Tudi pri nas ljudeh toplejša pomlad požene več hormonov po žilah, kar je super. Počutimo se bolj sveže in pripravljene na nove podvige. Velik delež porok v letu se dogodi ravno v spomladanskih mesecih, največ v maju.
Zakaj danes razmišljam o novopečenih parih? Pri tem mislim na pare, ki so sveže zaljubljeni, ne glede na njihovo biološko starost. Pred nekaj tedni je k meni prišel par, v povprečju sta bila stara nekaj čez šestdeset let, oba v prvo ločena, otroci so odrasli, našla sta se na pohodu v hribe in zaljubljenost ju je osvojila. Ker sta iz v preteklosti že črpala veliko količino previdnosti in sta se zavedala, da zaletava zaljubljenost hitro mine, sta se odločila, da me obiščeta. Podala sta mi tole iztočnico: »Gospa Melita, midva sva tukaj v Svetovalnici, da preverite, ali sva za skupaj!«
Povedala sta mi, da ju, tako enega kot drugega, otroci, ki že imajo svoje partnerske odnose in družine, svarijo, naj se za božjo voljo nikar ne prenaglita, naj sta previdna in morebiti naj ostaneta vsak na svojem. Onadva si želita selitev v skupno bivališče, premoženjsko sta kar urejena, a kot vemo, je hudič v podrobnostih, tako da sta se prvič resno sporekla ravno glede stanovanja in sta trmarila kar nekaj dni. Hočem povedati, da sta ponovila svoje stare vzorce, ki so deloma zagotovo pred leti prispevali tudi k ločitvi njunih zakonov. Ker sta še zaljubljena, sta hitro ugotovila, da s takim pristopom, jezo, kljubovanjem in nepogovorom ne bosta prišla daleč v mirnem skupnem staranju, pa sta se odločila najti strokovno pomoč.
Ali se vam ne zdi odlična ideja, da ko se zaljubite in slišite travo rasti kljub vsej neskončni in pravljični hormonski zaslepljenosti poiščete preverjenega strokovnjaka, ki vaju bo opremil z elementi, ki so nujno potrebni za oblikovanje zdrave in pripadne ter trdožive ljubezni, ko hormoni splahnijo. S tem se lahko oblikuje resnično zdrav, trden in kvaliteten odnos med vama, ki sta različna, imata težke nahrbtnike iz prejšnjih razmerij in prepričanja iz vajinih primarnih družin, ki so zagotovo zelo različna med seboj. Vidite, veliko je razlik, ki nas v resnici lahko razdvajajo, a ker smo zaljubljeni in se morebiti kasneje odločimo za ljubezen, je treba vse opisane razlike premostiti in ravno iz teh razlik narediti trden most od enega do drugega. To velja predvsem v tistih trenutkih, ko nismo v najboljši koži, ko imamo osebne izzive ali službene probleme, da imamo ob sebi partnerja, ki nas objame in stisne k sebi, pa pri tem je lahko zgolj tiho in pomirjujoče z nami in ob nas. Pomembno je zaupanje in možnost, da se pomenimo, ko to zmoremo, saj včasih enostavno moramo najprej v sebi predelati stiske ali izzive, pa jih nato predebatirati s svojim dragim ali drago.
Da, res smo različni in o vsem tem sem se menila z mojim parom iz uvoda. Kmalu sta dojela, da je res brezpredmetno trmariti za nekaj, o čemer se lahko mirno pomenita, da se živi zgolj enkrat in da se lahko prav super in ljubeče skupaj starata, pa četudi se za zdaj ne bosta preselila v skupno stanovanje, temveč bosta zaradi res različnih navad živela vsak na svojem. Pravzaprav jima je bila takšna rešitev, brez slabe krvi in vesti, v veliko uteho, saj sta ozavestila, da res ni pomembno, kaj bodo sosedje rekli, če ne živita skupaj, temveč se zavedata še večjih izzivov dogovarjanja in preživljanja organiziranega časa skupaj na čimbolj kvaliteten in ljubeč način.
Pogovarjajmo se in iščimo srednjo pot. Prisluhnimo si. Ne trmarimo kot triletniki v peskovniku!
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
