Goran Savič je višji kriminalistični inšpektor-specialist, strokovnjak za ugotavljanje verodostojnosti izjav; več let je delal tudi na preiskavah umorov. Pogovarjala sva se o posebnostih žensk v situacijah, ko so te preiskovalke, žrtve, osumljenke ali storilke hudih kaznivih dejanj, tudi morilke … Pogovor z njim je kot zanimiva učna ura psihologije.
Življenje se zanj začne konec tedna, ko se vrne v Temenico na Dolenjskem; čez teden pa živi v Ljubljani. Odkar ni več neposredno na preiskovanju umorov, je njegov delavnik nekoliko bolj predvidljiv. Poleg njega sta v naši policiji samo še dva specialista za poligrafijo – na Policijskih upravah v Ljubljani in Mariboru. Kariera Gorana Saviča se je vzpenjala od policista na najmanj želenem mestu – na naši največji policijski postaji Ljubljana Center, kjer ni kaj dosti upanja na skorajšnje napredovanje, oziroma »ti sledi nekaj let ceste«, pa preko študija varnostnih ved in izpopolnjevanja v tujini ter članstva v uglednih mednarodnih združenjih z njegovega področja.
Ženske v policiji
Zgled in motiv za vpis na srednjo policijsko šolo je bil njegov bratranec in očitno je bila to prava izbira, saj je bil Goranu všeč pouk z vsemi strokovnimi in splošnimi predmeti. V njegovi generaciji je bilo 7 razredov, v vseh štirih letnikih pa skupno 25 razredov in samo njihov razred je imel vzgojiteljico, vsi drugi pa vzgojitelje. V času, ko niso bili v šoli, živeli pa so v internatu, je za njih skrbela Slavica Mavrič. »Bila je avtoriteta in hkrati nam je bila kot mama, kar je bilo v tistem obdobju najboljša možna kombinacija.«
Od takrat pa do danes se je število žensk v slovenski policiji bistveno povečalo; o tem sva pred »uradnim« pogovorom z Goranom Savičem kramljala z Dragom Menegalijo, predstavnikom za odnose z javnostmi za področje kriminalitete na Generalni policijski upravi. Povedal je, da je v slovenski policiji že skoraj polovica žensk in da nas ta podatek uvršča v zgornjo polovico držav EU. Pohvalimo se lahko tudi, da imamo namestnico generalnega direktorja policije; prva ženska-policistka, ki zaseda tako visoki položaj v slovenski policiji, je Tatjana Bobnar. Posebno mesto si zasluži tudi pogumna Mirela Čorić, ki je sama ulovila roparja zlatarne in sama skrbi za svoja dva otroka in otroka svoje sestre; zaslužila si je naziv Ženska leta 2017 po izboru Zarjinih bralcev. Omenimo pa še policistko Stanislavo Zupanc, pobudnico 'blazinice tolažbe za otroke', ki se med policijskimi postopki znajdejo v stiski. Šivale pa so jih novomeške gimnazijke – prostovoljke.
Vedno v paru
V skupinah, ki preiskujejo umore, sta bili po Savičevem spominu do sedaj samo dve ženski; ena je zaposlena v Sektorju kriminalistične policije v Kopru, z drugo, pa je delal Goran Savič v Ljubljani: »Bila sva dober preiskovalni par, saj je ženski pogled drugačen od moškega in zato sva se pri delu še bolj dopolnjevala. Sicer sva se tudi precej resno sporekla nekoč med preiskovanjem nekega umora, a danes lahko rečem, da je v tisti situaciji imela prav ona.« To pa seveda ni vzrok, da ne delata več skupaj, ampak veljajo za delo na najtežjih področjih določene omejitve. Sicer pa umore vedno preiskujeta dva policista; Goran duhovito doda, da »ne zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati«, ampak zato, da je situacija osvetljena vsaj iz dve vidikov. Tudi zato bi bilo več mešanih parov verjetno dobrodošlih, čeprav moški na žensko v »tako resni zadevi« hote ali nehote gledajo z zadržkom.
Poligraf – zaščita nedolžnih
Goran Savič pojasni, da je funkcija poligrafa – v nasprotju z večinskim prepričanjem laične javnosti, ki si predstavlja, da dokaže storilca – ta predvsem v funkciji zaščite nedolžnih. »S poligrafskim testiranjem lahko izključimo nedolžne, ki se znajdejo v okoliščinah, ki jih ne znajo ali ne morejo pojasniti …« Ne glede na to, pa verjetno nikomur ni prijetno sesti na stol, kjer ti pritrdijo roke in noge in merijo odziv telesa na posamezna vprašanja. Napačno je tudi mišljenje, da je »takoj vse jasno«, kajti celoten sklop zajema pogovor pred poligrafskim testiranjem, sledi merjenje telesnega odzivanja in pogovor po poligrafskem testiranju, na koncu pa še analiza in interpretacija vsega, kar lahko razjasni situacijo. Celoten postopek torej zahteva zelo poglobljeno delo in v povprečju traja osem ur.
Čeprav je laž z družbenega vidika nesprejemljiva, pa vendarle je – tako kot resnica – sestavni del človeškega vedenja; če ne bi bilo laži, ne bi vedeli kakšna je resnica. Tudi zato je soočanje s poligrafom, ki mu pravimo tudi detektor laži, hud preizkus in seveda se sprašujemo, ali se ga da pretentati in kdo je pri tem spretnejši – moški ali ženske? Goran Savič, ki se je glede obstrukcij poligrafskih testiranj usposabljal pri priznanem strokovnjaku iz Izraela, pravi: »Poligraf beleži psihofiziološke odzive avtonomnega živčnega sistema, ki so posledica delovanja čustev. V pogojih laganja se pojavljata generalno dve čustvi – strah, da nas bodo na laži ujeli, in veselje v primeru, da nam uspe pretentati sogovornika. Poligraf beleži spremembe v amplitudi in frekvenci dihanja, spremembe v delovanju kardiovaskularnega sistema in spremembe v psihogalvanski odpornosti kože. Vprašanja za poligrafsko testiranje so sestavljena za vsakega posameznika posebej glede na njegov socialni in kulturni status ter glede na posebnosti primera, na katerega se nanaša poligrafski test. Pri analizi po poligrafskem testiranju iščemo odklone od povprečnih individualnih psihofizioloških reakcij; če malo poenostavim, iščemo posebne – drugačne reakcije. Seveda pa je poligraf mogoče prevarati v kolikor imamo dovolj znanja iz psihologije, fiziologije in poligrafske teorije«. Doda, da celo na internetu obstajajo napotki, kako prevarati poligraf, vendar nihče ne pove, da je za to, da bi »mašino« uspešno pretentali, potrebna tudi dolgotrajna vadba na poligrafu, kar pa je za »navadne smrtnike« nedosegljivo. »Za uspešno varanje poligrafa so usposobljeni le uslužbenci velikih varnostnih sistemov, ki imajo objektivne pogoje dolgotrajne vadbe,« pravi Goran Savič.
Provokacije žensk so bolj sofisticirane
Med poskusi varanja poligrafa so tudi poskusi psihičnega vpliva na poligrafista: Pri tem so spretnejše ženske. Pogosto se zgodi, da pridejo v oblačilih s preglobokim dekoltejem in prekratkim krilom. V primerjavi s takšnimi provokacijami je poskus mladega fanta, da bi – v poslovni obleki in kravati, ki je očitno ni bil navajen – deloval kot urejen poslovnež, zelo prozoren. Na podzavest poligrafista pa skušajo vplivati tudi s pozicije moči – češ, ali veste, kdo sem jaz … in sledi naštevanje pomembnih položajev ali vplivnih ljudi … Savič dodaja, da se na poligrafu ljudje poudarjeno vedejo v skladu z družbenimi pričakovanji glede na spol – moškega naj bi vodil razum, treznost, ženske pa čustva, zato takšno vedenje potencirajo tudi v pogojih laganja oziroma poenostavljeno, kadar lažejo. V primeru verodostojnih izjav pa Goran pogosto ugotavlja, da so ženske v ekstremnih situacijah zelo racionalne, moški pa bolj emotivni. Zanimiv je primer ženske, ki je bila žrtev hudega zločina: »Cel postopek je bila zelo racionalna, z visoko samokontrolo, zelo trdna, šele na koncu se je zlomila in se zjokala«. V prvem delu je bilo njeno odzivanje »bolj moško«, ker je bil njen velik interes povedati, kar bi pomagalo najti storilca; šele proti koncu so jo premagala iskrena čustva.
Ja, brez usposobljenega strokovnjaka, ki zna brati zapis psihofizičnih reakcij, poleg tega pa mora znati pogledati in razumeti psihološko ozadje, poligraf sam nič ne pojasni, le natančno beleži to, kar se dogaja s človekovim telesom. Zato je bistven celoten postopek od uvodnega do zaključnega pogovora, podatki iz poligrafa, analiza celega dogodka in pravilna interpretacija.
Ženske serijske morilke so bistveno »uspešnejše«
Pogovor se zanimivo zaplete ob vprašanju in pomenu laži; kajti definicije laži so navedene na celih straneh. Savič poudari, da je laž pomembna za to, da bi skoznjo videli resnico. Ni vprašanje, kako se z resnico znebiti laži, ampak kako z lažjo priti do jasnejše slike. To razmišljanje sogovornik dopolni z mislijo: »Da bi dobro opravil preiskovalno delo, je prvi pogoj ne moralizirati glede laži, in drugi – razumeti laž kot hrbtno stran resnice ter to tudi upoštevati«.
Izvemo, da si kriminalisti ogledajo vse serije in filme tega žanra in preberejo knjige s tega področja. Berejo pa tudi filozofska in psihološka dela; sam najraje bere o psihoanalizi Jacquesa Lacana. »To široko in verjetno nikoli do konca raziskano področje, skriva mnoge odgovore,« pravi sogovornik. Sledi »težko« vprašanje – o serijskih umorih in o razliki med umori, ki so jih zagrešile ženske in tistimi, kjer so storilci moški. Goran Savič pravi, da je večina umorov, ki so jih zagrešili moški serijski morilci, »spontanih«, ne da bi jih načrtovali, premislili … na koncu pa se zgodi, da se z njimi celo junačijo. »Kadar pa so morilke ženske, je to drugače – načrtovano, izdelano in tudi zakrito. Zato dr. Deborah Schurman-Kauflin, ki je avtorica ene najbolj poglobljenih študij o serijskih morilcih za žensko tipologijo morjenja celo ne priporoča FBI-jeve delitve na organiziran in neorganiziran tip storilca, saj vse ženske zapadejo v definicijo organiziranega tipa morilca.« To pomeni, da skrbno načrtuje dejanja pred, med in po umoru, orožje praviloma prinesejo in odnesejo s kraja zločina itd. Zanimivo je tudi, da npr. povprečna morilska pot ženske – serijske morilke traja 8,5 let, moška pa je dvakrat krajša in traja nekaj več kot 4 leta, kar kaže na to, da so ženski umori 'uspešnejši', oziroma pozneje in težje preiskani. Pa vendar so filmi, knjige, razprave … namenjene predvsem moškim morilcem, prav ta ekstremni vidik družbene realnosti pokaže, vso razsežnost kulturno definiranih razlik glede na spol moški – ženska. Savič to ilustrira s filmom Ko jagenjčki umolknejo v katerem nastopa slavni ameriški serijski morilec Ed Gain, ki pa so mu uspeli dokazati samo dva umora, mnogih drugih pa ne: »Glede na Eda Gaina pa je še zlasti zanimiv primer skupine mladih žensk iz Madžarske, imenovanih 'angeli smrti iz Nagyreva', ki so v 30. letih prejšnjega stoletja umorile kar sto moških, pa niso dosegle Edove 'slave'; njihov primer je zabeležen le v strokovni literaturi. V sodbi pa je naveden zanimiv motiv za njihova dejanja in sicer, da so morile 'zaradi norosti, povzročene zaradi promiskuitete'. Takšnega banalnega in moralističnega razloga, nikoli ne zasledimo pri moških morilcih,« pravi Goran Savič in doda, da to pokaže razsežnost kulturnih fenomenov, tudi ko gre za stereotipe glede spola: »Torej ni vprašanje v dejanju, ki sta ga moški ali ženska zmožna narediti, problem je v razvrednotenju vsakega ženskega dejanja na simbolni ravni. Očitno je, da zaradi kulturno pogojenih stereotipov, 'ženska ni vredna estetike pravega zločina', čeprav je tudi v tej skrajni družbeni realnosti bistveno bolj uspešna.«
Bojte se žensk, ki branijo svojo družino
In zakaj ženske morijo? Goran Savič pojasni, da teorija zajema pet tipologij serijskih morilk: kot vizionarski tip so označene ženske, ki »vidijo« slike in »slišijo« glasove, ki jim zapovedujejo, jih usmerjajo v takšno dejanje; »črne vdove« imenujejo ženske, ki ubijajo iz ugodja in teh primerov je v ženski tipologiji največ. »Hedonistični tip morilke« pa je vezan na uživanje ob travmi drugega človeka, pogosto v povezavi s seksom; tega tipa je v ženski tipologiji najmanj, prevladuje pa v moški. »Angeli smrti« so četrti tip, ki mori zaradi občutka prevlade, najpogostejši so primeri umorov bolnikov in ostarelih, ki so odvisni od morilke. Sledijo umori pod vplivom vodje, kjer so udeležene predvsem članice raznih sekt. Sicer pa je med serijskimi morilci 10 odstotkov žensk in od teh jih je 75 odstotkov v ZDA.
»Ženske, ki bi izdale svojo družino, četudi so njeni člani vpleteni v najhujše zločine, so prej izjema kot pravilo.«
Zunaj te tipologije pa je še marsikaj – predvsem, poudari Savič, se je pri preiskovalnem delu bati žensk, ki v skrajnih situacijah branijo svojo družino. »Tudi številni preiskovalci umorov zaradi navedenih kulturnih fenomenov pogosto podcenjujejo ženske in precenjujejo svoje 'moške' sposobnosti, kar praviloma vodi v neuspeh. Ženske, ki bi izdale svojo družino, četudi so njeni člani vpleteni v najhujše zločine, so prej izjema kot pravilo. Kulturno pogojena pričakovanja glede na spol moški – ženska je potrebno upoštevati tudi pri poligrafskem testiranju.«
In nadaljuje: »Veliko vprašanje je, ali nekdo naredi pravo stvar iz napačnih razlogov ali pa napačno stvar iz pravih razlogov; po psihoanalitični teoriji je z vidika poligrafa vprašljiva predvsem slednja. Torej, če z družbenega vidika človek naredi nekaj nesprejemljivega, sam pa verjame da je to prav in pošteno, postanejo vprašljivi ključni elementi, na katerih poligrafska teorija sploh sloni. Takšen je lahko primer, ko nekdo delodajalcu ukrade toliko denarja, kolikor mu je ta dolžan … Smo pred veliko moralno-etično dilemo, to pa lahko vpliva na izid poligrafskega testiranja. In takšen je lahko primer ženske – levinje, ki brani svojo družino pred nasilnežem, roparjem …«
Ne kaj, ampak kako povemo
»Pri lažeh se spola prav nič ne razlikujeta,« so Goranove izkušnje. Pri preučevanju laži se osredotoča tudi na lingvistično psihoanalizo; to je ugotavljanje verodostojnosti izjav na podlagi govorjene in pisane besede. Na teh teoretskih predpostavkah sloni S.C.AN. metoda (Scientific Content Analysis), ki se je začela razvijati že v 80. letih, razmah pa je dobila v ZDA. Danes je metoda v kriminalističnem delu zelo cenjena tako v ZDA kot tudi po svetu. Tudi Goran meni, da je od vseh preiskovalnih metod najbolj zanesljiva, ker vključuje govor in nezavedno, popolnoma pa izključuje subjekt. »Besede človeka razgalijo do nezavednega ali kot bi dejal Lacan 'nezavedno je strukturirano kot govorica'. Analiza se osredotoča na strukturo in ne na vsebino izjave. Razliko med vsebino in strukturo pa najbolj ponazori primer Freudovega bolnika, ki je izjavil: 'sanjal sem žensko, ki ni bila moja mama'. In če je vsebina izjave očitna, se nezavedna struktura izjave kaže v njeni negativni formulacija. Torej vprašanje je, zakaj se subjekt izraža v negativni obliki in prav v tem delu izjave je potrebno iskati nekoherentnost strukture z vsebino, zaradi katere bi Freud dejal: 'in prav mamo si sanjal'. Ne kaj povemo, ampak, kako povemo, nas razgali do nezavednega,« pravi Goran in zaključi: »Končno je slovenski pisatelj Anton Sovre v svojih Predsokratikih navajal že grškega filozofa Leukiposa iz Elee ali iz Mileta, ki je pojasnjeval pomen strukture atoma za posamezno snov in pri tem izjavil: 'saj nastaneta tudi komedija in tragedija iz istih črk'. Zdi se, da ni naključje, da je Leukipos za pojasnjevanje izbral lingvistične kategorije in zdi se, da bi 2500 let pozneje Lacan samo še dodal, da ju loči samo struktura«.
