Nihče od njunih staršev doma nima kmetije, zato sta se Urban in Katja Kovačič odločila, da na obrobju Malih Dol pri Stehanji vasi kupita zapuščeno kmetijo s poslopji ter jo preuredita. Kot pravita, sta se odločila pravilno in sta ponosna na svojo ekološko kmetijo, za katero imata smele načrte.
OBNOVILA ZAPUŠČENO KMETIJO
Svojo dejavnost želita v prihodnje razširiti še s kakšno turistično ponudbo. Načrtujeta, da bi zgradila nekaj prenočišč, zjutraj pa bi gostje lahko pokusili domači zajtrk.
Urban je še kot gimnazijec razmišljal o študiju angleščine in zgodovine, medtem ko je Katja načrtovala, da bo grafična oblikovalka. A oba je zaneslo na biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je do izraza še bolj prišla želja, da bi delata na kmetiji. »Nobeden od naju ni ciljal na to, da bova delavca na kakšnem industrijskem obratu v kmetijstvu,« pravi Urban. Na fakulteti sta pridobila ogromno znanja, nekaj izkušenj s kmetijstvom pa sta imela že od prej, saj imajo kmetijo njuni stari starši. Že med študijem sta se odločila, da bosta skrbela za ovce, nato pa sta dodala še kunce in kokoši. A problem je bil prostor. Začasno sta imela živali pri njem doma v Črnučah, po potrebi sta jih selila tudi v deželo suhe robe. Zato sta se pred leti odločila, da gresta na svoje. Vedela sta, da obstaja kar nekaj zapuščenih kmetij, in eno takšnih sta našla v krajevni skupnosti Veliki Gaber v trebanjski občini. »Vse je bilo zaraščeno, polno nepotrebne navlake in že na prvi pogled se je videlo, da je bilo poslopje opuščeno vsaj 15 let,« o njunem prvem ogledu kmetije pripoveduje Katja. A neokrnjena narava, dobra lokacija in izziv, da kmetijo obnovita, so prevladali, zato sta se leta 2010 odločila kmetijo kupiti. S pomočjo sorodnikov in prijateljev sta njeno podobo popolnoma spremenila.
REDITA AVTOHTONE PASME
Že od samega začetka sta vedela, da želita rediti živali avtohtonih pasem. Ovce sta tako zamenjala za drežniške koze, ki so ogrožena vrsta, pravi Urban in dodaja, da sta pozneje kupila še štajerske kokoši in krškopoljske prašiče. »Predlani sva pridobila certifikat za rejo prašičev s preverjenim poreklom, lani za kokoši, za koze pa že malo prej,« pove. Vseskozi sta imela tudi nekaj glav govedi, njihovo število sta z leti povečevala. Tako imata danes pet krav pasme limuzin, plemenskega bika in šest telet. Z rejo kuncev pa se ne ukvarjata več, čeprav sta pred leti mislila, da bo to njuna glavna dejavnost.
Ovce sta zamenjala za drežniške koze, ki so ogrožena vrsta, pravi Urban in dodaja, da sta pozneje kupila še štajerske kokoši in krškopoljske prašiče.
ŽIVALI NA PAŠI
Zaradi ekološkega kmetovanja so njune živali večji del leta zunaj na paši. »Koze paseva na zahtevnih območjih za obdelovanje in zaradi njih nekatere površine v vasi niso več zaraščene,« pravi Urban. Imata okoli devet hektarjev lastnih površin, v najemu pa obdelujeta še približno šest hektarjev. »Glede na površine, kakršne so tukaj, sva se odločila, da bova izrabljala pašo. Kjer ne moreva kositi, se živali pasejo,« pove Katja. Zaradi pašne vzreje ljudje precej povprašujejo po govejem mesu, pripomore pa tudi specializirana mesna pasma goveda. Stalni odjemalci jima veliko pomenijo in sta z vsemi, kot pravita, v dobrih odnosih. Oba sta povsem predana delu na kmetiji, ki ga je vedno precej, a pri tem, kar počneta, neizmerno uživata. Pohvalita se lahko tudi s certifikatom Ark kmetija, ki ga podeljujejo tistim, ki se ukvarjajo z rejo vsaj treh različnih avtohtonih pasem.
