Zgodovina
Konji so se razvili iz malega večprstega bitja eohippusa, na Zemlji so že več kot 50 milijonov let, najstarejše jamske risbe konj so iz časa 15.000 p. n. š., ljudje smo jih začeli udomačevati okoli leta 4000 p. n. š. (menda v Aziji). Prvi konji naj bi se razvili v Severni Ameriki in se od tam razširili po svetu, nato pa so pred okoli 10.000 leti v Severni Ameriki izumrli, ponovno so jih tja pripeljali šele evropski kolonizatorji. Edina prava še ohranjena divja vrsta konj danes je przewalski konj.
Vohalni smeško
Konji imajo izredno razvit voh, drži rek, da lahko zavohajo celo jahačev strah. Pod ustnico imajo vomeronazalni (ali Jakobsonov) organ, zato ob intenzivnem vohanju odprejo usta in zavihajo ustnico, tako da razkrijejo zobe. Če se vam zdi, da se vam konj smeji, je to zato, ker voha!
Konjska pedikura
Konjsko kopito, ki je iz enake snovi kot naši nohti, ves čas raste, zato ga moramo redno obrezovati in piliti. Podkve prerastejo v šestih do osmih tednih, zato jih je treba na novo podkovati.
Zobar za konje
Tako kot kopita jim nenehno rastejo tudi zobje (zavzemajo več prostora v njihovi glavi kot možgani). Kobile imajo 36 zob, žrebci pa 40. Brusijo si jih sami s hrano, a je domačim konjem treba zobe na nekaj let vseeno pobrusiti, da nimajo težav s prehranjevanjem. In ko smo ravno pri tem: konji ne morejo bruhati, zato so lahko prebavne težave zanje celo usodne. Konji ne spadajo med prežvekovalce, tako kot govedo, saj imajo enodelen želodec.
Obračanje uhljev
V ušesih imajo kar šestnajst mišic, s katerimi lahko ušesa obračajo za 180 stopinj. Konji so nenehno pozorni na okolico, njihova pozornost je po navadi usmerjena tja, kamor so obrnjeni uhlji.
Ves čas na nogah
Konji čez dan večinoma stojijo. Tudi če zadremajo, je to stoje (kolena se jim takrat 'zaklenejo', da ne klecnejo). Ker so težki (odrasel konj tehta okoli 500 kilogramov, lahko tudi do 1000 - rekorder Samson pa je imel kar 1524 kilogramov), bi si lahko, če bi predolgo ležali, stisnili notranje organe, zato tudi ponoči ne spijo prav dolgo leže. Imajo veliko srce in pljuča, zato so dobri dirkači - povprečna hitrost konja je 45 kilometrov na uro, rekord pa je 88 kilometrov na uro.
Miniature
Obstajajo tudi manjše pasme konj, na primer vsem dobro poznani poniji ali islandci, a najmanjša pasma je falabella, ki izvira iz Argentine. Ti konji dosegajo višino do največ 80 centimetrov in niso primerni za jahanje. Velikokrat jih imenujejo tudi kar miniaturni konji.
Sladkosnedi
Konji imajo tudi dobro razvit okus, takoj prepoznajo neokusno, pokvarjeno ali strupeno hrano ali onesnaženo vodo. So pa pravi sladkosnedneži, obožujejo sladke stvari, kislih in grenkih se ne bodo dotaknili.
Pregled nad okoljem
Konji imajo zelo velike oči (največje od kopenskih sesalcev), nameščene so ob strani, zato lahko vidijo skoraj 360 stopinj okoli sebe, njihove »slepe pege« so samo ozek trikotnik tik ob glavi spredaj, natanko pod glavo oziroma nosom, in ozek pas direktno za njimi (čez grivo, viher in rep). Zato nikar ne hodite konju za zadnjico, ker vas ne vidi! imajo binokularen vid, kar pomeni, da z vsakim očesom vidijo drugače.
Temna žrebeta
Lipicanci slovijo tudi zaradi svoje bele barve. A beli konji se ne rodijo beli, temveč temni, barvo spreminjajo postopno, čisto belino lahko nekateri dosežejo šele po desetih letih.
Križanci
Križanec med kobilo in oslom se imenuje mula, s križanjem žrebca in oslice dobimo mezga, oba križanca pa sta neplodna. Ljubezen med zebro in konjem rodi zebroida (med zebro in ponijem pa zonija).
