja s svetom balansiranja kamnov spominja Miha, ki je na Facebooku ravno v tistem času zasledil skupino, v kateri je nekaj land art umetnikov, predvsem iz Italije, ZDA, Kanade, Anglije in Nemčije, objavljalo fotografije balansiranih kamnov. »Seveda je bilo prvo, na kar sem ob videnih posnetkih pomislil, ne, to ni mogoče, to ne more stati pokonci! In drugo: 'To moram poizkusiti tudi jaz!' In tako se je začelo …«
Kamne je treba začutiti
Še posebej ga je za balansiranje kamnov navdušil Kanadčan Michael Grab, ki je s tem začel nekaj let pred njim. Njegove fotografije postavitev kamnov so ga popolnoma prevzele in močno si je želel, da tudi njemu kdaj uspe postaviti kaj podobnega. S kamni je začel ustvarjati ob Žovneškem jezeru in reki Savinji. Po rednih vajah in tudi nekaj neuspelih poskusih je ugotovil, da je treba kamne »začutiti«. »Tako imenovani razviti svet nas je naučil gledati na naravo in človeka precej mehansko, kar pa tu ni dovolj. No, tudi vsepovsod drugod ni. Ugotovil sem, da je to početje precej zenovsko, pravzaprav lahko rečem, da je balansiranje neke vrste meditacija. Osredotočanje na kamne je tako izrazito in močno, da pozabiš na vse drugo in misli kar izginejo – ostane samo trenutek tukaj in zdaj. Logika ostane zunaj. Gre za stik med mano in naravo – prostorom in kamni,« opisuje občutke, ki jih doživlja med ustvarjanjem. To poteka v več korakih. Najprej se sprehodi, da »vstopi« v energijo prostora. Po intuiciji nato izbere kraj, kjer bo kamne postavil, sledi izbor kamnov, nakar se samo še prepusti.
Preračunavanje je kvečjemu ovira
Njegove postavitve kamnov so edinstvene, skoraj nemogoče. Kako lahko majhen kamenček drži večjega, je zvijača v kakšnih enačbah, preračunavanju sile in težišča? »Gre zgolj za trenutni navdih in izkušnje, matematika in preračunavanje mi prav nič ne pomagata, prej me ovirata. Ko začnem, vse okrog izgine, ostanemo le ta trenutek, kamni in jaz. Ponavadi, odvisno od kompozicije, izberem za zgornji, zadnji kamen tistega, ki je najbolj poseben in po možnosti tudi največji. Najprej začnem postavljati ‘hrbtenico’, spodnje kamne, ki ne stojijo sami od sebe, dokler nanje ne postavim zadnjega kamna, ki zaradi svoje teže in natančne pozicije drži skupaj celoten niz kamnov. Vsak kamen zahteva najmanj tri oporne točke, na katerih stoji, te tri točke pa so lahko na tako majhni površini, da se zdi, kot da kamen stoji le na eni sami. Vse kamne je treba držati in jih premikati tako dolgo, da jih gravitacija ‘zaklene’. Na koncu so premiki res skoraj mikroskopski, saj velikokrat lovim točko zaklepa v manj kot milimetrskih premikih zgornjega kamna. Na koncu dejansko začutim in zaslišim klik in stolp iz kamnov obstane,« nas osupne z odgovorom. Čeprav se sliši neverjetno, njegove kamnite umetnine drži samo pokonci in izključno gravitacija. Kot pravi njegov vzornik in sedaj tudi dober prijatelj Michael Grab: »Gravity is the only glue!« Gravitacija je edino lepilo!
Obstane lahko le nekaj sekund ali pa leta dolgo
Kamne postavlja različno dolgo, včasih mu to vzame le deset ali petnajst minut, drugič se v balansiranje zatopi za tri ali štiri ure. Njegovo delo lahko nato v trenutku podreta že rahel veter ali dež. Postavitve tako včasih obstanejo le nekaj sekund ali pa tudi več dni in celo tednov. »Velikokrat se zgodi, da niti ne uspem narediti fotografije, saj kamni že prej padejo. V parku Pečno (Kanal ob Soči) pa obok iz kamnov stoji že od otvoritve moje razstave, ki je bila 25. 6. 2016,« je ponosen.
Čeprav je balansiral že marsikje po svetu, so ravno skriti kotički Posočja tisti, kjer mu je najlepše in najraje ustvarja. »Tu je narava še ohranila svojo divjo prvinskost, ki me najbolj pritegne in potegne vase. Podobni občutki so me do sedaj preželi le na odročnih, težko dostopnih norveških granitno-peščenih plažah,« nam zaupa. Kjerkoli že ustvarja, pa se nikoli ne vda in svoje delo vedno zaključi. Tudi takrat, ko nikakor ne gre oziroma ko izbere pretežko kombinacijo kamnov. »Takrat se mi začnejo v telesu pojavljati napetosti, bolečine od predolge nepremične drže in posledično občutki nezadovoljstva zaradi ovire, ki ji morda ne bom kos. Ko telo po dolgotrajnem balansiranju ne dopušča več močnih zbranih gibov, začnem od naključno zamišljene kombinacije odvzemati kamne in tako postane postavitev lažja. Postavitev vedno končam, pač malo drugače, kot sem želel na začetku.«
Naučil sem se sprejemati oboje
Med ustvarjanjem sicer prevladujejo občutki, ki umirijo njegova um in telo. Občutek ima, da se tudi okrog njega vse umiri. »Misli izginejo, v telesu pa zavlada popolna sproščenost. Pred mano je izziv, ki se ga lotim z užitkom in navdušenjem. Ko kamniti stolp obstane, me preplavi umirjeno zadovoljstvo.« A z balansiranjem se je naučil sprejemati oboje, tako dobre kot slabe občutke, iz katerih se vedno nauči kaj novega. Najbolj ga je pri tej kratkotrajni umetnosti navdušilo to, da zna stvar, ki jo naredi, izpustiti –zapustiti. Kajti nič od tega, kar postavi v naravi, ne more odnesti domov. »Vse, kar ostane, je fotografija ali pa še tista ne. Občutek, da stvar pustim tam, kjer je, ker vem, da tja tudi spada, je osvobajajoč,« zaključi človek, ki bi mu ljudje ob pogledu na njegove umetnine kaj hitro lahko pripisali nadnaravne sposobnosti. Pa čeprav bi sam ob tem le skromno zamahnil z roko in vam povedal, da ima vsak med nami kakšne posebne sposobnosti, ob katerih uživa in jih je vredno razvijati.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
