Kaj pa se zgodi, ko izgubimo svoj kompas? Ko izgubimo svojo usmerjenost, kaj je prav in kaj narobe? Ko ne vemo, kdaj se smejati in kdaj biti resni?
Ko morda nimamo pojma, kako se odzvati v določenih situacijah, ki zahtevajo določeno ravnanje po protokolu ali bontonu?
Preprosto se ne znajdemo, ne vemo, kako reagirati, in sploh ne znamo predvidevati, kaj se lahko zgodi, če se odločimo, da gremo v desno, in kaj, če krenemo v levo.
Razumevanje, toleranca, sprejemanje drugačnosti brez sodbe in obsojanja – to je moralni kompas, ki nam bo pomagal postati bolj odprt in dejaven deležnik. In to v teh časih nadvse potrebujemo – prav vsi!
BREZNO
Izgubljenost smeri je eno od sodobnih brezen, ki prežijo na posameznika pa tudi na par, ki ne ve, kaj je za partnerja prav in kaj ni. Tveganje, da se napačno odločimo, je vedno prisotno.
»Ko ne vemo, kaj nas čaka za nekim ovinkom, v nas budi strah, paniko, frustracijo, pa tudi jezo, saj svojega življenja nimamo v rokah, kontrola se izmika,« opozarja svetovalka za odnose Melita Kuhar.
Enako občutijo tisti ljudje, ki so izgubili kompas v najbolj gostem delu pragozda, ko zaradi krošenj ne vidijo zvezd in se ne znajo orientirati, v kateri smeri je izhod. Sodobna družba nas sili v podoben informacijski kaos, ko izgubljamo svoje misli zaradi poplave informacij, priporočil, nasvetov, dobrohotnih spodbud, in tako seveda hitro izgubljamo svoj osebni kompas.
Da bi se izognili tovrstnim iskanjem poti, moramo delati na sebi in priti v stik sami s seboj.
Melita Kuhar pravi, da se sama včasih pošali, da ima monolog, dialog in trialog sama s seboj, svojo vestjo in svojimi izzivi, ki jo postavljajo pred različne dileme in križišča.
Ko si izgradimo sistem vrednot, vemo, v katero smer kreniti.
»Zato pa mi prav pride moj notranji kompas, ki mi zna povedati, v katero smer naj krenem, da najdem določeno informacijo ali idejo. Vem, včasih se igla zatakne in nikamor ne kaže, suče se v krogu. Nič zato, mislim si, da sem tako pridobila čas, da v sebi poiščem moči, pobrskam po nabranih izkušnjah, in nato rahlo frcnem kompas, pa se igla »zbudi« in spet pokaže na sever,« pripoveduje in poudarja, da se moramo kdaj ustaviti, resetirati misli, si privoščiti tudi kako zmedeno popoldne ali teden, ki je namenjen lenarjenju ali pohajkovanju. Pa izmed ogromnega števila nepomembnih, a vseprisotnih informacij izbrati tiste, ki nam nekaj povedo, prek katerih se lahko kaj naučimo ali ki nam dajo misliti. Pa smo spet pri delu na sebi, osebnostni rasti in tem, da smo sami sebi največji zaveznik, pa tudi kdaj največji sovražnik.
Ko se s tem soočamo in krepimo samozavedanje lastne vrednosti in tega, da nam kompas večinoma kar kaže proti severu, se tudi mnoge življenjske odločitve ne zdijo več tako nemogoče ali nerešljive. Ko se utrdimo in dobimo malce debelejšo kožo in se obrusimo v iskanju rešitev, potem se več ne ustrašimo preprek in težav, temveč se zagrizemo v iskanje rešitev in delovanje, ki nam bo prineslo uspeh.
A kot na vseh življenjskih področjih je tudi tu tako: brez truda in vložene energije tudi še tako briljantna ideja ostane samo nerealizirana želja.
Ko si zgradimo sistem vrednot,vemo, kaj je prav in kaj narobe. Vemo, kdaj poslušati in kdaj povedati svoje mnenje. Zavedamo se, da nismo na tem svetu sami in da smo delček med mnogimi osebami, ki mislijo drugače kot mi.
