Odkar je oktobra na strani Alteia.si v videoposnetkih začel ljudem hudomušno prikazovati svoje duhovniško življenje, je postal eden najbolj znanih in priljubljenih duhovnikov v Sloveniji. Vedno več ljudi se hoče srečati z njim. Pričakal nas je pri cerkvici, nasmejan, v kratkih hlačah in modri majici, pa kaj bi ovinkarili, pričakal nas je privlačen moški v tridesetih, za katerega bi na prvi pogled težko rekli, da se je zaobljubil Bogu.
To sem mu tudi kar takoj iskreno povedala. »Pa obrniva tako,« se je nasmehnil. »Ko me človek pogleda, se mu zdi duhovniški poklic nekaj čisto normalnega in zanimivega. Zato sem tudi začel vlogati, da bi ljudje spoznali, da smo povsem normalni ljudje.« Povedal je, da ga je Bog sicer že zelo zgodaj nagovoril, lep zgled mu je bil domači župnik. »Zaradi njega sem izgubil predsodek, da so župniki plešasti, debeli in tečni,« je pomežiknil. Dokončno pa se je odločil po spletu okoliščin. V srednji šoli je razmišljal o novinarstvu in filozofiji, zaradi popravnega izpita pri angleščini v četrtem letniku pa je moral na drugi rok mature, zaradi česar ni bilo več prostih mest v želenih fakultetah, razen na teološki. Tam je bilo tudi nekaj filozofije, kar mu je povsem ustrezalo. Vmes je razmišljal, kaj si resnici želi od življenja. In ko mu je župnik Lojze Grebenc dejal, da je natanko takšen, kot je, torej sproščen, družaben in navihan, lahko odličen župnik, se je odločil. »Težko me je namreč dati v kalupe, od tega bežim.«
»V življenju večkrat izgubimo glavo, jaz sem krasen primer za to – izgubil sem jo, ko sem šel za duhovnika. Izgubimo jo tudi zaradi ljubezni. Glava dela preračunljivo, srce pa je pravzaprav vodilo življenja, prinaša ti srečo, če ga poslušaš. Ljubezen se ne izplača, dela pa življenje lepo, dobra dela se ne izplačajo, ampak polepšajo življenje. Deželaku se pot ni izplačala, bo pa osrečil tisoč otrok!«
Dam kar nekaj nase. Ko sem mu omenila, da me preseneča njegova ležernost v vlogih in da se dobro oblači, se je namuznil, da se obleče tako kot ženske – kot se zjutraj počuti. »Rad sem urejen, rad imam barve in všeč mi je, če se v oblačilih dobro počutim, dam kar nekaj nase. Sicer je pa obleka odraz človekove notranjosti. Ob nedeljah, za maše in v cerkvi sem pa seveda vedno v duhovniških oblačilih.« Z njegovim hecnim avtom – z modro-vojaškim vzorcem prelepljeno lado nivo – smo se peljali do izhodišča razgledne točke Peč, da bi nama pokazal enega od prelepih bohinjskih razgledov. »Avto sem dobil po ugodni ceni in mi je všeč, ker lahko z njim obiskujem ljudi tudi na odročnejših, pozimi precej zasneženih predelih.« Štiri leta je minilo, odkar je prevzel župnijo Srednja vas pri Bohinju, ki ima kar sedem cerkva. Z neposrednostjo, odprtostjo in družabnostjo je hitro osvojil mlada in malce starejša bohinjska srca. Vsi ga poznajo in on pozna ter pozdravlja vse. »Takšnega župnika ne bomo nikoli več imeli,« je ponosno povedala domačinka, ki smo jo srečali na poti. »Sem gor se večkrat odpravim jeseni in pozimi, ko ni toliko turistov. Je luštna in kratka pot iz farovža, taka za dušo. Ljudem rad razkažem kraj, kjer živim, in njegove najlepše kotičke,« je razlagal, medtem ko smo se na izjemno vroč junijski dan vzpenjali po prijetno hladni gozdni poti. Pred sabo malce naprej smo zaslišali motorno žago. Gozdarji so podirali drevesa. »Precej lubadarja je, gozd čistijo,« je razložil. »Mart'n, si se zgubu?« smo zaslišali glas izza enega od podrtih dreves. »Kva'j dej'?« je možaka po bohinjsko pozdravil. Hitro se je razvila debata o traktorjih. Bohinjski župnik namreč prihaja s kmetije, zato mu delo s kmetijskimi stroji ni tuje. Traktorji so mu še posebej pri srcu. Zaradi obilice dela v župniji se poleti ne vrača toliko domov na kmetijo v Šmartno pri Litiji, kot bi se rad, je priznal.
Kdor spi, ne greši. Nekaj uric prostega časa rad izkoristi za skok v gore. Pogosto je na bližnjem 1002 metra visokem Studorju, kamor ne zaide toliko ljudi kot recimo na Vogar. »Čeprav zdaj poleti gor ne bom šel več zaradi kač.« Lani je namreč tam, ko je plezal do razgledne police, skoraj prijel za eno. »Priznam, te živali mi res niso najbolj simpatične. Sicer pa vsaj enkrat na teden naredim daljšo turo. Šele po treh, štirih urah začne glava delati, kot mora, na plan začne prihajati vse, kar si potlačil. Procesiram, osmišljam in odgovarjam na 'klice', ki so že dolgo čakali. Toliko imam srečanj, dogodkov, stikov z različnimi ljudmi, pogovorov, da vsega nimam časa premleti, v gorah pa si vzamem čas zase. Včasih sem to počel pred spanjem, zdaj pa od utrujenosti po navadi takoj zaspim.« Pa sem se spomnila njegovega vloga, v katerem priznava, da je zaspal na eno svojih svetih maš. Kaj hočemo, tudi duhovniki so samo ljudje, je skomignil z rameni. »Seveda mi je bilo potem kar nerodno stopiti pred ljudi, tolažim se, da kdor spi, ne greši. Problem je, ker ne slišim budilke in spim kot top. Ampak jaz pravim, če se zgodi, da kakšno uro zaspim, pa se potem opravičim, še vseeno ni tako hudo, kot če bi zaspal življenje ali če bi zaspal v nekem lepem odnosu.«
»V življenju večkrat izgubimo glavo, jaz sem krasen primer za to – izgubil sem jo, ko sem šel za duhovnika. Izgubimo jo tudi zaradi ljubezni. Glava dela preračunljivo, srce pa je pravzaprav vodilo življenja, prinaša ti srečo, če ga poslušaš. Ljubezen se ne izplača, dela pa življenje lepo, dobra dela se ne izplačajo, ampak polepšajo življenje. Deželaku se pot ni izplačala, bo pa osrečil tisoč otrok!«
Še poroke niso več, kar so bile. Ko smo prišli na vrh, se je odprl kar kičast pogled na jezero z mostom in cerkvico, obdan z gozdovi in visokimi hribi. Kot bi gledal razglednico. Ponosno smo spremljali občudujoče vzdihe turistov, ki jih je pot zanesla tja gor. Fotograf Andrej je ponudil pomoč paru, ki se je trudil narediti selfie z jezerom in gorami v ozadju. »Pa recita, če tukaj ni lepo!« Odkar se medijsko udejstvuje, ima vedno več dela, je povedal. Zato mu hiter pobeg na Peč veliko pomeni. »Poleg dela v župniji še poučujem, obiskujem ljudi na domu, imam pogrebe, krste, pripravljam se za obrede, sprejemam goste in turiste, vmes pa so še poroke.« Razočarano je povedal, da tudi poroke niso več, kar so včasih bile. »Moti me, ker mladoporočenca pogosto dajeta poudarek na vse drugo okoli sebe, nase pa pozabita. Med sveto mašo te nima kaj skrbeti, kam bo padel riž. Od mladih zahtevam, da se naučijo poročne zaobljube. Prej imamo priprave. Želim, da se mlada dva zavesta, da je poroka stvar življenja!«
Tako lep poklic, pa tako malo mladih se zanj odloči. Na poti s hriba do avta pa je radostno presenetil: »Poklic duhovnika je tako lep, pa tako malo mladih se odloči zanj!« »Morda zaradi celibata?« sem vprašala. »Priznam, da precej zaradi tega. Ampak koliko ljudi živi samskih, v celibatu, pa niso duhovniki!« Priznal je, da imaš po posvečenju kot moški še vedno hrepenenja. »Tudi ko se dva poročita, se morata boriti iz dneva v dan. Skušnjav je ogromno. Ko se odločaš za ta poklic, imaš seveda pomisleke. Vsak mora o tem dobro premisliti. Tu sem kot oče vsem, moji farani so kot moji otroci. Zaupajo mi in to me gor drži! V tem poklicu sem srečen in miren. In rad imam ljudi!« Ko smo se vrnili k cerkvici sv. Janeza Krstnika, nama je razložil, da je stara 800 let in da se lahko pohvali z originalnimi poslikavami domačina iz Bohinja. »Cerkev je eden redkih primerov celovitosti v Sloveniji, povezane z gotiko in barokom.« Njegov pogled se je ustavil na poslikavah obglavljanja sv. Janeza Krstnika in apostola Pavla. »Ni vedno slabo, če izgubiš glavo,« je pomežiknil. »V življenju večkrat izgubimo glavo, jaz sem krasen primer za to – izgubil sem jo, ko sem šel za duhovnika. Izgubimo jo tudi zaradi ljubezni. Glava dela preračunljivo, srce pa je pravzaprav vodilo življenja, prinaša ti srečo, če ga poslušaš. Ljubezen se ne izplača, dela pa življenje lepo, dobra dela se ne izplačajo, ampak polepšajo življenje. Deželaku se pot ni izplačala, bo pa osrečil tisoč otrok!« S cerkvijo je do nedavnega upravljalo turistično društvo, zdaj pa to počne župnija. »Prej je bilo okoli cerkve manj dogajanja, zdaj pa je lepo obiskana točka, trudimo se, da je vse urejeno in v ponos Bohinju. Nazaj smo dobili oltar, očistili freske, uredili zunanjo okolico, za javnost odprli zvonik in v njem naredili zgodbo o Triglavu. To je prvi glasbeni zvonik na svetu, saj v njem lahko poslušamo orgelske piščali, bitje mehanske ure, bohinjsko himno, na vrhu pa smo potem nagrajeni z nebeškim razgledom – tudi na Triglav, ob katerem ti zaigra srce!«
Gospodinja najboljše kuha. V nekaj urah našega druženja smo spoznali, da je njegov urnik precej razgiban in dan povsem izpolnjen. Komaj smo končali ogled, že nas je čakalo kosilo pri njegovi gospodinji Alenki Jenstrle. »Če ste lačni, samo pridite k tej hiši, pozvonite in recite: 'Župnik je,' pa boste vedno dobili kaj za pod zob,« se je navihano nasmehnila, ko je pozvonil na zvonec svoje gospodinje. Sam namreč ne kuha prav veliko, pa tudi časa nima. »Ko sem prišel sem, sem iskal dobro kuharico. Župnik na Vrhniki je imel odlično, vprašal sem ga, ali pozna kakšno v Bohinju. Namignil mi je, naj poiščem Alenko. Na britofu sem jo srečal, pa se še isti dan dogovoril za kosilo.« Ko je imela gospodinja pred časom nekaj težav s poškodbo, je na pomoč priskočila njena svakinja Marijana Zupanc. Na obe se je navadil, zato so zdaj dogovorjeni, da en mesec kuha ena, naslednji mesec pa druga. Komaj smo pojedli res okusno kosilo z najboljšo sladico vseh časov, kot sta gospodinji zatrjevala fotograf in župnik, je slednji že hitel k otrokom. Zaključka verouka ni želel zamuditi, saj je nameraval mlade razveseliti s sladoledom. »Duhovništva ne jemljem kot službo, to je način življenja,« je še pomahal in že hitel k podmladku.
