Greice je ob spektaklu v Stožicah za bralce Jane povedala svojo navdihujočo zgodbo. »Danes lahko rečem, da sem srečna in lepo živim, vendar pot do tega še malo ni bila lahka. Rojena sem bila v majhnem mestu v Braziliji s komaj 18.000 prebivalci. Polovica moje družine ima italijanske korenine, druga pa portugalske. Oče je zobozdravnik, mama učiteljica. Z letom dni starejšim bratom sta naju vzgajala v duhu odgovornosti, kaj je prav in kaj ne, in da je treba slediti svojim sanjam,« pripoveduje Greice.
Imela je lepo otroštvo, bila živahen in radoveden otrok. Pri šestnajstih letih jo je mama prijavila na lepotno tekmovanje.
»Zame prava lepota sije od znotraj navzven. Če nismo srečni, če se ne počutimo dobro, ne moremo deliti sreče. Če se ne ljubimo sami, potem ne moremo zares niti drugih. Mama pa je v meni videla in čutila vse to in me je, ne da bi jaz vedela, postavila pred ta izziv. S tem so se mi odprla vrata v večje mesto. Za izpolnitev vseh pogodb sem se morala preseliti sedemsto kilometrov stran v južno Brazilijo in hitro postati samostojna. Nikoli ne bom pozabila maminih besed, ko me je vozila šest ur daleč novim izzivom naproti: »Naučila sem te, kaj je prav in kaj narobe. Vendar imaš svobodno voljo za odločanje. Upam, da se boš odločila prav.«
Končala je srednjo zdravstveno šolo, se ukvarjala z manekenstvom, a to ji ni bilo dovolj. »Nisem hotela biti samo še en obraz, temveč oseba, kakršna sem v resnici. Videla pa sem tudi, da je v tem svetu lepotnih tekmovanj veliko šovinizma in moških, ki ne spoštujejo žensk,« je povedala za Jano. Vpisala se na študij podjetnišva in ekonomije in se nato pri 23-ih letih brez znanja angleščine zaposlila v brazilski banki, ki je imela sedež v Atlanti v ZDA. »Vsako noč sem molila za vodstvo in se zavedala, da je to prava pot zame,« je obujala spomine Greice. Trmasto je rinila naprej. Po dveh letih je dobila še boljšo službo, še naprej se je učila in si odpirala vrata.
