Enkrat poje zabavne priredbe in imitira slavne pri Jonasu, drugič je Dimitrij Rupel in še 50 drugih oseb pri Sašu Hribarju v Radiu Ga Ga, tretjič je Tilen Vrtač in četrtič učitelj imitiranja v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Pa smo komaj na polovici njegovih vlog. Kako jih obvladuje, kakšen je, ko ga ne vidimo, kaj počne, da ne pregori?
Tilen, najprej ste bili tekmovalec v oddaji Znan obraz ima svoj glas, zdaj pa ste že dve sezoni učitelj imitiranja. Kakšna je razlika med nastopajočim, imitatorjem in učiteljem imitacij?
Ker sem že prej več kot deset let delal na Televiziji Slovenija, kjer sem začel, sem prišel v to oddajo z izkušnjami. Ljudje imajo radi, da nimaš samo pevske točke, ampak si v liku celotno oddajo, pa da si domiseln že med snemanjem klipov, vaj petja, plesa in igre. Kot tekmovalec sem se znašel, na POP TV so to opazili in me povabili k sodelovanju kot učitelja imitiranja. Vse to sem vkomponiral v skeče, da sem prišel do zanimivega materiala za gledalce. Ko si tekmovalec, imaš v sezoni 12 likov, kot učitelj pa jih imaš dvanajst krat osem. Produkcija na POP TV je odlična, ekipa je močna in ustvarjalna; tedensko smo se srečevali, vse predebatirali, ideje so se kar kresale. Nikoli nismo bili utrujeni ali prazni. Zelo všeč mi je bil tudi red, da smo lahko vse izpeljali.
Letos ste kot Tilen Vrtač v avtu tudi prevažali goste »presenečenja«.
Ja, to je bila druga ekipa in dobra izkušnja, polna smeha. Kandidat je bil vsakič nov, ni nas poznal, pa smo se kdaj tudi malo pošalili. Enkrat smo se celotno snemanje pretvarjali, da sploh nimam izpita za avto. (smeh) Iz kombija so mi govorili: »Tilen, pazi, pelji desno, na levi so policaji!« Ali pa: »Tilen, previdno, ne razbij avta, to bi bilo že tretjič!« Res je bilo sproščeno, dobra energija – tako lahko človek bolje dela.
Radio Ga Ga praznuje naslednje leto 30 let, vi ste zraven že več kot polovico, 16 let. Včasih si privoščite štose, ki ne sodijo ravno na nacionalni radio.
Zdi se mi, da ne gremo nikoli čez; če bi šli, bi nas opozorili, in mi bi upoštevali. Za to so odgovorni uredniki. Ko je bil v ekipi še Marjan Šarec, smo bili včasih drznejši.
Šarec je zdaj predsednik vlade. Se zdaj še rajši norčujete iz njega?
Saj se ne norčujemo iz njega. No, jaz pazim, da se ne. Morda izpostavim kakšno napako, pokažem na kaj, sicer pa izhajamo iz njihovih izjav. Marjan je šel v politiko, bil je super imitator, pogrešam ga. Najin tandem – Serpentinšek oče in sin – je bil super. Odločil se je za politiko, več kot osem let je bil župan, zdaj je predsednik vlade, želim mu veliko uspeha. Če gre človek v politiko, pa itak ve, da mu ne bo z rožicami postlano.
Pa mu gre?
Kaj pa vem, tako podrobno ga niti ne spremljam, prišlo mi je na ušesa, da ima določene probleme, a zdi se mi kar simpatičen, kadar ga vidim, kako si zapenja rekelc.
Se vam zdi, da igra samega sebe?
Kateri od politikov pa ne igra? Ni samo Šarec »glumac«, vsi so! (smeh) Samo drugi ne znajo imitirati tako kot Šarec.
Ampak politiko vendar morate spremljati, da lahko v petek na radiu imitirate politike in govorite o aktualnih dogodkih oziroma o njihovih neumnostih in spodrsljajih!
No, na splošno zadeve preletim, ne grem pa v podrobnosti. Kolega Aleksander Pozvek, ki imitira Šarca, je novinar in politiko dnevno spremlja. Njega vprašam, kaj se dogaja. Toliko pa spet niso vredni, da bi jih vseskozi spremljal in študiral. Kje imam pa čas! Iskreno povem, da sem v prvi vrsti imitator, to je moj svet, zanimajo me glasba, melodija glasu, imitacija, kakšen je lik, da ga začutim kot človeka, bolj kot pa koga bodo odstavili, nastavili ...
Vendar se morate poglobiti vanje.
Včasih je dovolj en stavek, gig, pogled. Zabavno je, kadar damo politiko v drugo okolje.
Imitirate ogromno oseb. Kakšnih 30? Imate bolj priljubljene?
Čez 50 jih je, zares dobro se počutim v imitacijah Dimitrija Rupla, Zlatka Zahovića, Jožeta Potrebuješa, Svetlane Makarovič, Petra Lovšina, Zorana Predina, predsednika Pahorja, nekdanjega predsednika Milana Kučana, potem v izmišljenih likih – Serpentinšek mlajši, Ifigenija –, v imitacijah voditeljev Slavka Bobovnika, Marcela Štefančiča, Petre Krčmar ... Imam jih z vseh področij, z vseh vetrov.
Koliko časa pa potrebujete, da padete v lik? En trenutek?
Včasih me sprašujejo, koliko časa potrebujem, da naštudiram lik. Včasih deset minut, a v tem sem že 16 let. Kot bi vprašali nogometaša, koliko potrebuje za en gol – nekdo sedem tekem, drugi nekaj minut. Ampak koliko let je moral dati v trening! Imitacije »treniram« že od svojega 17. leta, takrat sem začel nastopati na radiu Ga Ga. Sašo Hribar je bil moj izkušeni učitelj, je tudi zelo dober pedagog. Zdaj pa poslušam in razmišljam sam.
Jožeta Potrebuješa ste »sneli v nulo«, še sam se je čudil, kako ste streljali z očmi, kot se je izrazil. V bistvu ste bili boljši Jože kot on sam.
Jaz sem vendar fan Čukov! (smeh) Še danes. Poslušal sem jih kot otrok. Oni so bili moja prva kaseta, ki sem jo dobil za Miklavža. Pa Šifrer in Agropop. Očitno je v meni malo Jožeta. (smeh) Pri njem sem odkril poteze, iz katerih sem lahko naredil komedijo. Iz Rupla delam komedijo, da je snob, ki ga zanimajo drage stvari, iz Jožeta, da ti vedno dobre volje in nasmejan rad kaj zapoje in proda.
Najdete šibke točke, ki jih poudarite.
To niso njihove šibke točke, temveč karakteristike, značaj ..., iz tega narediš komedijo. Pero Lovšin gre rad na pir – saj jaz tudi (smeh), vsakega od njih je nekaj tudi v meni.
Koliko osebnosti imate! Sindrom multiple osebnosti.
Niti ne, tudi Tilen Tilen je dokaj simpatičen, zanimiv. Ifigenija mi včasih reče (oponaša Ifigenijo!), da bežim pred samim sabo. Pa ji rečem: »No, ne pretiravajte, gospa, samo talent imam za imitiranje in to pač rad počnem.«
Z Ifigenijo se včasih spreta?
Včasih, ja. Ona je sicer lik, narejen po moji psihologinji iz osnovne šole. Krasna gospa, trudim se, da je lik vedno pozitivno prikazan in simpatičen.
Bo Žan Mahnič tudi postal vaš lik? Vam mora biti nekdo simpatičen, da ga imitirate?
Seveda, mora biti simpatičen, morda me bo kdaj kaj prepričalo, da imitiram Mahniča. Lik moraš vzljubiti, biti mora ljubezen na prvi pogled. Saj je v vsakem človeku nekaj dobrega.
Z Igorjem Bračičem ustvarjata rubriko Mala terasa – besedila piše Igor Bračič, vi pojete, on vas spremlja s kitaro, včasih vam zleze pod srajco.
Igor je genialen, ne morem pozabiti snemanja, ko sva imitirala evrovizijca Zalo Kralj in Gašperja Šantla. Njegov obraz se je spremenil v Gašperjevega, vse mišice na obrazu so se naredile v Gašperja. Komaj smo posneli pesem, tako sem se smejal. On pa me je gledal nadvse resno. Res je odličen. Kot komik, besedilopisec in kot igralec. Veseli me, da so uredniki na RTV Slovenija prepoznali, da sva lahko skupaj zelo dobra.
Je Igor Slon ali Sadež?
On je Slon, ne, Sadež. Bom preveril na Googlu, sicer me bo začel klicati Godler.
Ko sva pri Godlerju, že pred časom sta imela predstavo Godart.
To je bil miks med glasbo in humorjem. Tu je še dosti neodkritega prostora. V tej zvrsti zelo uživam. A če imam sezono na televiziji, zmanjka časa za glasbo.
Koliko pa vadite inštrumente? In koliko ste vadili včasih?
Včasih sem vadil po cele dneve. A zdaj se to pozna. Tudi če lepo obdobje ne vadim, pridem v formo po kratkem času. Torej se je splačalo v gimnaziji in na akademiji vaditi lestvice, etide, tehnične vaje ..., to se mi zdaj obrestuje.
Lahko pri glasbi naredite še kaj več, stopničko višje?
Mislim, da imam zadosti; kar potrebujem, obvladam. Nimam ambicij pasti nazaj v klasično glasbo, na televiziji sem dlje, kot sem se šolal v klasični glasbi. Idej, zamisli, želja za projekte pa imam ogromno, ko bo prišel čas. Z Godlerjem pa še nastopiva skupaj, imava vsak svoj stand up in nekaj glasbenih priredb – pop skladbe nazaj v klasični slog. Sva v navezi, druživa se, imava ideje. Samo časa ni dovolj.
Je čas vaš problem?
Saj se staram! (smeh)
Pa s starostjo pride tudi kakšna modrost?
Ja, je: »Tilen, boljš' ne boš! Si, kakršen si!« To si vedno rečem. Kot Tilen Tilen. Če naredim kakšno neumnost, si to rečem.
Ste dobrovoljnež, pozitivec?
Ja, sem. Zdajle decembra sem sicer utrujen.
Kako pa pazite nase?
Včasih sem več telovadil, sicer pa zdravo jem, pa ne sekiram se več toliko, kot včasih.
Imate novoletne želje?
Imam – dopust!! (smeh)
Zaobljube?
Malo več športa. Rad tečem, hodim, smučam. Januarja si bom privoščil Dolomite. Užitek mi je smučati ves dan, od jutra do zadnje vožnje – začutim svobodo, zimo, sneg, gore, nihče me ne pozna. Pa manj stresa – glasbeniki, komedijanti, komiki, ki delamo na radiu, televiziji, smo vseskozi podvrženi stresu. Kar ni zdravo za telo. Zato je moja prva zaobljuba za novo leto, da bom pač od 1. januarja lep čas prost, spočil se bom, sedel s prijatelji, nazdravil z njimi novemu letu. Zdaj tega ni. Vsi me kličejo, ali se dobimo, pa nimam časa. Posvetil se jim bom januarja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
