V predanem prizadevanju, da ljudem pomaga do izpolnitve življenja v sreči, se do popolnosti razgali in dovoli vpogled v svojo dušo in srce. Tako iskrena, kot je bila z nami, še ni bila oziroma nihče ni drezal vanjo tako globoko kot mi.
Dokopali smo se do njenih neštetih križev, ki so poleg mednarodnih NLP-licenc glavni adut, da začuti težave drugih in jim pomaga do rešitve. Tudi sama je v življenju zaradi depresij in nizke samopodobe potrebovala veliko pomoči. No, bolj bi ustrezala beseda ogromno.
A kot pravi Danica, so jo vse težke preizkušnje pripeljale do sem, kjer je ta trenutek, in zanje je hvaležna. Življenjski moto »vzemi svoje rane in jih spremeni v moč« dosledno uresničuje in zna v najbolj negativnih izkušnjah poiskati kaj dobrega zase. V najhujših bolečinah najde svetle poti do ciljev, ki si jih od nekdaj redno zastavlja in jih tudi dosega. Kot bi se s sposobnostjo programiranja uma že rodila. A še zdaleč ni tako ...
Se spomnite prvih pomembnejših ciljev, ki ste si jih zastavili – ste kdaj podvomili, da jih boste dosegli?
Ko sem kot deklica z družino iz Srbije prišla v Slovenijo, v kletno sobo, kjer smo živeli, spali in si na kuhalniku kaj skromnega skuhali, sem se zaobljubila, da bom imela pri osemnajstih svoj avto in pri dvajsetih svoje stanovanje. Delala sem kot žival od jutra do večera in čez vikende – kuhala sem, vodila trgovine in lokale ter imela svoj nočni klub. Da bi se ukvarjala z dvomi, sploh nisem imela časa. Ko sem zastavljeno izpolnila, sem prišla do mejnika, ko si je bilo treba zastaviti nove cilje – vedela sem, da bom sicer stagnirala.
Pa si je treba vedno postavljati visokoleteče cilje? Tudi na silo?
Četudi gre za najbolj visoke cilje, je pomembno samo, da so v skladu z našimi vrednotami, in vse se bo izpeljalo. Moj naslednji cilj (po doseženem nakupu avta in stanovanja) je bil po svoje nenavaden: sklenila sem, da si vzamem čas za odklop. Kljub velikim poslovnim uspehom in zaslužkom sem namreč ugotovila, da sem zasebno ena velika polomija in ujeta v neuspelih razmerjih. Ko sem pogledala še globlje vase, sem prepoznala nešteto negativnih vzorcev iz otroštva, ki so me vztrajno blokirali. S psičko Beti sva se z avtom odpravili po Evropi, kjer sem se začela preokvirjati. Potrebovala sem kar dve leti, da sem to izpeljala, a je bil čas izjemno dobro porabljen. Spoznanja so se kar vrstila.
In kaj bistvenega o sebi ste v tujini spoznali?
Med popotovanjem sem spoznavala ljudi in brala knjige, ki so mi prihajale v roke: od avtohipnoze do medicine in nevrologije. Začela sem prepoznavati znake, ki jih ves čas dobivamo, da lažje plujemo skozi življenje. Prek znanja iz knjig sem najprej ugotovila, da sem zaradi materialne uspešnosti prepotentna in zaradi sider, ki jih nosim v sebi in me vlečejo k dnu, nenehno nesrečna. Druga ugotovitev me je pa zelo prijetno presenetila, čeprav je šlo za bolezen. Vso mladost sem namreč mislila, da sem neumna, ker sem prebrano težko razumela, v resnici pa je šlo za disleksijo. Testi so diagnozo potrdili, ustrezne vaje izkoreninile.
So ti znaki, kako se preokviriti, prihajali samo v obliki knjig ali tudi drugače?
Z vseh strani sem bila bombardirana. Med dogodki, ki so se me najbolj dotaknili, je najbolj živ prizor s starejšo gospo, ki se je navsezgodaj zjutraj po Amsterdamu vozila z rožnatim kolesom, v rumeni in rožnati obleki, z marjeticami, zataknjenimi v rožnat klobuk, in s piščalko v ustih, v katero je z vso močjo pihala. S terase lokala, na kateri sem pila kavo, sem se samo jaz radovedno ozirala za njo, drugi gostje je niso niti opazili, ker so se posvečali sebi – v resnici, saj takrat še ni bilo mobilnih telefonov. (smeh) In od tistega trenutka dalje sem se učila izklapljati okolico. Del mene je bil sicer še dolgo odvisen od priznavanja ljudi, njihovih mnenj in vrednostnih sodb. To trdovratno odvisnost mi je uspelo premagati šele pred nekaj leti.
Kdaj ste spoznali, da je čas za vrnitev v domovino?
Ko sem začutila, da sem našla, kar sem iskala, in da sem dozorela, sem se vrnila v Slovenijo. Nisem pa se nameravala ustaliti niti poročiti niti imeti otrok. Ko sem pri devetindvajsetih nato spoznala svojega bodočega moža, sem mu vse to tudi povedala. Matevž je bil pet let mlajši in mu je moj takratni način razmišljanja čisto ustrezal. No, usoda je ubrala drugo pot, leto za tem sva bila zaročena in v pričakovanju prvega otroka.
In sledila so srečna skupna leta ... do pred treh let, ko se je za vedno poslovil?
Ne, kje pa! Vseh najinih deset let je bilo zelo težko. Po poroki se je začela katastrofa. Imela sva se brezmejno rada, bila sva sorodni duši, povezana v vseh pogledih – niti telefona nisva potrebovala, skorajda se nama ne bi bilo treba niti pogovarjati – saj sva vedela, kaj se dogaja drugemu in v drugem … On je odraščal, jaz tudi, nisva pa odraščala skupaj. Moj pogoj, da ustvariva družino, je bil, da izstopi iz družbe, v kateri se je prej gibal. Strinjal se je, a bil zato v sebi ves čas jezen name. Nato je ostal še brez službe … Pa sem s prijateljicama odprla lepotni salon, ki je bil takrat največji v Ljubljani, šla na izobraževanja (po gostinski šoli ter šoli za modno oblikovanje in ekonomski sem zašla še v četrto smer (smeh)) in spet garala od jutra do večera, vmes sem kupila še hišo in jo adaptirala, on pa je skrbel za otroka. Tristana in Katrino.
Sem pa začela ugotavljati, da sem v salonu izčrpala vse možnosti – delovnih ur ne more biti več, kot jih je, kapaciteta salona je taka, kot je, dosegla sem vrh … Le nekaj dni pred njegovo smrtjo sem mu rekla: »Kaj je zdaj moja pot? Kam bom šla naprej?« Takrat se mi res še ni svitalo, kam me bo pot peljala.
Potem pa je prišel dan, ko se vam je spremenilo življenje, kajne?
Ja, že po tistem, ko ga ni bilo doma in sem točno vedela, da ga ni več med živimi, sem vstopila v neko drugo obdobje. Ko so ga po nekajdnevnem iskanju našli mrtvega, sem se seveda sesedla. V prsih mi je začelo pokati, dušilo me je. Devetnajstega maja 2017 se je moje življenje v trenutku zrušilo, vsi moji načrti in cilji, vsa prihodnost se je v trenutku razblinila … A dejstvo, da je umrl, ni bila moja najhujša bolečina. Najtežje je bilo novico povedati otrokoma. Ko se približuješ nasmejanima obrazkoma, da ju soočiš z dejstvom, da ju očka nikoli več ne objel, da se ne bosta več mogla stisniti k njemu, da ju ne bo več pokril z odejico za lahko noč … Jasno mi je bilo, da svoja čustva lahko nadziram in se umirim. A kako naj pomagam njima? Morala sem narediti zelo dober načrt …
Nam ga zaupate?
Vse delam strukturirano. Tudi žalovanje sem zastavila tako: pet dni do pogreba bom jedla pomirjevala, na dan pogreba še zadnjič in potem nikoli več, tri mesece bom žalovala, kot bom v tistem trenutku čutila, a se ne bom smilila sama sebi.
Po enem mesecu sem šla v mesto na pijačo. Gledali so me obsojajoče, a saj tudi meni ni bilo prijetno. Pač nisem hotela biti žrtev usode in ždeti v svoji coni udobja – solznih oči pod odejo.
Nisem tudi sprejela pomilovanja v smislu: niti 40 jih nimaš, pa že vdova. Odločila sem se za termin samska, ker pooseblja priložnost za novo življenje, vdova pa te ožigosa kot usmiljenja vredno bitje.
In po treh zadanih mesecih – kam vas je vodila pot?
Šla sem naravnost na NLP-inštitut, da še certificirano dokončam, kar sem dolga leta študirala sama. Da se najbolje, kar se da, naučim rušiti sidra, da jih zrušim svojim otrokom. Ko se nam namreč nekaj v življenju zgodi, se nam zgodijo tudi sidra – pozitivna ali negativna. So v nas in kadarkoli jih lahko nekaj sproži – morda zvok, vonj. Moja otroka sta si z izgubo pridelala negativno sidro. Torej sem ju morala naučit, kako živeti s tem. Ko bo prvi šolski dan – ob vseh otrocih bodo očetje, ob mojih pa ne … A gre za to, da le fizično ne bo prisoten.
Otrokoma sem razložila, da čustva, ki jih imata do očeta, nikoli ne morejo izginiti. Kot razhod s partnerjem – tudi če on odide, čustev ne more vzeti. Ostanejo nam za vekomaj. Tudi ljubezen, ki jo imata do očeta, ostane živa za vekomaj. »Kot vaju je imel rad, vaju ima še vedno, ob vaju je,« sem jima tudi povedala in vsi trije ne le vemo, ampak ga tudi doživljamo ob sebi. Katrina (6) se z njim pogovarja, Tristan (11) ga pogosto prosi za pomoč v šoli, če se kaj pozabi naučiti – ko pride pred tablo, potem vse ve. Rečemo: angelček, pomagaj … in pomaga. Pred dnevi smo tako šli na pokopališče Matevžu prižgat svečko. Lilo je kot iz škafa. Angelčka smo prosili, naj ustavi dež samo za ta čas, da pridemo do groba in nazaj. In točno tako je bilo. Ko smo sedli nazaj v avto, se je spet ulilo. Oglaša se nam pogosto … Skozi računalnik spusti glasbo, ki je igrala na njegovem pogrebu, prižiga luči po hiši in nam vsepovsod pušča drobne znake, da se vedno znova zavemo, da je ob nas.
Moževa smrt je vam in otrokoma torej veliko dala – vero v večnost in dobro?
Ja, ne glede na to, kako velika je travma ob smrti, sem srčno hvaležna za to izkušnjo. Zdaj sem to, kar moram biti, sicer ne bi bila. Tudi tukaj in zdaj. Morala sem si postaviti novo osebnost. Vmes sem sicer izgubila ogromno prijateljev, saj niso sprejeli, da se spreminjam. S tranzicijo pa je peščica njih vseeno ostala – je pa prav ta peščica kvalitetna.
To, kar se je zgodilo, se je z razlogom. Sem, kjer moram biti. Ne vem, kaj bi bila sicer. Tudi na tem pogovoru ne, ker ne bi bila NLP-svetovalka in šepetalka dobre karme. Zagotovo si tudi z otrokoma ne bi bila tako blizu. Smrt nas je zbližala. Zdaj skupaj rastemo. Čutim srečo svojih otrok in onadva mojo.
Izjemne uspehe pa v zadnjem času (spet) dosegate tudi na poslovnem področju, posebno z delavnicami za doseganje ciljev in samopodobo. V bistvu nastopate v vlogi trenerke. Nam lahko to malce opišete?
Vse nosimo v sebi, jaz pa zbujam speče potenciale in dam orodja ter smernice in korake, da lahko ljudje delajo na sebi. Nekako tako je kot s potico – tudi ko recept dobiš, gre lažje, če ti stara mama praktično pokaže postopek priprave.
Podobno je tudi pri svetovanju ena na ena. Najsi gre za premagovanje strahov in dvomov, izboljšanje medsebojnih odnosov, pomoč pri izgubi, izboljšanje samopodobe ali osebnostno rast. Stare slabe vzorce zrušimo, izbrišemo in jih nadomestimo z novimi, boljšimi.
Ali se samo meni zdi, da se nekateri nevrolingvističnega treninga tudi bojijo?
Ja, NLP-trenerji veljamo za nekakšen bavbav. Ljudje pridejo k meni vsi prestrašeni. Mislijo, kakšen zatežen psihoterapevt sem, a delam isto kot inštruktorji fitnesa: treniram njihov um. Je pa zanimivo; ko hočeš dobrega zobozdravnika, greš iz sociale k zasebnemu, čeprav je drag, za svoj avto želimo najboljšega mehanika … Ko pa gre za naš um, ne gremo nikamor, ampak travmiramo sami zase in se poglabljamo v svoje bolečine, namesto da bi se jih za vedno rešili.
Kako pa kaže NLP-ju v prihodnje?
NLP je v močnem vzponu. Če naredim primerjavo: pred desetimi leti so bili plastični kirurgi tabu, danes pa imamo že vse ženske kaj popravljeno. Čez deset let bo treniranje uma običajna praksa, jaz pa že NLP-seniorka.
Poleg člankov, ki jih pišete, uspešno nastaja tudi vaša prva knjiga …
Ja, avtobiografija se lepo sestavlja. S svojimi štiridesetletnimi izkušnjami želim v knjigi pomagati vsaki deklici, deklici ali ženski, ki ima težave – ji povedati, da ni sama in da težave niso konec in tragedija, temveč lahko izvrsten temelj, da postane močna in uspešna ženska. Tudi meni kot dvanajstletni deklici, ki so jo zmerjali z buskurko ali čefurko, so želeli dopovedati, da sem grda in neumna ter dobra samo za kuhanje in pranje možu.
Seveda me zanima tudi vaša specialnost, ki sva jo omenili na začetku – naslednji cilj?
Pred dvema letoma sem bila na NLP-konferenci, gledala in poslušala govornike na odru in si rekla: okej, to je moj cilj. Življenjsko zgodbo in znanje imam. Te izkušnje želim predajati ljudem, ki mislijo, da so naleteli na zid. A zida nikjer ni. Mislijo, to je moja usoda – nič se ne da spremeniti. A usode ni. Vse se da spremeniti, ne glede na to, kako črno je v življenju – pogoj je le, da postanemo gospodarji svojega uma.
Teorijo nevrolingvističnega programiranja in praktične metode, s katerimi do sprememb pridemo, bi rada širila, a ne le omejeno na Slovenijo. Že zdaj veliko delam na področju Balkana, na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji, za letos imam že dogovore v Črni gori. Moj cilj je, da čim več ljudi vzame vajeti svojih življenj v roke. To je tudi moja srčna želja.
