Kako to, da ste se začeli s ukvarjati s senzorialnim gledališčem?
Vanj me je pripeljalo življenje. Leta 1996 je bil tukaj Vargas s predstavo Oracles in takrat sem se zaljubila v to gledališče, ker mi je bilo tako naravno in ker je bilo drugače od mojega siceršnjega nastopanja. Potem so me »potegnili« s sabo v tujino in osem let sem delala z njimi.
Ob vrnitvi v Slovenijo pa ste se odločili, da boste to izkušnjo ponudili še pri nas ...
Nisem se zavestno odločila. Tako je prišlo. Sicer sem že tisočkrat rekla, da bom nehala s tem, ker ministrstvo tega ne podpira, to pa ni stvar, ki bi bila dobičkonosna, saj popolnoma senzorialna predstava omogoča 60 ljudi na večer, če je vsaj deset izvajalcev. Gre za individualno, osebno obravnavo obiskovalca, za osebno interakcijo. Zato iščem povezavo tudi z odrom; takšne so bile, denimo, predstave Gotska okna, Cro magnon, Prerok in Krasni novi svet. Je pa trajalo skoraj 20 let, da sem dosegla, da senzorialni elementi delujejo tudi na odru. Senzorialno gledališče je v javnem interesu. Če bi bila jaz minister, bi bili kultura in umetnost dostopni vsem. Pri Božanski komediji so bile prve tri predstave brezplačne, ker so bile delno subvencionirane s strani MOL-a. Ne vem pa še, kako bo s subvencijami v prihodnje, trenutno smo na trgu.
Preroka ste delali v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim mladinskim gledališčem, Krasni novi svet pa s SNG Drama Ljubljana … Je dovolj zanimanja za tovrstno gledališče, med gledalci in naročniki?
Obe predstavi sta bili vedno polni. Mislim, da mi je šele v Preroku uspelo doseči sinergijo med odrom in senzorialnim. Hkrati pa se mi zdi pri sodelovanju z javnimi gledališči dobro to, da sama opravljam le vsebinsko delo (režija, zasnova, scenarij, scena, video …), ne pa produkcijskih poslov (organizacija, administracija, odnosi z javnostmi, nakupovanje pripomočkov, tehnične zadeve, prodaja vstopnic, vodenje projekta in financ …). V gledališču je namreč za vsako od teh nalog nekdo redno zaposlen. Če si sam za večino teh del, nimaš prostega časa, dopusta ali časa za zdravo življenje. Si stroj, ki skrbi, da se zgodba razpleta, z vsemi projekti in izobraževanji vred.
Imajo igralci in druga ekipa po vaših izkušnjah radi drugačen pristop ali jim je to odveč?
V institucionalnih gledališčih imaš omejen čas, igralce imaš na voljo od 10. do 14. ure dopoldne in od 19. do 21. ure zvečer. V tem delovnem času ekipe moraš imeti načrt dela za vsak dan do premiere. Običajno ima proces neko svoje zaporedje razvoja posameznih delov predstave (scena, luč, video, igra, režija, kostumi …). Potem imaš tehnične vaje in pomerjanja kostumov. Domača gledališka ekipa je navajena utečenih postopkov. Pogoji cele hiše narekujejo delo, umetniški proces se podreja vsem organizacijskim in tehničnim pogojem, kot je razpoložljivost kadra ali prostora ... Kot režiserka moram krmariti med svojimi cilji, pogoji hiše in razpoložljivostjo kadra. Nimaš na vsaki vaji na voljo celotne ekipe. Znotraj teh neznank moraš pripeljati ekipo do cilja tako, da vsak vsako sekundo na odru ali izza odra ve, kaj je njegova naloga. Ob vsem tem je uvajanje senzorialnih elementov v klasičnem gledališču neke vrste eksotika. Vsak sektor potrebuje najprej navodila za svoj del, ki ga želi opraviti optimalno: čim manj napora za čim več učinka. Vnašanje senzorialnih elementov moram dobro argumentirati, niso vsi odprti za neke poskuse, še posebno ne, dokler niso prepričani v svoje delo, in nikakor ne tik pred premiero, ampak to je edini mogoči čas. Pri Preroku sem imela srečo, da je bila večina ekipe odprta za to. Pri Krasnem novem svetu pa mi je dal umetniški vodja močno podporo, vendar tehnično ni bilo mogoče izpeljati vonjev, kot sem želela, saj je bila vrsta zapletov pri času, kadru ... Ampak smo izpeljali, kot se je dalo, in nekaj je delovalo. V Preroku senzorialni elementi delujejo, kot morajo. Ekipa mora razumeti, zakaj in kako delujejo vonji, in če so dovolj odprti, sprejmejo novost. Rada sodelujem v koprodukciji, kjer je večina produkcijskih poslov v rokah partnerjev, jaz pa se posvetim zgolj režiji – že tu je ogromno dela.
Ko delate z gledališči, kako izbirate igralce?
Skupaj z umetniškim vodjo. On ima zelo pomembno besedo, saj ve, koga ima na voljo. Načeloma sem odprta za delo s komerkoli, vendar se kmalu izkažejo različna ujemanja. Vedno povem, s kom si želim delati. Za neke dramske osebe jasno vidiš, iz katerega igralca bi lahko prišle prave barve tega lika, kdo bi mu dal pravo dušo in izraz.
Kako se sicer odločate za projekte? Koliko že takrat razmišljate o tem, kako jih boste pospremili s čuti – ali izhajate iz tega?
Različno. Včasih, ko preberem kakšno zelo zanimivo knjigo, se mi hitro odpirajo podobe, prizori. Takoj vem, ali je nekaj primernejše za na oder ali za senzorialno gledališče. Božanska komedija, recimo, prav kliče po senzorialnem, ker je pekel tako nabit s čutnimi opisi ozračij, da je prav »žmoht« brati. Je pa dolga pot do projekta. Preden se z gledališčem dogovoriš, lahko minejo tudi tri leta. Če gre za lastno produkcijo, pa traja približno leto in pol, ker moram projekt najprej zasnovati vsebinsko, organizacijsko in finančno ter ga prijaviti na razpis, potem mine pol leta do rezultatov razpisa, in če je odobren, imam na voljo še nekaj mesecev za izvedbo v tekočem letu.
Ljudje smo različno dovzetni za posamezne čute: nekomu je lahko dotik všeč, drugi ga ne prenese, enega neki vonj spominja na kaj lepega, drugega pa isti na kaj slabega … Koliko to upoštevate pri snovanju predstave?
To spada v vsebinsko raziskavo metodologije. Ljudje dojemamo na podlagi izkušenj oziroma zgodovine. Ravno zaradi tega vsak realnost vidi drugače. Jaz bi vas rada prepričala, da je tako, vi pa mene, da je drugače, a če bi jaz pogledala skozi vaše oči in vi skozi moje, ne bi imeli več težav, ker bom razumela, zakaj je temu tako. S tem se da veliko pridobiti v komunikaciji in v odnosih. Zelo se je treba poglobiti v razumevanje zaznavanja z različnih vidikov, nevroznanosti, psihologije, antropologije, etnologije in kulture na splošno, hkrati pa je treba igralce izuriti v čutnosti, ker se občinstvo na različne dražljaje odziva različno. Zato moram predvideti čim več odzivov, kar jih pač lahko, seveda v skladu s svojimi izkušnjami, in to vključiti v izide, ki so mogoči. Saj ljudje večinoma, če jim do česa res ni, to dajo vedeti. Pri Božanski komediji na primer ne izpeljem prav vsake akcije za vsakega, odvisno je od njihove odprtosti in sproščenosti. Pazim pa, da dramaturgija in sporočilnost zato nista okrnjeni ali napačno interpretirani.
Je bila za koga od gledalcev kdaj ta izkušnja premočna, je moral zapustiti prostor? Pri Božanski komediji smo bili več kot polovico predstave v temi ...
Nihče ni šel. Zame osebno je bilo celo nekaj majhnih zmag, ker sem povabila nekatere ljudi, ki imajo grozen strah pred temo, zaradi česar 20 let niso hodili na senzorialne predstave. Tukaj pa so bili. Mogoče je pomagalo to, da je bil vložen še dodaten napor v razumevanje, da je okolje varno. Imeli smo tudi primere, ko so prišle osebe, ki se že desetletja bojijo teme, in zdržale do konca. Zanje je bila to velika zmaga. V vsakem trenutku lahko končaš potovanje, ampak je dovolj varno in zanimivo, da ostanejo do konca.
Obstaja kaj, česar v gledališču ne bi naredili?
Težavo imam z goloto brez razloga na odru in v filmu. Težave imam tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem nad živalmi in ljudmi ter s šokiranjem ljudi. Tudi lulanje in kakanje mi nista všeč. Vse to se mi zdi prikrito nasilje in neke vrste pasivna agresija. Jaz tega ne bi mogla, ker bi čutila, kot da zlorabljam svoj položaj: »Jaz sem režiser (bog), lahko si privoščim vse, zdaj boste delali, kakor jaz želim.« Jaz bi rada prišla blizu ljudem prek igre z njihovo domišljijo in odpirala neke notranje pokrajine, da bi dobili nove izkušnje, prek katerih bi lahko prišli do svojih spoznanj.
Kakšni so sicer odzivi občinstva?
Senzorialno gledališče imajo zelo radi, že 20 let mi pišejo, zakaj ni stalno in zakaj ni več ponudbe. Seveda želim, da bi bilo in da bi imela ekipo ljudi, ki bi bila za to usposobljena in bi delala, a brez sredstev žal ne gre. Ampak še kar peljem naprej, čutim se »poklicano« to vzdrževati v slovenskem prostoru. Saj sem že kdaj hotela nehati, ampak ne gre, tudi zaradi komentarjev občinstva, ker se ljudje vračajo, mi pišejo in me kličejo. Rada bi delala tudi predstave za otroke – to bi jim bilo zelo všeč, oni bi se zelo igrali …
Če bi zapustili senzorialno gledališče, kaj bi počeli?
Ne vem. Upam, da mi ne bo treba. Že zdaj imam veliko delavnic komuniciranja. Zelo sem dobra, kar zadeva organizacijo časa. Si pa najbolj želim, da bi imela več časa za raziskave in poglabljanje v strokovna besedila.
Na kliničnem centru na oddelku za transplantacijo od leta 2000 izvajate seminarje igre vlog, ki služijo kot izobraževalni program za zdravnike v programu sporočanja novic o smrti. Za kaj konkretno gre?
Pred 20 leti sem bila na avdiciji in so me sprejeli. Posvečamo se komunikaciji ob slabi novici. Družina je v stanju žalovanja in šoka, zdravnik pa v službi, kjer opravlja svoje delo; družina je lahko čustvena, saj drugače ne gre, zdravnik pa mora ostati razumski. Tu prihaja do šumov v komunikaciji. Ko ti nekdo umre, si v šoku, a vse slišiš, le odzvati se ne moreš, navzven pa deluje, kot da ničesar ne slišiš ali se ne odzoveš primerno. V takem stanju se je težko odločati že zase, kaj šele za druge. To igro vlog v strokovne namene zelo rada izvajam, zdi se mi kot neka pozitivna stran igre, ki ni za slavo in aplavz, ampak v izobraževalne namene, v dobro znanosti in družin. Tudi za sodstvo sem že delala. Sodnik in zaslišani sta prav tako dva svetova. Lahko pride celo do tega, da ne poveš pravih podatkov, ker si čustveno povsem »zablokiran«, in v takem primeru bi bilo dobro, da sodnik prepozna različne osebnostne tipe in položaje. Včasih so stranke na sodišču agresivne, se obmetavajo z žalitvami, mladi sodniki, recimo, ki nimajo izkušenj, pa tega ne znajo ustaviti. Igra ti da izkušnjo, izkušnja pa je tista, od katere se največ naučiš. Lahko kaj prebereš, a ko izkusiš, ostane na ravni telesnega spomina. Tudi prodajalce v avtomobilski industriji smo izobraževali. Bilo je intenzivno in zabavno.
Katerega od čutov pa bi najbolj pogrešali?
Vse. Vonj je nevidna realnost, in če razvijaš svoje zaznavanje vonjev, dobiš veliko informacij, ki jih drugi ljudje ne, in si lahko v prednosti. Vonj bi sicer uradno najlažje pogrešala, a potem ne bi imela okusa in ne bi mogla uživati v hrani. Brez zvoka ne bi zmogla, saj me čustveno zelo sprošča, ker ni lepšega, kot ko si predvajaš neko pesem ali poslušaš neki dialog, ki ti nahrani dušo. Brez vizualne lepote bi mi bilo tudi težko: da ne bi gledala narave, gor, jezer, slapov, živali … Brez dotika pa prav tako ne bi mogla biti. Prav vsak čut ima nekaj, kar ti življenje naredi zelo lepo. Tako da ne bi mogla biti brez nobenega.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 8, 20.2.2020
