Podobo detektiva Tarasa si naredil po sebi, predvidevam. Najlažje pišeš o tem, kar najbolje poznaš?
Ja, nekatere stvari jemlješ iz svojega življenja. Seveda pa to, kar narediš, nisi ti, to je neka fikcija. Zelo se izogibam, da bi dal preveč sebe noter, ampak tisti lik, ki ga ustvariš, tista oseba pa ima neke tvoje vrednote. Tukaj sva si podobna, nisem pa jaz on, to je jasno.
Si sodeloval pri scenariju za nadaljevanko Jezero?
Sem, ampak manj kot bi si želel, ker nisem imel časa. Bil sem polno zaposlen z pisanjem Leninovega parka. Scenarij sem prebral, dal sem tudi nekaj pripomb, nekaj so jih upoštevali. Bolj se bom angažiral, če bo prišlo do druge sezone.
Ti je v izziv, da bi se tudi scenarija lotil?
Seveda mi je. Ekranizacijo svojega pisanja dojemam kot nekakšno njeno nadgradnjo, novo življenje. Lepo je videti svoje ime napisano v odjavni špici.
Ego imaš pa velik?
Mislim, da ja, saj to ni nič slabega, če ga znaš krotiti. Bi rekel, da ga imam na vajetih in da zaradi tega sodelovanje z menoj ni najtežja reč na svetu. Pa tudi sicer je serija Jezero je že zelo blizu mojim predstavam o tem, kakršna bi morala biti.
Verjamem, da ti je veliko stvari všeč v nadaljevanki, vse pa ti tudi najbrž niso?
Moram reči, da sem zelo hvaležen Matevžu Luzarju in Mihi Hočevarju, da sta opazila knjigo in jo filmsko gledano spravila v promet. Še dva človeka moram omeniti, Janija Virka, urednika na RTV in Janeza Pirca, ki je kot producent zelo zaslužen, da ima Jezero tako obliko in da so jo sploh posneli. V glavnem sem s tem, kako je narejeno zelo zadovoljen.
Te mika, da bi tudi igral v Jezeru?
Ne, to ne. Smo pa se pogovarjali, da bi v njej nastopil kot statist, kot recimo Hitchcock ali pa Stephen King, ki sta se pojavljala v svojih filmih. In sem rekel ja, bil bi hec, samo potem nisem imel časa, da bi prišel na snemanje, čeprav so me vabili, sploh, ko so bili v Bohinju. Ko sem zaključil knjigo in jih poklical, kje so, da jih pridem pogledat, so tudi oni že končali.
Novinar si bil dolga leta. Lahko rečeva, da je pisateljstvo neko logično nadaljevanje tvoje kariere, čeprav se to ne zgodi vsem novinarjem. Si imel željo postati pisatelj?
Ja, čeprav je ta moja želja hibernirala dolgo časa, tudi zaradi plezanja, 20 let nisem razmišljal o ničemer drugem kot o gorah. Vendar je bila ta želja ves čas prisotna, samo neko pravo priložnost je čakala in neko zunanjo spodbudo. Ta je prišla, ko smo šli na Mount Everest z Davom Karničarjem. Pogovarjali smo se o tem, da bi naredili film in knjigo in sem se javil, da bi napisal knjigo. To priložnost sem izkoristil. Če te knjige Z Everesta ne bi bilo, ne bi bilo niti drugih.
Čeprav si vedel, kot novinar, da se v minulih letih od pisateljstva ni dalo ravno dobro živeti.
Nikoli se nisem s tem obremenjeval, vedno sem mislil, da se da. Da sem tako dolgo časa čakal, da se bo to zgodilo, se mi je zdelo prej napaka v sistemu. Kar nekako sem verjel, da so bo to nekoč zgodilo. Je pa res, da sem najprej mislil, da pri nas ne bo šlo, da bom moral s svojimi knjigami najprej uspeti v tujini. Po nekaj obiskih knjižnih sejmov v tujini sem videl, da so to zelo iluzorne želje – če mi doma ne bo uspelo, tudi v tujini ne bo prišlo do uspeha. Zanašati se samo na tujino pa zna biti velika težava.
Razmišljaš še kaj o prodoru na angleško tržišče ali pa na balkansko?
Razmišljam, težava je v tem, da imam toliko dela s svojimi knjigami, da jih napišem, da preprosto nimam časa, da bi se angažiral okoli tega. Pri nas pa knjižnih agentov, ki bi to obvladali, ni. Pogovarjam se o tem z mojo založbo in Jezero smo že prevedli v angleščino.Zdaj, ko je tudi serija zunaj, upam, da bo pomagalo, da najdem založnika v tujini. Rad bi dobil založbo, ki nekaj pomeni in bo s to knjigo tudi nekaj naredila, ne pa, da odleži v nekem kotu.
Čeprav je, po statističnih podatkih v zadnjih letih pri nas bralna kultura na psu, pri tebi tega ni videti?
Ne vem. Moje knjige se super berejo. Ravno zjutraj sem gledal, da je moja knjiga izposojena v vsej knjižnicah, le na Brezjah je še en izvod prost. Tudi prodajajo se fantastično. Seveda ljudje manj berejo, ker je več teh motilcev, od telefona, računalniških igric in do televizije, ki ima mnogo bolj zanimiv program, kot ga je imela svoj čas. Del vzroka, da ljudje premalo berejo je tudi v tem, da pri nas v preteklosti ni bilo te komunikativne literature, žanrske. Imam občutek, da pisatelji niso pisali za bralce ampak bolj za komisije, ozke kroge ljudi, ki so odločali o tej neki slavi, časti in denarju.
Ne spomnim se, da bi se Slovenci, glede na našo pisano črno kroniko, ki jo imamo na Slovenskem, lotevali ravno kriminalnih romanov?
Zadnjič sem zasledil, da je znana slovenska odvetnica Ljuba Prenner izdala kriminalko kmalu po drugi svetovni vojni. Potem je dejansko zazijala velika luknja, kasneje se je pojavila Maja Novak z nekaj kriminalkami in zdaj Avgust Demšar s svojim inšpektorjem Vrenkom. Nekaj tega je bilo, Jezero je prva takšna kriminalka,ki je širše uspela.
Veš, da se, tako kot pri vseh zadevah pri nas, tudi pri tvojih knjigah lomijo kopja. Večina je zadovoljna s tvojimi knjigami, obstaja pa tudi krog ljudi, ki jim nisi všeč, ki iščejo napake v tvojih knjigah.
Nimam odnosa do tega, enostavno tega ne spremljam. Na začetku sem prebral vse, kar se je pisalo o mojih knjigah in sem ugotovil, da me to spravlja v slabo voljo, zato sem s tem nehal. Tako da zdaj ne berem nič o Jezeru, tudi o nadaljevanki ne. Moja žena Mojca doma prebere in mi potem servira po kapljicah. Ampak, seveda pridejo te kritike do tebe, na tak ali drugačen način, okoli vogala.
Si občutljiv na kritike?
Vedno manj. Zadnjič sem prebral, kako se je naša teniška igralka zgrudila v Melbournu na igrišču zaradi onesnaženosti zraka. Potem sem prebral tiste forume in mi je bilo jasno, da to pišejo ljudje, ki so nezadovoljni sami s sabo in imajo zelo prazna življenja. Bili so komentarji kot, a nasprotnica se pa ni zgrudila, a na Jesenicah pa imate ne vem kako čudovit zrak. Mislim, da nepodpisanih zadev sploh ne bi smeli objavljati. Pogledam število odzivov, če jih je veliko, sem zadovoljen, če ne, malo manj. Ne obremenjujem se s tem, kaj ljudje mislijo o mojih knjigah, večina jih misli, da so v redu. Preden se je Jezero sploh začelo predvajati na televiziji sem pogledal odzive na napoved nadaljevanke. Komentatorji so se na Cavazzo spravili tako neusmiljeno, da … razumem, da bi se spravili nanj po nadaljevanki, da pa že vnaprej spljuvaš človeka, to pa ni dokaz tvoje kritičnosti, to je dokaz nekega globokega nezadovoljstva s sabo. Mi smo tudi edini narod na svetu, ki se nam zdi to, da igralec dobro zgleda, slabost. Tega ni nikjer.
V enem nedavnih intervjujev si izjavil, da si boljši pisatelj od Jo Nesboja. Veš, da so ti ljudje zelo zamerili to izjavo?
Izjavil sem, da sem boljši pisatelj od njega in to drži. Kdor kaj ve o tem, se bo moral strinjati. Ali pišem boljše kriminalke kot on, to pa morajo ljudje oceniti. Pri kriminalkah je stvar zelo demokratična. Če ljudje mislijo, da so boljše, so, če ne, pač niso. Ampak kot pisatelj sem pa boljši, to pa vem. S pisanjem se ukvarjam 20 let in znam oceniti neko besedilo. Če ga ljudje, ki tako mislijo, ne znajo oceniti, je to njihov problem. Pa da ne bo pomote. Zelo sem vesel, da mu je uspelo, je moj pisateljski in tudi plezalski kolega, nič nimam proti njemu ampak te njegove knjige, s pisateljskega stališča niso bogve kaj, ne vem zakaj ljudje mislijo, da so.
Mogoče zato, ker imamo v zavesti vcepljeno, da je vse, kar je iz tujine boljše kot naš izdelek.
To kaže samo na neko nesamozavest, ki jo imamo. Namesto, da bi bili veseli, pa da bi rekli, dejansko je Golob boljši, četudi ne bi bil, gredo raje lizat norveško rit. Ampak, takšni smo. Osvobodilna fronta se je trudila, da bi to spremenila, ampak ji ni najbolj uspelo.
Ko ravno omenjaš OF, zdi se mi, da si bolj naklonjen partizanom kot drugi strani?
Seveda, cenim pogum in to da si šel leta 1941 v gozd, za to si moral biti noro pogumen. Da doma sediš in čakaš, da te osvobodijo Angleži, to samo po sebi ne bi smelo biti neka vrednota. Da pa si se izživljal nad tistimi, ki so šli v gozd in da si jih s pomočjo Wermachta zasledoval in pobijal, to je pa naravnost odurno. In tu mislim, da bi se lahko te razprave, na tej elementarni ravni, počasi končale. Sem na strani tistih, ki so imeli pogum. Kot človek in pisatelj znam tudi ceniti, če pogledamo kulturno produkcijo partizanov na eni strani in domobrancev na drugi, med obema je ogromna razlika in jasno je, da moram navijati za svoje.
Kako pa gledaš na to, da so te razprave še vedno žive, da se po 70-ih letih še vedno ukvarjamo z rehabilitacijo nekdanjih vojnih zločincev?
Žalostno je, da se s tem sploh ukvarjamo. Veliko težavo vidim tudi v tem, da ta kulturni boj pri nas še ni zaključen in spet smo Slovenci na strani previdnežev, na strani tistih, ki jim je konformizem, varno zapečkarstvo še kar vodilo v življenju. Nekateri zdaj trdijo, da bi bilo manj žrtev, če se partizani ne bi upirali sovražnikom. Mogoče bi jih res bilo manj ampak ali bi kot narod potem preživeli s tem, da smo samo čakali? Kako bi se pogledali v ogledalo? Na nek način to, kar se je zgodilo v Iraku z našimi šestimi vojaki, vse pokaže. Pa ne krivim teh vojakov, oni se niso tako odločili, krivim Erjavca in Pahorja. Vse za nastop. Kraljestvo za selfie.
Razmišljaš o kakšnem umoru v slovenski politiki, se ti zdi to intrigantno?
Ne, zato ker imajo politiki že dovolj prostora v medijih. Poročila se začnejo z novicami iz parlamenta, čeprav se tam nič ne zgodi. Vem, da je to najlažja izbira. Raje bi videl, da poročila začnejo s tem, kako sta igrala Dončić in Dragić, to se mi zdi bolj zanimivo.
Katera od tvojih knjig ti je najljubša?
Res je, kar rečejo, da so ti vse knjige kot otroci. Vse so mi v redu, ne bi bilo drugih brez vmesnih členov. Sploh pa najboljše šele pride.
Meni so bile Svinjske nogice zelo všeč.
Ja, meni tudi. Vesel sem, da so po 10 letih doživele nov ponatis in da jih ljudje znova radi prebirajo. Na knjižnem sejmu smo prodali vse izvode in vesel sem, da imajo neko svoje življenje. Ne vem, če bi jih danes znal napisati na tak način. Ne vem, če bi bil tako pogumen, da bi še enkrat izbral isti jezik. Zdi se mi, da sem bil takrat zelo neobremenjen.
Je kakšna tvoja knjiga prezrta po nepotrebnem?
Presenetilo me je, da je imela knjiga Ali boma že tako slab odziv, ker ima v sebi nek humor in zdi se mi, da če je knjiga humorno napisana, da se ni težko pretolči čez njo. In potem sem ugotovil, da knjiga govori o boksu in boks zanima pet ljudi v tej državi, tako da, če hočeš prodajati svoje knjige, moraš to narediti drugače.
To, da ti rečejo, da si komercialen, to te najbrž ne moti?
Če lahko parafriziram pianista Liberaceja: “Jokal sem vso pot do bankomata”. Sploh ne, zelo rad to slišim. Pač ne pišem za ozek krog ljudi. In, dajmo razbesnet še koga: tudi Prešernovo nagrado bi moral dobiti, da ne bo pomote. Vsak kulturni praznik sedem pred televizijo in čakam ali jo bom dobil tokrat ali ne.
Na javne prireditve ne hodiš? Večerne obleke nimaš, niti metuljčka?
Ne, zaklel sem se, da če bom dobil katerokoli nagrado, vključno z Oskarjem, bom prišel tja v majici s kratkimi rokavi. Če me ne bodo spustili noter, me pač ne bodo. Nikoli nisem funkcioniral na takšen način, da obleka naredi človeka. Tudi avto ga ne.
Napisal si kup biografij: Milena Zupančič, Peter Vilfan, Alenka Bratušek…. Loteval si se jih zato, ker te je to zanimalo ali ker je bilo to lažje napisati od romana?
Loteval sem se jih predvsem zato, da bi se naučil pisati, da bi naredil ta prehod iz novinarstva v literaturo. Ta korak se je pokazal kot izjemno pameten, ker sem se naučil, kako ustvariti določeno število znakov, strani. To je sijajen trening za pisanje literature. Potem sem jih napisal, ker so me nekateri ljudje strašno zanimali, kasneje sem jih pisal zaradi naročil, zdaj pa počasi opuščam to dejavnost.
Ni zate več nobenega zanimivega Slovenca?
So, samo zdaj zaslužim več s svojimi kriminalkami kot bi zaslužil z biografijami. Pa tudi dveh reči naenkrat, na dolgi rok, ne morem delati. Ni dobro za zdravje. Končujem biografijo o Božu Dimniku in potem sem zaključil z biografijami.
Zdi se mi, da vedno več Slovencev piše, niso pa vsi pisatelji?
To je način izražanja, s tem ni nič narobe. Ljudje, ki to počnejo, hitro ugotovijo, da ni tako enostavno napisati nekaj, kar ima rep in glavo. Pri nekaterih je problem tudi ta, da niso dovolj samokritični, da mislijo, da je dobro vse, kar naredijo pa neko prepričanje še vedno obstaja, da pisanje ni neko resno delo. Vsakdo se vtakne v tvoje pisanje, nekatere druge poklice pustimo pri miru. Nihče od potnikov ne bo šel v letalsko pilotsko kabino, pusti ti to, bom jaz malo peljal, ker mislim, da znam boljše. Pri pisateljih pa se to nenehno dogaja. Ampak pisanje je namenjeno temu, da ga ljudje ocenjujejo.
Je kakšen sodoben pisatelj , ki se ti zdi zanimiv?
Naša pisateljska scena je zelo zanimiva. Rad berem Resmana, Mazzinija, … Za vsakega se nekaj najde, ni neka mrtva mlaka.
Vzpon na Mount Everest ali napisati knjigo, kaj je bilo zate težje?
Precej vzporednic lahko najdem med plezanjem in pisanjem knjige, čeprav sta strašno različni dejavnosti. Pri knjigi sediš doma na toplem in ustvarjaš, pri Everestu pa zelo fizično in psihično trpiš. Everest na način, kako sem plezal, brez pomoči šerp, težje preplezati kot napisati povprečno knjigo.
