Tone Škrbec, mentor plešoče skupine, me nagajivo pogleda in vpraša, ali bi poskusila. Moji izgovori, da ne znam, da nimam plesnih čevljev in podobno, ne zaležejo. Kot velik kavalir me »vzame v svoje roke« in dobesedno zaplavava po dvorani. Slišim samo še pripombo iz »občinstva« - Tone je pa res gospod, ki vsako obrne. In to dobro!
Sreča in pelin. Tone Škrbec, nekaj čez šestdeset jih ima, preprosto očara. Najprej s svojo pojočo notranjsko govorico, ki je del njegovega bistva, čeprav že dolgo ne živi na Notranjskem. Kraj, kjer je ugledal luč sveta, se imenuje Gornje jezero. Tam je tudi izvir čarobnega Cerkniškega jezera. Ta čarobnost kot da se drži malce tudi Toneta. Poslušala bi ga lahko ure in ure, ne samo zaradi božajoče notranjščine in jasno izraženih misli, globoko vate sežejo tudi izrečene modrosti, ki izhajajo iz njegovih življenjskih izkušenj: »Veliko lepega se mi je v življenju zgodilo, bilo pa je tudi precej pelina. Pelin pa je, kot vemo, koristen za jetra!« Je tudi človek, ki mu ni težko odkrito izraziti svojih čustev, kar pri moških ni tako pogost pojav. Ob poglobljenem pogovoru se mu včasih tudi zasolzijo oči, ker globoko občuti. Morda tudi zato, ker zna človeka res poslušati. Ampak ne mislite, da je popoln, odkrito govori tudi o svojih napakah. »Zdaj spet živim sam. Pa veste zakaj? Siten sem kot hudič, in za take je res najbolje, da živijo sami,« nič ne skriva ene od svojih neprijetnih lastnosti. To je Tone, iskren tudi do sebe, kar je najtežje.
Mevlje v riti. »Če bo šlo vse po sreči, bom jeseni dopolnil 64 let,« mi odgovori na vprašanje o starosti. Bil je nekakšen »postrganček«, saj se je rodil kot osmi otrok materi, ki je imela že 47 let. Pravi, da je imel čarobno otroštvo, večkrat je čez dan pobegnil od doma, posledica teh pobegov pa so bile take in drugačne dogodivščine. Poznal je vsako polje v bližini doma, pa tudi malo (ali pa precej, če smo iskreni) dlje; že v otroštvu je bil tudi strasten ribič. Še eno nenavadno lastnost je imel kot otrok. »Počasi sem hodil samo takrat, ko sem bil žalosten, običajno sem vedno tekel, vsi so mi govorili, da imam mevlje v riti!« Zanimalo me je, ali je po materi podedoval čustveno odprtost, ki ga krasi. »Z materjo sva imela kar nekaj 'vzgojnih sporov'. Nikoli mi ni z besedami povedala, da me ima rada. Sem pa njeno ljubezen globoko občutil in nikoli nisem dvomil o njej. O moji mami bi rad povedal tudi to, da ljubezni nikoli ni kupovala. Je ni mogla, ker ni imela nič!« Malo moram pomolčati, da lahko dojamem vso globino tega stavka, s katerim mi je Tone opisal svojo mater. Tam nekje, neizgovorjeno, ampak zelo močno, začutim vse spoštovanje, ki ga je čutil do svoje mame. Še danes je globoko prepričan, da do sreče v življenju vodi pot le skozi urejene odnose s starši.
»Mladina večino časa bulji v računalnike, ko pa jih skušajo starši preusmeriti kam drugam, jih v veliki večini vpisujejo na nogomet, kjer takoj postanejo 'ronaldoti in mesiji'. Na ribičiji pa si lahko samo Polde!«
Ribiči so posebna sorta ljudi. Oče je malemu Tonetu umrl, ko je imel šest let. »Pa je vseeno zaznamoval moje življenje, on je bil tisti, ki me je vpeljal v ribiški svet,« mehko pove. Prepričan je, da so ribiči posebne sorte ljudje. »Samo ribiči lahko vztrajajo ves dan, kljub temu da nič ne ujamejo,« se smeji in nadaljuje: »Smo tudi blazni optimisti, saj vsakih deset minut na novo mislimo – zdajle bo! Tako lahko preživimo ves dan ob teh desetminutnih intervalih 'zdaj bo', košara pa je še vedno prazna. Tik preden zaide sonce (še vedno prazna košara …), pa je naša misel – zagotovo bo prijela tik pred sončnim zahodom! No, če to ni optimizem v svoji najčistejši obliki!« Pripoveduje mi, da se je smisel ribolova, ujeti nekaj užitnega in nahraniti družino, v današnjem svetu, naphanem s potrošništvom in preobiljem, popolnoma izgubil. Smisel ribičije vidi tudi v tem, da bi bili ribiči varuhi narave, paziti bi morali tudi na domorodne ribje vrste. » Imamo 94 domorodnih vrst, za dvajset pa jih sploh ne vemo, ali še obstajajo! Mladih ribičev tako rekoč ni! Mladina večino časa bulji v računalnike, ko pa jih starši skušajo preusmeriti kam drugam, jih v veliki večini vpisujejo na nogomet, kjer takoj postanejo 'ronaldoti in mesiji'. Na ribičiji pa si lahko samo Polde! Edino, kar današnjim ribičem še ostane, je, da svoj optimizem 'zganjajo' v čisti naravi in na svežem zraku,« se priduša Tone. Potem se umiri, zamiži in skoraj zašepeta: »Biti sam s seboj, v lepi in čisti naravi, v tišini, vse to in še več je ribičija.«
Ni odveze brez trpljenja. Mladi Tone po osnovni šoli ni sam izbiral, kaj želi postati. Ker je doma iz krajev, kjer je takt življenju dajala lesna tovarna, ga je mama vpisala v lesarsko srednjo šolo. V fabriki so namreč za lesarje dajali štipendije, in to je bilo odločilno. »Moja štipendija je šla za plačilo davkov za kmetijo,« se spominja Tone. To ni bila šola, ki bi ustrezala »pesniški« duši mladega Notranjca. »Spomnim se obdobja, ko sem imel pet 'cvekov' in me šola sploh ni zanimala! Če bi bilo po mojem, bi jo pustil. Tudi počutil se nisem dobro tam. Mama mi je, kmečkemu fantalinu, nekoč napisala opravičilo, da v šolo nisem prišel zato, ker sem moral pasti krave. Eden od sošolcev se mi je režal in posmehoval, zato sem ga prebutal! Šolo pa sem nazadnje le končal. Izdelal sem izključno zaradi materinega iskrenega joka.« Zaposlil se je v domačih krajih, vmes naredil šolo za varnostnega inženirja in se zaposlil v svojem novem poklicu. Pa ne za dolgo, saj tam ni bilo posebno veliko denarja. »Vedel sem, da imajo komercialisti dobre plače, pa sem poskusil.« Bil je več kot uspešen (si ga kar predstavljam, vsega šarmantnega in uglajenega!), saj je »končal« kot zasebnik in trgoval na veliko z usnjem, tekstilom ter oblačili. »Leta 1992 sem zaposloval 16 delavcev, imeli smo približno štiri milijone dolarjev prometa na leto.« To je bilo za Toneta obdobje debelih krav. »Potem pa je nastopilo najtemnejše obdobje mojega življenja. Doživel sem veliko grenkega pelina (saj veste, korist za jetra!). Najprej sem se ločil od žene, s katero imava tri otroke, potem pa sem še bankrotiral. Takrat me je pretreslo spoznanje, da po 26 letih delovne dobe, ki sem jo večino preživel kot šef, pravzaprav ne znam ničesar delati!« In je spet odreagiral čisto po njegovo, začel se je učiti na novo. Zaposlil se je kot pomožni delavec na gradbišču! »Po treh mesecih sem se naučil zidati tako dobro, da so me začeli mojstri Bosanci jemati s seboj na 'fuše', in tako sem čez vikend zaslužil dvakrat več kot v celem tednu v redni službi! Seveda sem med obdobjem suhih krav trpel, ampak vedeti morate, da ni odveze brez trpljenja! Velja prav za vse, kar se ti v življenju zgodi.« Spet ena Tonetova modrost, podprta z izkušnjami.
»Seveda sem med obdobjem suhih krav trpel, ampak vedeti morate, da ni odveze brez trpljenja! Velja prav za vse, kar se ti v življenju zgodi.«
Ustavite, izstopam! Kmalu je imel svojo majhno in uspešno gradbeno skupino. Takrat je od blizu spoznal vso bedo teh in podobnih »poslov«. »Vsi večji posli so se pridobivali izključno na podlagi podkupnin! Jaz pa nimam prav posebno dobrega želodca za te stvari. Dobesedno zagabilo se mi je. In sem izstopil in vse skupaj pustil! V tistem času sem sklenil, da bom tisto, kar obljubim, tudi naredil. Pa naj gre za poslovno ali zasebno življenje. Držim besedo in zato zelo malo obljubljam. S takšno držo si človek pridobi ugled in notranji mir …« Notranji mir pa je nekaj, kar Tonetu v življenju ogromno pomeni.
Ples ni noben bavbav! Gradbeništvo je zelo grob posel, zato ni čudno, da je Tone takrat našel življenjsko ravnovesje v plesu. »Moja takratna punca je imela za seboj že tri plesne tečaje in me je kar naprej zafrkavala, da ne znam plesati. Ko sem imel tega dovolj, sem sam pri sebi sklenil, da se bom naučil plesati bolje od nje, potem pa ji bom rekel adijo!« Rečeno, storjeno. Tone se je zaljubil v dinamično plesno zvrst, sving je namreč tisti, ki ga je očaral tako, da ga je intenzivno plesal dve leti. »Ah, to so bili lepi časi,« je malce nostalgičen.
Obrnilo se je, da je ples postal velik del Tonetovega življenja. Zgodba pa gre takole: pred približno desetimi leti je z družbo praznoval silvestrovo. »Bil sem že precej okrogel, ko me je nekdo iz druščine vprašal, ali bi jih naučil plesati. Seveda sem pod vplivom alkoholnih hlapov to velikodušno obljubil. Potem pa je prišlo jutro 1. januarja. In z grozo sem se spomnil, kaj sem obljubil. Ker pa besedo držim, sem 3. januarja stal pred skupino upokojencev kot njihov mentor plesa. Za upokojence sem imel samo 15 minut, potem pa sem spoznal, da so to čisto 'normalni' ljudje!« Že več kot deset let je najuspešnejši »penzionistovski« mentor plesa, ki vrača veselje do življenja. Če se le upokojenec odloči za to!
Pripoveduje o tem, da se marsikdo plesa boji, predvsem moški. »Pa ples ni noben bavbav. Je hoja, ravnotežje in ritem. Nič drugega! Seveda pa so zraven tudi dobri občutki, ko moraš izpiliti kakšno težjo figuro, za katero je potrebno precej vaje, tudi kakšna solza lahko kane iz očesa. Ko pa vse to premagaš – takrat so občutki zares lepi!«
Stari mahedrač. Še v nečem je Tone zelo dober. Odlično piše. Svoje zgodbe objavlja v reviji Ribič. Z užitkom sem prebrala njegova »zbrana dela« z naslovom Ribiške pripovedi, ki bodo morda nekoč zagledale luč sveta v knjižni obliki. Do zdaj so izšle namreč le v enem izvodu, ki ga hrani avtor. »Veste, medtem ko pišem, imam občutek, da je zanič, da pišem slabo. Ko pa naslednji dan še enkrat preberem napisano, včasih ne morem verjeti, da sem to napisal jaz, tako dobro se mi zdi!« Dragi Tone, naj te potolažim, to so občutki mnogih, ki se ukvarjamo s pisanjem, verjemi!
Igor Holy, upokojeni urednik revije Ribič, o Tonetu in njegovem pisanju med drugim zapiše: »Prvič sem ga srečal pri Benotu v Planini in takrat sem ga spoznal kot ribiča. Potem sva se srečala še nekajkrat ob najbolj nepričakovanem času in na najbolj nepričakovanih mestih. Včasih sva izmenjala nekaj besed, včasih pa sva se zapletla v daljši pogovor. V enem takih mi je povedal, da piše knjigo. 'Knjigo?' sem bil presenečen. 'O čem pa?' 'O vsem mogočem in o ničemer. O sebi, o življenju, tudi o ribičiji. Sicer pa ti lahko pošljem kaj v branje.' Med elektronsko pošto sem našel nekaj njegovih pripovedi in Tone me je, kot vselej, znova presenetil. Tokrat z iskrenim pripovedovanjem in čustveno dušo, kar moški prejkone skrivamo, ker se nam menda ne podá … Tone Škrbec pa še vedno ostaja zgolj Tone: pojavi se od nevemkje in nevemkam spet izgine, stari mahedrač …« Tako urednik.
Stari mahedrač pa še naprej plava s tokom življenja, tako, kot sta ga naučila ribičija in ples. Zanj je vsak dan nova dogodivščina. Srečno, Tona!
