Vsekakor bi vam različni motivacijski guruji in poslovni strategi znali podati različne opredelitve pojma »cilj«, ker vedo, da brez cilja ne bo dolgoročnega dosežka in uspeha. Nekaj je tudi po mojem mnenju nesporno, in sicer, da vsak od nas potrebuje cilj. Ali nekaj njih.
Sama sem prepričana, da so cilji naše oporne točke, so signali drobnih lučk v temi ali megli, ki nam kažejo pot, četudi kdaj zaidemo in se izgubimo v gostoti misli, informacij, protislovnosti, strahov in blokad, notranjega saboterja, ki šepeta v podzavesti, da se nima smisla truditi za karkoli, ker bo obsojeno na prepad, in podobna destruktivna prepričanja, ki nam preprosto ne pustijo uresničiti ideje oziroma cilja.
Zagotovo vsi poznate samouresničevalske »prerokbe«, ko dvomimo o svojih sposobnostih, ko si ne postavimo primernega cilja, nam kar naprej na pot doseganja spremembe padajo ovire in pod kolena skačejo polena, pa sploh ne vemo, od kod. Cilj je naša usmeritev, je dvignjena zastava, ki kaže pot.
Kakšne cilje pa si je treba zastaviti? In predvsem zakaj? Pomembno je, da si postavljate večinoma kratkoročne cilje, recimo za nekaj mesecev do pol leta, največ enega leta. To pomeni, da naj bi v tem definiranem času ravnali in sprejemali takšne odločitve in res aktivno delali v smeri postavljenega cilja, da bi ga realizirali. Pomembno je, da je cilj dokaj realno kratkoročen, saj nam da motivacijo in nas navda s ponosom, ko ga uresničimo. Zato je nujno potrebno, da smo čuječi in prisotni pri zavedanju, kako korakamo in oblikujemo pot k cilju. Fino je, da si vzamete zvezek in vanj napišete svoje cilje. Poleg napišite približno časovnico, v kolikšnem času bi bil lahko definirani cilj realiziran, in bodite res realni. Cilji naj bodo, karkoli si želite spremeniti, doseči, postaviti kot mejnik. Ne pritiskajte nase, če vam kdaj spodleti. Ne obremenjujte se s slabo vestjo, če vam kdaj ni uspelo doseči zastavljenega cilja, pač spremenite vsebino cilja, redefinirajte ga. Postavite bolj realen časovni okvir. Bodite kreativni pri ustvarjanju svoje, lastne prihodnosti.
Namreč, ko razmišljamo o imperativu, kaj lahko spremenimo v svojem življenju, in nam cilji služijo kot kažipoti na tej etapni poti, se misli usmerjajo kot laserski žarek k uresničitvi naših idej in ciljev. Na tej poti nam strahovi seveda šepetajo, da ne bomo zmogli, da nimamo pojma o vsem tem, da nismo vredni pozitivne spremembe, da kaj hudiča pa bodo drugi menili in podobna negativna prepričanja, ki nas seveda tlačijo nazaj v močvirje uravnilovke, v kateri ni napredka in iskanja svojega kreativnega naboja, ki vleče ideje v uresničitev.
Nekaj ciljev opredelite kot dolgoročne, ki naj bodo vodilo, kako želite zapeljati svoje življenje. Na primer, kaj boste študirali. Kakšno osebnost naj ima bodoči partner. Kakšno poslovno pot ubrati. Kdaj ustvariti družino. Kako usmeriti svojo prihodnost glede na dosedanje življenjske izkušnje. Večinoma so to večletni cilji, ki nam niso vedno pred očmi, a jih je fino kdaj prevetriti, pogledati, ali smo katerega že dosegli, spremeniti prioritetno listo ciljev ali pač popolnoma spremeniti cilj. Zakaj pa ne? Življenje je živo, odziva se na naše odločitve in v skladu s tem lažje dosežemo tisto točko, ko v sebi začutimo, da smo cilj realizirali, dosegli in da smo veseli, ker smo do tega trenutka prehodili kar zapleteno pot, a se je izplačala.
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
***null***
