Maja Weiss: »Kolpa mi pomeni: metliško kopališče, spomin na otroštvo, svobodo, ljubezen, toploto, poletje, mama, oče, sestra, pes, sestrična Jelena, prijatelji, prva nesrečna ljubezen, prva srečna ljubezen. Moje sanje, da bi postala svetovna prvakinja v plavanju, v kravlu. Družinske počitnice. Moji otroci, ki visijo z dreves nad vodo in skačejo s tarzanke (vrv, s katero se zagugaš in visoko odrineš in čim dlje skočiš v reko). Sestrini otroci. Primostek, Podzemelj, Krasinec. Sreča. Lepota. Raj na zemlji.«
Ven se izstrelijo policist in dva vojaka ter zakličejo: Ste vi klicali, da ste videli dva begunca? Ne, pravi domačin, nikogar nisem videl. S Šimnom se spogledava. Najbrž so mislili naju? Še en dan ob meji na Kolpi.
Žuniči, Preloka, Vukovci – kaj vam pomenijo ta imena? Ste že slišali za te vasi? Če poslušate poročila, ste Žuniče in Vukovce slišali omenjati kot kraje, kjer so iz reke Kolpe potegnili trupla beguncev, ki so plavali čez reko v boljše življenje. In utonili.
Žuniči, Preloka in Vukovci so kraji ob Kolpi, kjer poskušajo begunci največkrat nezakonito prečkati slovensko-hrvaško mejo, ker tam ni tehničnih ovir, ali v jeziku navadnih ljudi, ograje, pa naj bo žičnata ali panelna. Na onem bregu se slečejo, obleko spravijo v vrečke in plavajo čez, pravi Tine Plut, domačin iz Preloke, vasice na hribu, s katerega se vidi daleč na Hrvaško. Tam je Hrvaška ozka, begunci ponoči pridejo po novi begunski poti iz Bosne. »Od Velike Kladuše do sem je okrog 80 km, republiko Hrvaško prečkajo ponoči, večinoma se gibljejo peš,« pove Boris Korasa, komandir Policijske postaje Črnomelj. »Zadnje čase beležimo prehode v jutranjem času, januarja in februarja, ko se je to začelo, pa so bili ti nezakoniti prehodi med deveto in enajsto dopoldne, torej ko se je zdanilo, ko so videli, kako lahko prečkajo Kolpo. Problem pa je, da ljudje skušajo reko preplavati, in če nisi dovolj izkušen, je reka varljiva, zato je tudi prišlo do teh tragičnih dogodkov. Ljudje ne poznajo Kolpe, zato se je zgodilo, kar se je zgodilo.«
Tole se je zgodilo: trije begunci so utonili, štiri pogrešajo. Gasilci, ki so preiskali reko, jih niso našli. Ni nujno, da so utonili, pravijo na policiji, štiri pogrešane so lahko že prej ujeli na hrvaški strani meje, lahko pa so tudi srečno prišli čez vodo in odšli naprej.
Maja Weiss:»Kolpa je moja ljubica, saj je ženskega spola. Objema me od ranega otroštva, vsako poletje, več kot 50 let, plavam v njej, od maja do oktobra. Kadar plavam, gledam igro svetlobe, ki se lomi v vejah dreves na obrežjih in riše sence na zeleno gladino reke. Najraje plavam zgodaj zjutraj v mlečni svetlobi, ko sem sama v mogočni reki in v tišini šelestijo breze ter šumi slap.
To reko ljubim. Tu je raj na zemlji. No, bil je do decembra 2015, ko je Cerarjeva vlada na tej meji, ki je tudi schengenska, postavila žičnato ograjo, da bi zaščitila Slovenijo in Evropsko unijo pred ilegalnim prečkanjem beguncev. Potem so začele umirati živali, ki so se ujele v žico.
Zdaj umirajo begunci, migranti, ki prečkajo reko ilegalno. Trije mladi moški v dobrih dveh mesecih, na poti v boljši svet. Ni jim uspelo preplavati na videz mirne reke.
Raja ni več. Zaradi smrti, plavajočih trupel.«
Večino beguncev, ki so nezakonito prečkali mejo, primejo že od 500 do 1000 metrov stran, pravi komandir Korasa. V zadnjih mesecih opažajo porast nezakonitih prehodov meje, včasih plavajo, včasih reko prečkajo z ukradenim čolnom. »Imamo patrulje, opazovalce, ki nam sporočajo, če opazijo gibanje že na območju Hrvaške. Takrat obvestimo organe pregona na Hrvaškem, ki jih potem skušajo prijeti že na svojem območju. Če pa pridejo čez Kolpo, jih primemo mi in prepeljemo na policijsko postajo Črnomelj,« pravi komandir. »Ljudje, ki nelegalno prečkajo mejo, se že prej pozanimajo, kje bodo šli. Mejo prestopijo sami, brez organiziranih prehodov, pomagajo pa si s tehničnimi pripomočki, vse imajo zarisano, kje se pride čez. Naše izkušnje kažejo, da jih nihče ne pripelje do meje, v telefonih imajo koordinate, po katerih hodijo. Tisti, ki jim je uspelo priti čez, povedo drugim, kje naj gredo, kje je najlažje.«
Dobro sodelujejo s hrvaško policijo in z domačini. Če se kdo izmuzne policistom, ga skoraj zagotovo opazijo domačini in obvestijo policijo.
Z begunci policija nima slabih izkušenj, ti pred njo ne bežijo in se ne upirajo prijetju. Tudi nobenega kriminalnega dejanja niso zagrešili, kljub temu pa policija ljudem ob reki priporoča, naj ponoči zaklepajo vrata. Zgodilo se je že, da so begunci vstopili v nezaklenjene domove. Nič niso vzeli, nič niso naredili, samo pogreti so se hoteli. Se je življenje ob Kolpi kaj spremenilo, odkar je tam ograja? Pardon, tehnična ovira. Ne, pravi komandir Korasa, »življenje gre naprej«.
V vas Preloko pridete po ozki cesti, ki podivjano vijuga nad reko, kot še posebej zoprna krčna žila. Lepe hiše, več kot šestdeset jih je, a je polovica praznih, s Šimnom izveva pozneje. Ljudje so odšli drugam – za kruhom, ne zaradi beguncev. Sprehajava se med hišami s trdno zaprtimi okni. Z enim očesom oprezava, ali so psi, ki dajejo zelo glasno vedeti, da jim nisva všeč, varno spravljeni za ograjami.
Domačin Tine Plut ravno postavlja ograjo okrog njive. Zaradi beguncev? Ah, ne, zaradi srn, pravi. V slast jim gre tisto, kar raste na njivi. Ko se pogovarjamo, pridrvi terenec s silami reda in miru. Očitno vas ni tako prazna, ko se je zdela. Nekdo je videl dve sumljivi osebi. Policist in oba vojaka se odpravijo po hribu navzdol in se čez čas vrnejo brez enega samega begunca.
Oni dan, pravzaprav ono noč, so ob dveh zjutraj begunci trkali pri sosedi, pove dobrovoljni gospod Plut. Že veliko paketov je vozil za Rdeči križ, kjer pomaga. Policija jih pogosto prosi, naj beguncem priskrbijo oblačila.
Maja Weiss: »Begunci so tukaj sicer že pred 'begunsko krizo' ilegalno prečkali mejo, nekaterim, ki so se znašli lačni na poljih ob Kolpi in jim je uspelo prečkanje Kolpe s hrvaške strani, so pomagali domačini Belokranjci, prebivalci Poljanske doline, in jih oskrbeli s hrano, toplo obleko. Intervjuje s kmeti, ki so nam o tem pripovedovali, sem posnela z mladimi osnovnošolskimi udeleženci iz vse Slovenije na dokumentarni delavnici Filmskega tabora Kolpa pred nekaj leti.
Filmski tabor Kolpa, ki je zgodi vsako leto konec junija, je na mojo pobudo ustanovil in ga že enajsto leto uspešno izvaja Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj. Ob Kolpi in v Beli krajini smo do sedaj posneli okrog 40 kratkih filmov, udeležilo se ga je okrog 230 osnovnošolskih in srednješolskih otrok. Večina se je prvič kopala v tej topli in čisti reki ter se peljala s kanuji. Ob poslušanju prave belokranjščine so nekateri prosili za prevod.«
Vas je visoko nad reko, vendar gredo večkrat skoznjo begunci. So bili med njimi tudi otroci? Ne, pravi, tudi žensk ni, samo mladi fantje prihajajo. Kaj moremo, vzdihne, ko pa pri nas ni ograje …
Tudi policija je vesela, da ima ograjo. Boris Korasa se diplomatsko izogne vprašanju o tem, kaj on misli o ograji. Brez nje bi bilo njihovo delo veliko težje, pravi. Policistov bi bilo preprosto premalo za učinkovit nadzor, tako pa ograja kanalizira pretok beguncev, ki se zgrinjajo na točke, kjer nitehničnih ovir. Pa tudi med ljudmi se spreminja odnos do ograje. Sprva jih je bilo veliko proti, zdaj, ko je beguncev vedno več, pa ljudje nimajo več toliko proti njej, pravijo na policiji.
In da, tudi policistov se dotaknejo tragične zgodbe beguncev. »Vsak tak dogodek na policistu pusti sled. Morate vedeti, da gre za ljudi, ki so prehodili ali prevozili že veliko kilometrov, vsak ima svojo zgodbo, zakaj je zapustil svojo državo, in marsikatera je tragična. Po naših izkušnjah gre največkrat za ekonomske razloge, torej od doma bežijo za boljši jutri.«
Ne vemo pa, kaj bo poleti, pravi komandir. Zdaj je Kolpa globoka in deroča, kdo ve, kako bo poleti, ko bo tako plitva, da se jo bo marsikje dalo kar prebresti.
Kolpa je moja ljubica
Maja Weiss, prva Slovenka, ki je posnela celovečerni film, je iz Metlike. Vse življenje živi in diha s Kolpo, čeprav jo življenje in film odnašata daleč po svetu, se vedno znova vrača k svoji reki. Koga boljšega bi lahko torej poprosili za opis njegovih občutkov do Kolpe in za spomine na to, kakšno je bilo nekoč življenje na meji s Hrvaško?
»Kolpe nikoli nisem čutila kot mejne reke, nikoli, ves ta čas, vse moje življenje, do žice leta 2015. Kot Jugoslovanka itak ne. Tudi od leta 1991 naprej, ko sta nastali državi Slovenija in Hrvaška, in potem od 2004 z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, na teh področjih ljudi ni razdvajala meja niti ne nacionalna pripadnost. Vsaj jaz tega v stiku z ljudmi na obeh straneh reke Kolpe nikoli nisem čutila,« pravi Maja.
Na Kolpi je posnela svoj prvi film,Varuha meje iz leta 2002, pozneje pa tudi dele in delčke svojih drugih filmov. Pravkar je posnela nov dokumentarec, avtobiografijo My Way 50 – med iskanim in najdenim svetom, v katerem je Kolpa rdeča nit.
»Dali ste mi idejo, Zarja,« nam je napisala. »Letos se bom spustila s kanuji s prijateljicami in prijatelji po reki Kolpi in posnela dokumentarec, sredi turistične sezone, daleč od ponorelega sveta. Mogoče bo to raziskava za Varuh meje 2.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
