Za Košakom je več kot 20-letno filmsko ustvarjanje, v tem času je posnel štiri celovečerce. V novi politični kriminalki je zbral smetano slovenskih igralcev, vse od Vlada Novaka, Ive Kranjc, Silve Čušin in mnogih drugih.
Bi rekli, da je Outsajder še vedno vaš najboljši film, ki ste ga posneli?
Težko rečem. Res pa je, da je Outsajder postal kultni film, ker je postal del pop kulture, del neke generacije in karkoli bi naredil, bi ga primerjal s tem filmom. Še v Srbiji in na Hrvaškem so ga zelo dobro sprejeli, v Sarajevu so ga v kinu predvajali vse leto. Outsider je bil film generacije, ki je nekaj zadel, česar sploh nisem predvidel. Novi film Vsi proti vsem je bolj zrel, tudi režiran je boljše in ima več ravni. V tem filmu vzporedno vodim šest zgodb in vse potekajo zelo tekoče, nobena zgodba ni slabša od druge. In potem vidimo, da vsi moralno klecnejo.
Zgodba o Sloveniji bi lahko na grobo rekli.
V Sloveniji nimamo mafije ne nekega klasičnega kriminala. Pri nas ves kriminal prihaja iz politike, iz parlamenta. Najbolj žalostno je, ko pokažemo nekaj, kar je bilo včasih naše, in rečemo, to je zdaj francosko, to je avstrijsko, nemško … Mi smo to generacijo spravili ob premoženje, nimajo stanovanj, služb, še kreditov ne morejo imeti. Ostane jim samo še beg v tujino. Kar je najbolj žalostno, to se dogaja tudi v Srbiji, na Hrvaškem …
Razmišljate o nadaljevanju Outsajderja, kaj se z glavnimi junaki dogaja 20 let pozneje? Kje je danes Metka?
Metka je verjetno neka podjetnica, ki je za veliko denarja verjetno nekoga prekucnila. Glavni junak je itak mrtev. Spet me bodo obtoževali, da sem jugonostalgik, ampak dobro se spomnim časov pred razpadom Jugoslavije. Imel si kaj za brati, puljski festival je bil velika prireditev, ljudje mogoče niso bili dobro izobraženi, so bili pa informirani. Če se nisi vtikal v partijo in jih s prstom bodel v oči, si imel blažen mir. Danes ni več časopisov, kot so bili Start, Jukebox, cela vrsta filmskih časopisov. Ko gledam današnje naslovnice, so glavni zvezdniki politiki. Tega po svetu, razen na Balkanu, ne vidim.
Zakaj mislite, da smo tako različni od ostalih držav?
Poglejte si samo Hrvaško, pol njihovih filmov se ukvarja z državo, zato ker jim država ni uspela. Srbija je cel kolaps. V Sloveniji, kot se tudi v filmu vidi, ljudi najbolj moti korupcija, ta brezizhodnost, ker smo samo nemi opazovalci. Mi smo mogoče res glasovali za demokracijo, nismo pa glasovali za ta brezobziren kapitalizem. Biti danes delavec je res žalostno, nimaš nobenih pravic, zato je bil tudi film Joker tako uspešen, čeprav meni ni bil preveč všeč. Ljudje imajo počasi vsega dovolj, te vladavine kapitala, kjer je vse manj svobode, kjer si lahko vse manj privoščijo, drugi pa imajo vse. Berem, kaj pišejo ljudje na forumih, in čutim bes v njihovih besedah. Danes živimo v dirigirani demokraciji.
Koliko se je delo pri filmu spremenilo v teh 20 letih?
Nič se ni spremenilo, razen da je za ustvarjanje filmov še manj denarja. Filmski sklad očitno dobro deluje, ker se ne spomnim nobenih škandalov v zadnjih letih. Je pa zaradi pomanjkanja denarja, kot bi rekli Srbi, »mala bara, puno krokodila« (majhno močvirje, veliko krokodilov, op. p.). Mi smo po vlaganju v filmsko produkcijo predzadnji v Evropi in ne vem, ali smo mi neka razvita država ali neka Rodezija tam v Afriki.
Nismo še tega zapopadli, da je film lahko tudi promocija Slovenije?
Seveda ne. Poglejte si makedonski dokumentarni film Honeyland. Posneli so ga za malo denarja, dobil pa je dve nominaciji za oskarja. Makedonija je zdajle v zanimanju celega sveta. Ne veš, kam vse lahko film prileze. Za prepoznavnost države je zelo pomembno, kaj ti o tej državi veš. O državah, o katerih nisi videl nobenega filma, ne veš ničesar. O Afriki ne vemo ničesar, ker ne proizvajajo filmov, o Aziji vemo že nekaj več, o Skandinaviji veliko.
Ampak evropska produkcija dela s polno močjo?
Seveda. V Avstriji en film stane toliko kot celoten filmski program v Sloveniji, približno tri milijone. Pri nas pa za ta denar naredimo od štiri do pet celovečercev na leto.
Televizijska produkcija danes raste bolj strmo kot filmska.
V svetu sploh. Pozdravljam, da so šle televizije v neke resne nadaljevanke, sploh nacionalka. Upam, da ji bo sledila tudi komercialna televizija, da bo začela tudi ona bistveno več vlagati v igrani program. Očitno je, da ljudje to radi gledajo. Sicer s kritičnimi očmi, a gledajo vseeno.
Vas pa televizijska produkcija ne zanima preveč?
Me, ravno pišem eno nadaljevanko, ki pa ne bo kriminalka, ker gredo vsi v ta žanr. Televizija zelo napreduje in določene serije so bistveno bolj kakovostne od filmov. Če samo pogledam Hollywood, v zadnjih 15 let je skoraj vse, kar je bilo kreativno, odšlo na televizijo. Zdaj smo v rasti netflixov, amazonov, Apple zdaj odpira svoj kanal, ljudje danes lahko izbirajo, kaj bodo gledali.
Ste zadovoljni z odzivi na vaš film?
Kritiki me nikoli niso marali, vendar sem zadovoljen z odzivom ljudi na film. Ljudje so se odzvali na film in niso zapuščali dvoran. Mislim, da sem ustvaril tekoč in gledljiv film, ker sem prepričan, da v Sloveniji še vedno ustvarjamo premalo gledljive filme. Za film je zelo važno, da komunicira z okoljem. Težko je biti prerok v tem prostoru in po navadi kritike govorijo več o tistem, ki jih piše, kot o tistem, o katerem pišejo.
Zgodbo filma Vsi proti vsem ste postavil v simbolično mesto Rovte. Ste nam hoteli kaj povedati s tem?
Celotna Slovenija so ene same rovte, vse bolj. Vse bolj pogrešam neke bolj ambiciozne cilje, neki velik zamah. V zadnjih 30 letih nisem videl enega resnega spomenika ali resno arhitekturo, ki bi jo država zgradila. Rastejo samo tržni centri.
A tudi vi ste bili rojeni v »Rovtah«. Vam je žal, da kot filmski ustvarjalec ne prihajate denimo iz Amerike?
Ko ti poveš tujcem, da je pet odstotkov populacije videlo tvoj film, rečejo vav. To so strahovite številke. Nečesa se moramo zavedati. Zgodovina pomni le kulturnike in vojskovodje. O Janezu Janši bodo morda ostali neki mali zaznamki, vsi ostali pa bodo čez 50, 100 let nepomembni in pozabljeni. Ljudje pa bodo tudi takrat še vedno gledali film, tako kot mi še vedno gledamo Kekca. Zadnjič sem srečal Kitajce v Cannesu in sem jih vprašal, ali poznajo Kekca, in ga poznajo. Zdaj pa si predstavljajte, da na Kitajsko pride en dober slovenski film in postane uspešnica. V filmskem svetu je vse mogoče, ker je film globalni medij.
Nov film posnamete na približno osem let. Vmes imate dolgo abstinenco.
Grozno, da. V osmih letih se skoraj dve generaciji zamenjata na akademiji.
Pa se da od slovenskega filma vseeno živeti?
Težko. To zamerim generaciji pred nami. Ko smo mi prišli v kinematografijo, je bila takrat to ena depresivna produkcija, ki je ustvarjala nekomunikativne filme. Nekih hitov ni bilo, potem so pobrali še ves denar. Težava je v tem, da je veliko kulturnikov šlo v politiko, tudi med pisatelji jih najdem veliko, Šeligo, Rupel, in prvi ukrepi so bili ti, da so vzeli kulturi še teh nekaj fičnikov.
V Makedoniji živite zadnjih sedem let. Je bil to za vas težak prehod?
Ne, ni bil. Vmes sem živel tudi v Berlinu, kjer sem se očistil te slovenske nesnage, ki jo nate zmečejo, če si malo bolj izpostavljen. Na vseh področjih Balkana se počutim doma, nekako to še vedno jemljem kot svojo domovino. Vseeno ne morem 25 let življenja vreči stran in se delati, da tega ni bilo. V Beogradu, Zagrebu, povsod se počutim domače. Če grem v Španijo, ne morem reči, da sem tam doma. V Makedoniji vlada dosti večja revščina, ki je v Sloveniji ne vidim, je pa res, da je bolj živahno družabno, nočno življenje. Ljudje se več družijo, več se smejijo, zelo so muzikalni, hitro pride do pesmi. Pa tudi veliko je bilo hrane, vse ima še vedno vonj po mladosti.
