Temno zeleni grmički, ki se bohotijo z razkošnimi cvetovi v odtenkih od nežno rožnate pa do krvavo rdeče, z vsemi vmesnimi različicami, slovenske vrtove krasijo že stoletja. Veljajo za staro, a še zmeraj zelo priljubljeno sorto cvetja.
ZELNATE, LESNATE ALI GRMASTE
Potonike delimo v tri skupine: zelnate, lesnate in grmaste. Ustreza jim zemlja, bogata s humusom in s pH-jem, ki je rahlo kisel, nekje med 6 in 7. Rade imajo polsenčno lego. Za vzgojo niso zahtevne, strokovnjaki svetujejo, da jih vsakih nekaj let pognojimo z gnojem, v sušnem obdobju pa po potrebi zalivamo, če opazimo, da se listi začnejo sušiti.
ČUDOVITE KOT REZANO CVETJE
Med prvimi zacvetijo grmaste potonike, nedolgo za njimi pa lesnate. Kot zadnje odprejo svoje popke zelnate potonike. Nekatere sorte zelnatih potonik gojijo tudi za rezano cvetje, saj lahko njihovo steblo z zaprtim cvetnim popkom dlje časa hranimo v hladilnici in jih tudi lažje transportiramo. Značilnost zelnatih potonik je, da jeseni steblo in listje odmrejo, spomladi pa iz zemlje poženejo novi poganjki z rdeče obarvanimi konicami. Staro sorto binkoštnih potonik, ki veljajo za izvirno slovensko rastlino, imenujemo tudi zdravilna ali navadna potonika.
OKRAS IN BOŽANSKI VONJ
Cvetovi potonik na prvi pogled spominjajo na cvetove vrtnic, le da so ti veliko razkošnejši in precej nežnejši, čašice ob močnejšem pritisku tudi hitreje razpadejo. Veljajo za prelep okras na vrtu, v vazah pa tudi v šopkih. Nekoč so veljale celo za prvi cvet, ki se vstavlja v poročne šopke, in najprej so menda cvetele na kraljevih dvorih, šele nato na kmečkih vrtovih, kjer pa so se ohranile vse do danes. Njihov omamni vonj bo poskrbel za čudovito vzdušje v vaši hiši, iz eteričnega olja potonike lahko naredimo tudi domača mila ali si pripravimo sproščujočo aromatično kopel.
